Recenzija baletne predstave Plameni Pariza recenzentke Claudie Sovre.
Ko sem zvedela, da SNG Maribor pripravlja premiero baleta Plameni Pariza, me je od vznemirjenja zaščemelo v želodcu. Končno, sem pomislila, je nekdo (Edward Clug umetniški direktor mariborskega baleta op.u.) dobil idejo, da postavi na oder enega od velikih baletov iz bogate zakladnice klasičnega repertoarja, ki ga še nismo videli. Žal našega Henrika Neubauerja, enciklopedije slovenskega baleta, opere in še česa, ni več med nami, da bi dodatno preverila, ali je bil morda ta balet že kdaj uprizorjen pri nas, saj sama tega podatka nisem izbrskala nikjer. Vsem ‘baletoljubcem’ je dobro poznan veliki Pas de deux, ki ga plesalci z odlično šolo in tehniko (predvsem ti z velikim skokom in dobrim vrtenjem piruet), izvajajo na raznih tekmovanjih in gala večerih ter si z njim prislužijo bučne aplavze, saj se lahko lotiš izvajanja tega dueta le, če ‘res obvladaš‘. Česa več pa iz te predstave enostavno ne pozam(o), celotne izvedbe nisem zasledila niti na odrih drugih evropskih gledališč, zato me je ta poteza mariborskega vodstva resnično prijetno presenetila. Bravo, Edi, za idejo in pogum.
Plameni Pariza je naslov celovečernega baleta v štirih dejanjih v originalni koreografiji Vasilija Vainonena, režiji Sergeja Radlova in na glasbo Borisa V. Asafjeva, ki se naslanja na pesmi francoske revolucije. Nikolaj Volkov in Vladimir Dmitrijev sta prirejeni libreto za ta balet črpala iz romana provansalskega pisca Félixa Grasa, Li Rouge dóu Miejour (Rdeči z Juga). Premiero so Plameni Pariza doživeli v gledališču Kirov v Leningradu (današnji Sankt Peterburg) 7. novembra 1932, v glavnih vlogah pa sta poleg ostalih vrhunskih solistov tistega časa zablesteli danes legendi klasičnega baleta: Natalija Dudinskaya kot Mireille de Poitiers in Vakhtang Chabukiani kot Jérômeom. V Bolšoj teatru v Moskvi je bila predstava v izvedbi njihovih baletnih zvezd premierno izvedena 6. julija 1933, dirigent obeh produkcij pa je bil Jurij Fajer. Aleksej Ratmanski je leta 2008 za Bolšoj balet postavil svojo novo produkcijo (z uporabo nekaterih izvirnih koreografij), ki si jo lahko danes ogledamo na posnetkih z navdušujočima Ivanom Vasiljevim in Natalijo Osipovo. Leta 2013 je predelavo baleta v treh dejanjih za gledališče Mihailovski v Sankt Peterburgu postavil Mihail Messerer. Njegova priredba temelji na Vainonenovi verziji iz leta 1947, po kateri je koreograf ustvaril tudi mariborske Plamene Pariza, premierno izvedene 8. novembra 2024 v veliki dvorani Ondina Otta Klasinc – zgodovinski baletni dogodek v naši državi.
Glasbo za Plamene Pariza je ustvaril ruski skladatelj Boris Vladimirovič Asafjev (1884–1949), danes morda manj prepoznavno ime, za kar naj bi obstajala dva razloga: ‘Glavni razlog za ‘spontano pozabo’ skladateljevih del je gotovo ideološki – Asafjev je bil v nasprotju s skladateljskim kolegom Sergejem Prokofjevim, ki mu je celo posvetil svojo prvo simfonijo, namreč eden izmed najvidnejših proponentov in najaktivnejših ‘sotrudnikov’ glasbenega sovjetskega socrealizma – medtem, ko tiči drugi razlog predvsem v estetsko-eklektičnih potezah njegovih glasbenih kompozicij, ki ga postavlja v oster kontrast s svobodnejšimi modernističnimi ustvarjalnimi impulzi Dmitrija Šostakoviča. Asafjev je postal edinstvena osebnost v ruski glasbeni zgodovini, pri čemer sta mu trajno slavo prinesla njegova prva ‘prava’ baletna uspešnica Plameni Pariza, ki s pomočjo eklektično obarvanega glasbenega idioma oziroma historično ozaveščenega ‘simfonizma’, ki je še eden izmed njegovih muzikoloških konceptov, reflektira skladateljevo kompleksno razumevanje revolucionarnih tem kakor tudi ekspresivnosti glasbenoplesne ‘pripovedi’, pozneje pa še balet Bahčisarajska fontana.’
