Plesno leto 2024 si bomo zapolnili po številu obletnic, ki so jih praznovala plesna društva in organizacije: Društvo za sodobni ples/ DSPS – 30 let, Plesni studio /PS Intakt -35 let, Zavod Muzeum – 30 let, Fourklor – 30 let, Plesni teater Ljubljana – 40 let in Studio za svobodni ples – 50 let.
Društvo za sodobni ples je v duhu 30. obletnice pripravilo celodnevni dogodek v okviru mednarodnega plesnega dneva 29. aprila, na Kongresnem trgu v Ljubljani. Bil je to mokri aprilski dan, vendar nadvse uspelo praznovanje, tako kot se je svoje dni tudi plesalo na planem, sledil pa je plesni gabarit: 20 metrov v dolžino, devet metrov v širino in štiri metre v višino, zračni plesni paviljon v obnovi umetnice Toni Soprano Meneglej, v spomin na dimenzije montažnega studia iz sredstev javnega zavoda Center sodobnih umetnosti 2011, ki je bil leto dni pozneje žal ukinjen. S potujočim plesnim paviljonom so gostovali v Celju, Kranju in Mariboru.
Društvo sodobnega plesa Slovenije je maja 1994 ustanovila skupina sodobnih plesih umetnikov in kulturnih delavcev skupaj s Ksenijo Hribar (1938-1999) na čelu. Vsa leta delovanja DSPS čaka na možnost pridobitve prostorov za plesno dejavnost, ko se jim je preteklega oktobra, v dogovoru z Oddelkom za kulturo MOL, končno ukazala možnost brezplačne poskusne uporabe dveh plesnih dvoran v upravljanju četrtnih skupnosti. DSPS je v stavbi +MSUM-a organiziral in 3. decembra tudi odprl razstavo 30 let lepote, znoja in žuljev. V razstavnem prostoru 1. nadstropja +MSUM-a se je sledilo seriji video intervjujev in selekciji arhivskih gradiv, raziskav ter publikacij, ki jih hrani začasni slovenski plesni arhiv. Polurni čas, namenjen vodenem ogledu razstave je omogočil le bežni obhod vsega razstavljenega, ko smo na hitro še pokukali v sobo s slovenskim plesnim arhivom, kjer so bili fascikli še v pripravah sortiranja. Razstava bo odprta do maja 2025, kuratorji pa so: Tea Reba, Rok Vevar in Jasmina Založnik.
Po polurnem sprehodu po razstavi, je v pritličju sledil še program Konstelacije prizadevanj, ki so ga manifestirali kot poklon umetniški vztrajnosti, odpornosti, in uvidu, da je prostor umetnosti dragocen in pridobljen s trudom, kot je bilo napisano na povabilu. Sledila je spontana improvizacija umetnikov , ki so spletali nevidne povezave, tudi iskrili svoje solistične utrinke pod umetniškim vodstvom Sare Janašković , avtorji in izvajalci: Alja Branc, Andreja Rauch Podrzavnik, Boštjan Simon, Branko Potočan, Gregor Luštek, Igor Sviderski, Kristijan Kranjčan, Kristyna Peldová, Lara Matea Ivančič, Sara Janašković, Šimun Matišić, Urška Centa, Žigan Krajnčan. In je zaključek bil veselo obarvan okronan tudi s torto.