Predstava je prejela več negativnih kritik iz Zahoda – da so ‘100 let za časom’, da je ‘njihov balet primeren samo še za v muzej’, za Asafajevo glasbo pa so napisali, da ‘prikladno parira standardu plesanja. Kot bi lahko pričakovali, so sovjetski zgodovinarji v diametralnem nasprotju s kritiškimi zapisi z zahoda Plamene Pariza označili za prvo masovno baletno reprezentacijo sovjetskega junaštva’. Seveda je Rusija, znana po svojem strogem režimu, poskrbela, da se je vse, vključno z umetnostjo, dogajalo v skladu tedanje politične težnje, zato so si Plameni Pariza s svojo revolucionarno vsebino, kjer je ‘nesporni junak baleta pravzaprav kolektiv – v tem primeru množica revolucionarjev, ki z gorečimi baklami vdirajo na oder, pojejo revolucionarne pesmi ter plešejo živahne in strastne karakterne (ljudske) plese’ in spremljajoča pompozna glasba, nedvomno prislužili zeleno luč za izvajanje in obstoj na takratnih sovjetskih odrih.
Kako se je te balet ohranil do današnjih dni? ‘Asafjevovo tesno sodelovanje s koreografom Vainonenom in režiserjem Radlovom ter njegov pristop k glasbeni dramatizaciji sta omogočila, da balet tudi v današnjih, bolj subtilnih in svobodnejših reinvencijah ne reflektira zgolj zgodovinskih dogodkov francoske revolucije, temveč tudi ohranja vpogled v kompleksno dinamiko med umetnostjo in politiko v zgodnjem obdobju sovjetske države. S tem je balet Plameni Pariza več desetletij po svojem nastanku presegel status efemerne umetniške upodobitve, saj je postal tudi simbol sovjetskih kulturnih ambicij ter izraz novega umetniškega sloga, ki je stremel predvsem k povezovanju ljudskih množic in umetnosti’ (gledališki list). Dramaturško je zgodba baleta Plameni Pariza postavljena v čas francoske revolucije in v središče postavlja na tematiko odpora, boja in svobode. Pripoved, ki naj bi ohlapno temeljila na zgodovinskih dogodkih, govori o paru francoskih kmetov, ki se pridružita boju proti aristokraciji, seveda pa ne gre brez prepletanja ljubezni, domoljubja in izdaje.
Vsakič se veselim, ko obiščem mariborsko gledališče, saj se počutim nekako domače. V svoji profesionalni karieri sem stkala kar nekaj poznanstev in prijateljstev med tam zaposlenimi, ki me ob vsakem srečanju pozdravijo z nasmeškom: ‘Kak si kaj (čuj)?’, kar avtomatično raztegne tudi moja usta v pristen nasmešek. Rada imam njihov pojoči dialekt, energijo, živahnost, zagnanost, vedno polni elana, želje za novimi izzivi – tak je vsaj moj vtis, ki sem ga dobila skozi leta občasnega obiskovanja in sodelovanja z njihovim baletnim ansamblom in Konservatorijem. Tako sem se počutila tudi tokrat ob vstopu v preddverje sijočega mariborskega gledališča, ki se je, kot se za premiero spodobi, še dodatno bleščal ob vsem nakitu in okrasju na damah, posebej urejenih prav za to priložnost. Ker same zgodbe baleta nisem poznala, sem to prej preučila na spletu in se zagledala v gledališki list pred začetkom predstave, da razvozlam kdo, koga, kdaj, zakaj…, saj so (vsaj zame) vsa ta francoska imena precej zapletena, v predstavi namreč ni princev, princesk in raznih bajeslovnih bitij, temveč gre za ‘realne osebe’ iz tistega časa.
Mihail Messerer, danes predstavlja veliko ime kot baletni mojster in učitelj v svetovnem merilu. Rodil v ugledni plesni družini v Moskvi, končal svoje baletno šolanje na Baletni šoli Bolšoj teatra, kasneje pa nadaljeval in zaključil šolanje za baletnega pedagoga na Državni šoli za uprizoritvene umetnosti. Ker je dolga leta je živel in delal na zahodu, je v svoji metodi poučevanja baleta združil najboljše prvine ruske pedagoške tradicije z modernejšimi metodološkimi pristopi. Kot baletni pedagog in vodja mojstrskih tečajev je iskan s strani priznanih svetovnih baletnih ansamblov, več kot petindvajset let redno gostuje pri Baletu Kraljeve opere na Covent Gardnu, maja 2009 pa je bil imenovan za glavnega baletnega mojstra Mihajlovskega gledališča v Sankt Peterburgu, za katerega je obnovil nekaj baletnih predstav drugih koreografov (Labodje jezero, Laurencia, Gusar, Silfida, Pepelka, Coppelia) ter pripravil nekaj svojih koreografskih postavitev kot so Bajadera, Don Kihot, Coppelia in Plameni Pariza. Slednjo je ustvaril po izvirni koreografiji Vasilija Vainonena in jo za mariborski balet uspel občutno skrajšati. V Vainonenovi verziji je bila predstava podeljena na štiri dejanja, Messerer je njeno dogajanje za gledališče Mihajlovski zgostil v tri dejanja, kot smo si jo lahko ogledali tudi v SNG Maribor. Celotna predstava traja 2 polni uri, kar v bistvu za tri dejanja z dvema odmoroma ni veliko. To se mi zdi v današnjem času, ko se vse dogaja z vrtoglavo hitrostjo, še sploh posebnega pomena – da zadeve niso preveč razvlečene, temveč jedrnate, zgoščene in razumljive, kar jih približa in naredi gledljive za širšo populacijo.
Luči so se pogasnile, za orkestrski pult je stopil dirigent in kot običajno se je predstava začela z uverturo orkestra, tokrat izredno pompozno in dramatično, kar v glasbenem smislu nekako zaznamuje celotno predstavo. Dvigne se odrska zavesa in vstopimo v gozdno jaso, kjer se odvija prvi dramski prizor zgodbe.
Prvo dejanje, prvi prizor: ‘V bližini podeželskega dvorca markiza Coste de Beauregarda, nedaleč od Marseilla, Gaspard in njegova otroka, Jeanne in Jacques, vlečejo težak voz z drvmi, dokler se ne zlomi os voza in odpade kolo. Medtem ko se Gaspard spopada s težkim popravilom, se otroka raje igrata, namesto da bi mu pomagala. Ko se iz daljave nenadoma oglasi rog, ki naznanja vrnitev markiza z lova, Gaspard z otrokoma v paniki popravlja voz, da bi se izognil srečanju z markizom – a zaman. V navalu besa markiz de Beauregard prevrne voz, svojim vojakom pa ukaže, naj pretepejo ubogega kmeta. Ko ga začne tudi sam pretepati, se markizovi samovolji pogumno upre Jeanne, ki tvega lastno življenje, da bi zaščitila očeta. Iz daljave se nenadoma oglasi marseljeza revolucionarjev, ki nažene markizu strah v kosti, zato se v naglici umakne v svoj grad. Skozi gozd se vije množica iz Marseilla, ki se je pod Philippovim vodstvom odpravila v Pariz, da bi podprla republikance. Ko revolucionarji zagledajo ubogega Gasparda in Jeanne v težavah, jima pomagajo popraviti os in kolesje voza, mali Jacques pa že navdušeno maha s tribarvno zastavo. Medtem ko se markiz izmuzne skozi skrivni prehod iz gradu, okoliški kmetje toplo pozdravljajo prihajajočo množico. Philippe jih pozove, naj se pridružijo boju za republiko, in tako se Gaspard skupaj z otrokoma v družbi revolucionarjev odpravi v Pariz’ (gledališki list).
Že v prvi sceni, spoznamo glavna protagonista predstave – vlogo Jeanne je koreograf zaupal Tetiani Svetlični, vlogo Philippa pa Yuyi Omaki, kar je bila zagotovo upravičena izbira, saj sta se oba izkazala v izredno zahtevnih tehničnih prvinah. Tako Tetiana kot Yuya kraljujeta na mariborski sceni že vrsto let, videli smo ju lahko že v številnih prvih vlogah, zato smo od njiju pričakovali vrhunskost in to tudi dobili. Tudi igralsko in temperamentno sta oba odlično izoblikovala svoja lika, bila sta lahkotna v solističnih sekvencah in usklajena in ljubeča v duetih, moje iskrene čestitke obema, solistični status si oba zaslužita z velikim S. Kot markiz Costa de Beauregarda se nam je predstavil Sytze Jan Luske, ki je s svojo visoko figuro in hladnim pogledom dobro ponazoril oholega in hkrati strahopetnega buržuja. V izrazito igralsko vlogo Gasparda se je vživel Vasilij Kuzkin in nam razumljivo predstavil očeta Jeanne v vseh njegovih strahovih in ljubezni do svojih otrok, deklice Jeanne in dečka Jacquesa v izvedbi Eve Medvar, gojenke mariborskega Konservatorija. Precejšen zalogaj za tako mlado deklico, ki ga je odlično opravila.