Plesni studio Intakt je svoji uspešnih 35 let praznoval v sklopu njihove letne produkcije Paše paše plesat na dan poletnega solsticija: 20. junija 2024, ko so v plesni program vključili najmlajše iz vrtca Pod Gradom Ljubljana, nato so se veselo po skupinah predstavili plesni navdušenci skupin: Bube, Friksi, Modriani, sodobni ples Indigo 1,2; Sodobni ples odrasli 1,2, v koreografijah njihovih pedagogov in mentorjev: Urša Kajtna, Barbara Kanc, Tina Valentan, Sabina Schwenner, Veronika Valdés, Igor Swvderski. Izstopali so tudi njihovi mladi plesni ustvarjalci s svojimi miniaturami, avtorskim solo plesom OPUS1 2024: Zadnji spomin, June Švent in Dotik živali Zara Jakončič/ mentorica Sabina Schwenner; Zadnji klic na pomoč, Zarje Sitar in LIFE, Maša Kapus Dukarič / mentorica Veronika Valdés. Na ta dan so gostili še KUD Qulenium z avtorskim solo plesom Biti, Mile Vute/ mentorica Saša Lončar.
Za zaključek so predstavili še lanskoletno mednarodno produkcijsko nagrado OPUS 1, ki jo 10 let podeljuje PS Intakt skupaj z JSKD RS mladim perspektivnim koreografom, tokrat sta jo pridobila: Anna Pesseti in Riccardo Zappi, po konceptu in v koreografiji Anne Pesetti: Ko jočejo lilije, uigrano zabavno predstavo sanjskih iluzij, profesionalne postavite in doživete izvedbe.
Vodja PS Intakt, koreografinja in pedagoginja Nataša Tovirac je v svojem nagovoru ob jubileju PS Intakta dejala: ‘Naj bo današnja predstava Paše paše plesat poklon plesni umetnosti, ki ima raznolike pristope. Ne želi ugajati, le pričati in izražati mnogotere zgodbe, resnice in subtilne svetove intuitivnega.’ V zadnjih 15-ih letih je PS Intakt postavil plesno vertikalo izobraževanja od najmlajših, do mladostnikov in odraslih, ko so v svojih začetkih navduševali in izobraževali le odrasle. Sočasno so postavili še nov jogijski Intakt program, tudi izpeljali že več mednarodnih delavnic ter izobraževanj shakti plesa – joge plesa in kundalini joge.
Ob svoji 35 – letnici se lahko pohvalijo, da so ustvarili več kot 54 predstav: ‘In se dotaknili več kot 4999 src, ki so se dotaknila tudi nas. Gostujemo in sodelujemo z odličnimi festivali po vsej Sloveniji. Če malo zastanemo in na kratko osvetlimo Intakt danes, smo po začetnih letih nomadstva že 10 let doma na Poljanah,’ je med drugim dejala Nataša Tovirac. Ob zaključku programa je Nataša slavnostno podelila jubilejno priznanje, značko Mete Vidmar, JSKD RS: Sinji Drpić Lucul, Zarji Jakončič in Maši Planinšek za predanost plesu in plesnemu ustvarjanju, tudi v spodbudo za nadaljnje plesno ustvarjanje.
Ob 30. letnici delovanja zavoda Museum je Cankarjev dom Ljubljana odprl 6.9. svoja vrata novi gledališki sezoni 2024/25 s plesno-gledališko predstavo Barbare Novakovič: Hortus Conclusus -Vrt s tretjim ter zaključnim delom njene trilogije Alegorije nastale v produkciji Zavoda za umetniško produkcijo in posredovanje in založništvo, v koprodukciji Cankarjevega doma s Fakulteto za arhitekturo Univerze Ljubljana, s Slovenskim gledališkim inštitutom/ SLOGI , KUD Qulenium in Narodnim domom Maribor, Vetrinjski dvor. (O trilogiji Alegorije so v zaporedju sledile recenzije na portalu, ki ga pravkar berete). Tako kot se po vrtovih srečujejo mimoidoči različnih generacij, se tudi na odrskem vrtu srečavali, kontaktirali in predstavljali plesalci: Luka Ostrež, Jerca Rožnik Novak, Mateja Železnik, Petra Govc, Branko Potočan in Mateja Rebolj.
Po premieri predstave Hortus Conclusus-Vrt sta sledili še dve reprizi 7. in 9. – ko je bil organiziran pogovor o zavodu Muzeum, ki ga je ustanovila Barbara Novakovič ustanovila in je vsa ta leta aktivno deloval v organizaciji Slogi. Pogovor je vodil Primož Jesenko, sodelovali pa so: Blaž Lukan, Tomaž Toporišič, Jana Pavlič in Marjan Rupert. Točni prevod naslova Hortus Conclusus-Vrt, nakazuje zaprte /ograjene vrtove, ki imajo svojstven življenjski pomen, kar je ob zgodovinskem predavanju in z video posnetki razložil Marjan Rupert; in se način življenja ter filozofija časa zrcali v odprtosti , oziroma zamejenosti vrtov. O fenomenu zavoda Muzeum je bila najavljena publikacija, ki bo izšla v sodelovanju še z drugimi soustvarjalci Gledališča Muzeum, katere izid pri Slogi predvidevajo spomladi 2025.
Plesalec in koreograf Branko Potočan se je leta 1993 po triletnem sodelovanju s svetovno znanim koreografom Wimom Vandekeybusom in njegovo skupino Ultima Vez, vrnil v Slovenijo, in leta 1994 ustanovil svojo skupino fizičnega gledališča Fourklor, s katero je v obdobju 30-ih let ustvaril trideset celovečernih predstav. V letu 2023 je skupina Fourklor morala iti po poti nomadov, ko se je selila s svojimi visečimi rekviziti od odra do odra, saj je bil njihov Studio Vitkar na Parmovi 20 namenjen rušenju, in je že zrušen. Po iskanju in preverjanju več možnih prostorov, so le prišli do ustrezne 130 m2 velike dvorane Ob železnici 14 v Ljubljani; svojo jubilejno obletnico so tako lahko začeli z urejanjem novega prostora.
Ekipa Fourklor je jubilejnih 30. let pohvalno štartala s plesom v koreografiji Branka Potočana, 3. februarja 2024, na odru Linhartove dvorane CD, v sodelovanju z unikatnim koncertom Stevea Reicha: Glasba za 18 glasbenikov, v glasbeno plesni produkciji Akademije za glasbo Ljubljana, Visoke šole za glasbo München in Umetniške univerze Gradec. Tudi je svečana otvoritev Studia Vitkar bila kar kmalu na red, že 16. maja Ob železnici 14 Ljubljana, v zapuščeni industrijski coni, in v prvem nadstropju stavbe št. 14, prav na koncu hodnika, v lepo urejeni dvorani visečih rekvizitov. Temu je sledil prijeten kulturni program, ob živahnem druženju in obujanju skupnih plesnih spominov, saj so se na vabilo oglasili Potočanovi dolgoletni kameradi, njegovi programski spremljevalci, prijatelji in se vrstili pozdravni govori.
Branko Potočan se ni posebej usmerjal k praznovanju jubilejnih 30 let skupine Fourklor, vendar je ob konec leta sledilo povabilo na premiero njihove plesne predstave: Generacije – Prvi korak v izvedbi Fourklor plesalcev: Anamaria Bagarić, Jana Menger, Tajda Podobnik, Tini Rozman, Veronika Valdés in Branko Potočan. Predstava Generacije – Prvi korak je del dveletnega avtorskega opusa in je prvi uprizoritveni del njihovega večjega projekta Generacije, ki je svojo produkcijsko pot pričel v luči 30. obletnice in kot kaže se tudi nadaljuje na njihovi poti novih uspehov. V predstavi Generacije – Prvi korak so razikovali in se osredotočali na medsebojne povezave, sodelovanja in spodbude. Ko se enostavno, vendar pristno prepletajo medsebojna mreženja v utripu empatije in srčnosti. Na sceni se skupino najprej zazna leže na tleh odra, ko se v igri svetlobe in teme le postavi na noge in prične utirati svoje poti med potiskanimi paravani, v smislu japonskega ikigai, ki opredeljuje smisel življenja, obstoja in ustvarjanja.
Za Plesnim teatrom Ljubljana, prvim profesionalnim gledališčem za sodobni ples v Sloveniji, je bogatih, burnih 40 let vztrajnosti, borbenosti, povezovanja, vzponov, padcev, predvsem pa znoja. ‘Ker smo skupaj soustvarjali in razvijali to našo plesno zgodbo, vas vabimo, da skupaj proslavimo visok jubilej,‘ je bilo zapisano na njihovi spletni strani. ‘O 40Ki Plesnega teatra Ljubljana se je že govorilo, vendar nekih konkretnih odzivov ni bilo, da smo toliko časa premlevali, ker do zadnjega nismo vedeli kako bo s financami, da se je v moji glavi film zavrtel vsaj 20x,’ je dejala njihova producentka Katja Somrak. Zasnova oziroma ideja proslave njihovih jubilejnih 40 let je izhajala iz predpostavke, da se v sodobnem plesu stalno spoprijemajo s težavo financiranja in da plesalci morajo oz. naj bi plesali v prostem času, za svoje preživetje pa morajo opravljati / oz. naj bi opravljali druge poklice in zaposlitve.
V soboto 7. decembra 2024 je končno steklo jubilejno vzdušje, ko so prostori PTL-ja zaživeli v novi scenski preobleki, kar se je zaznalo že v preddverju (soustvarjanje scenografije in kostumografije: Barbara Stupica, oblikovanje luči: Andrej Hajdinjak, Janko Oven in tehnične rešitve, tehnična pomoč Miha Zupan, montaža videov Matjaž Mrak.) V preddverju je ob pultu delovala garderoba, kot tudi šiviljski studio Alje Lacković, sila aktivni pa sta bili gostiteljici in napovedovalki prihodnosti: Vita Osojnik & Natalija Manojlović Varga. Ob vhodu v dvorano je sledilo novo presenečenje, nov delovni odrski utrip, ko so bili vsi kotički odra bili zasedeni z raznimi dejavnostmi: na levi je bil kozmetični studio Petre Peček, v ozadju selfish studio Bojana Breclja, na desni ob dvorani masažni studio, kjer so se vrstili, prihajali in odhajali gledalci, prijatelji, tudi čakali na naročeno masažo Kaje Janjič, slišna sta bila še pocestna glasbenika Blaž Celarc & Manca Trampuš, v sredi dogajanja pa mestni pisar Metod Zupan in Tajda Podobnik.
Po programu so sledili še 4 kratki plesni izvlečki iz njihovih zgodovinskih predstav, odplesale pa so jih vodje omenjenih poklicnih stojnic, nato pa so se urno vrnile na svoje primarno delo. Te njihove štiri kratke koreografije, uspešnice štirih zgodovinskih dekad so še dodatno krasile jubilejni program: Koncert: Ksenija Hribar (1985)– prvo obdobje 10.-ih let; Klon: Matjaž Farič (1997) – drugo obdobje 10.-ih let; Duet 012: Gregor Luštek, Rosana Hribar (2009) – tretje obdobje 10.-ih let; Vse kar se je že zgodilo: Vita Osojnik (2023) – zadnje obdobje 10.-ih let. In se je 40Ke udeležilo 175 ljudi, med njimi smo bili tudi prejemniki koledarja PTL 2025 oblikovalca Primoža Pislaka.
Nato je sledilo novo presenečenje, ko sta na oder stopili Rosana Hribar in Maša Kagao Knez, in na oder povabili Živo Brecelj, direktorico in producentko Plesnega teatra Ljubljana in ji izročili okvirjeno sliko z napisom: Nagrada za življenjsko delo Živi Brecelj, za njen neprecenljiv prispevek k razvoju in ohranjanju slovenske sodobne umetnost; podpisano z več kot 100 podpisiustvarjalcev, prijateljev in podpornikov plesne umetnosti v čast Živi Brecelj in njenem doprinosu ob vodenju Plesnega teatra Ljubljana.
V nedeljo 8. decembra so organizirali še okroglo omizje/ čajanko, ki jo je moderirala Andreja Kopač. Najprej so se ozrli nazaj in ponudili predloge za naprej. Na pogovoru je bilo 19 udeležencev, ki so delili izkušnjo z delovanjem, motrenjem in potencialom prve profesionalne organizacije sodobnega plesa v Sloveniji, kot so zapisali.
Tik pred skokom v novo leto in sicer 28.12.2023 je bila na ogled v Štihovi dvorani Cankarjevega doma Ljubljana nova plesna premiera: Iz/Najdena avtorice Urše Rupnik. Nov avtorski projekt Urše Rupnik Iz /Najdena je že drugi prispevek v sklopu avtoričinega projekta Zgodovinjenje slovenskega sodobnega plesa.
Prva predstava iz Uršinega avtorskega cikla Zgodovinjenja slovenskega sodobnega plesa je bila Iščoča (2022), koreografska uprizoritev spominov na avtorske začetke sodobne plesne umetnosti, ki je v Sloveniji vznikla med dvema svetovnima vojnama 20. stoletja, poimenovana pa s slovensko inačico nemškega prevoda ausdrucktanz- izrazni ples. Projekt Iščoča je avtorica Urša Rupnik gradila na zgodovinski koreografiji Žive Kraigher, Upor/ glasba Vilko Ukmar iz leta 1953. Fokusu plesnih raziskav drugega dela Zgodovinjenja slovenskega sodobnega plesa, Iz/ Najdena, je bila koreografija Žive Kraigher: Balada (1989) / glasba: Fréderic Chopin, Balada št.1 v g-molu, ki jo je Živa postavila za Sašo Staparski Dobravec. Odločitev za Štihovo dvorano je padla zato, ker že oblika odra korespondira z valovitimi linijami in okroglinami izraznega plesa plesne šole Žive Kraigher.
S predstavo Iz/ Najdena ali pač osvobojena je Urša Rupnik inovativno pristopila k 50 – letnici Studia za svobodni ples, ki je pred petdesetimi leti (1973) vzniknil kot prvo plesno društvo Slovenije ob novem zakonu o društvih/ ZKOS; ustanovila ga je Živa Kraigher ob svojih učenkah, takratnih plesalkah izraznega plesa. Koreografinja, pedagoginja in plesalka Urša Rupnik svoj plesni projekt Iz/ Najdena ne snuje le v smislu konceptualne dramatike novih tem v sodobni plesni umetnosti, ampak ga predstavi kot inovativno tematsko zlitje dveh različnih obdobij slovenske plesne umetnosti, ki sta lahko navdih za nova ustvarjalna obzorja, novih umetniških plesnih obzorij.
Vse navedene jubilejne obletnice plesnih društev (izjema Studio za svobodni ples) kažejo, da so se plesna društva sčasoma organizirala ob tesnem sodelovanju z ustanovitvijo prvega profesionalnega gledališča pri nas s Plesnim teaterom Ljubljana/ PTL, kot tudi njihove prve profesionalne plesne skupine 1984, kar je sledilo takratnemu novemu zakonu o samozaposlenih v kulturi. Profesionalizacija slovenske plesne sodobnosti je uspela balerini, plesalki in koreografinji Kseniji Hribar, ki je ob svoji zadnji vrnitvi iz Londona v Ljubljano (1977), po diplomi na Viktorijini univerzi v Manchestru, tudi aktivno delovala v tej smeri. Ksenija Hribar je bila vse od 1984 pa do 1999 umetniška vodja PTL-a, tudi vidna koreografinja slovenskega plesnega opusa; prejemnica Župančičeve nagrade, žal pa je bila prezrta pri Prešernovi nagradi. Takrat so bili to šele novi začetki slovenske plesne sodobnosti.