Prvo dejanje, Drugi prizor: ‘Na veličastnem plesu v versajski palači dvorne dame in častniki kraljeve straže zaplešejo graciozno sarabando. Po končanem plesu vodja ceremonij povabi goste na predstavo dvornega gledališča. Na oder stopita Mireille de Poitiers in Antoine Mistral ter odigrata strasten ljubezenski prizor, ki pripoveduje zgodbo o Amorjevih nesrečnih žrtvah. Kmalu zatem se na plesu v vsem sijaju prikažeta kralj Ludvik XVI. in kraljica Marija Antoinetta. Gostje dvignejo kozarce in nazdravijo monarhiji. Brezskrbno praznovanje zmoti prihod markiza de Beauregarda iz Marseilla, ki nosi tribarvnico in trak z napisom: ‘Vojna v palače, mir v koče!’ Markiz z dramatično gesto prebere pismo, ki razkriva, da je Ludvik XVI. zaprosil Prusijo, naj pošlje svoje vojake, da bi zatrli naraščajočo revolucijo v Franciji. Kralj je pozvan, naj podpiše dokument. Čeprav sprva okleva, ga kraljica prepričuje, naj vendarle podpiše dogovor, gostje in straža pa ju nato v znak spoštovanja pozdravijo. Po odhodu kraljevega para se zabava nadaljuje. Markiz de Beauregard povabi Mireille na ples. Zaradi dolžnosti je prisiljena privoliti, čeprav se markiz kmalu izkaže za zelo nevljudnega in arogantnega. Mireille, ki jo vedno bolj moti markizovo vedenje, se skuša izogniti njegovim osvajalskim namigom. Med njenim plesom Antoine izkoristi trenutno nepozornost častne straže in prebere pismo, ki ga je podpisal kralj. Markiz se zave razsežnosti tega, kar je odkril Antoine, in se vrne v plesno dvorano. Ob pogledu na obremenjujoč dokaz o kraljevi veleizdaji v Antoinovi roki se markiz besno odzove, vzame pištolo in ga ustreli. Mireille se ob zvoku strela vrne v sobo, kjer najde Antoinovo bledo truplo z obremenilnim pismom v roki. Mireille, ki jo preveva žalost in dojame razlog njegove smrti, vzame pismo in v naglici pobegne iz palače’ (gledališki list).
Drugi prizor se dogaja palači, v zamolkli temno rdeči dvorani, okrašeni z modro zlatimi ornamenti, v kateri izstopajo svetli dvorjani in dvorjanke v svoji pokončni, aristokratski drži. Moram priznati, da sem se kar malo ustrašila ob pogledu na gromozanske kostume, v nebo vpijoče lasulje ter plesalke in plesalce obute v karakterne čevlje, da bo morda premalo plesne akcije, po katerih moje srce hrepeni, hehe. Pa vendar je bilo vse na svojem mestu, ob svojem času, stvari so se razvijale v svojem tempu in pozornost gledalcev držale v konstantni pripravljenosti. Dvorni pari nam elegantno odplešejo počasno sarabando v tridobnem taktu, priljubljeni dvorni družabni ples v času renesančne in baročne glasbe. Koreografija stilsko sledi zgodovinskem izročilu, plesni pari pa nam pričarajo takratno atmosfero dvorskega prestiža in vzvišene brezbrižnosti dvorjanov. Sliko v baletnem smislu popestri lahkotni divertissement Dvornega gledališča. V precej zahtevnem solističnem duetu sta se nam predstavita Catarina de Meneses (Mireille de Poitiers) in Christopher Thompson (Antoine Mistral), ki sta svoje delo opravila tehnično korektno in ob tem slogovno sledila izrazu in etiki baročnih plesov. Satomi Netsu je po svojih fizičnih predispozicijah zagotovo odličen izbor za vlogo Amorčka, ki ga je odplesala ljubko, s klasično čistočo, kljub temu pa ji je v tehničnem smislu ponekod zmanjkalo sigurnosti. Pastoralo nam je odplesalo šest mladih, slokih balerin (Monja Obrul, Tea Bajc, Mina Radaković, Nuša Urnaut, Yelyzaveta Kuznetskova, Beatrice Bartolomei), lahkotnih v dolgih belih kostumih. Ples je bil kljub historičnem stilu postavljen na konice prstov in dekleta so v svoji izvedbi pokazala potrebno čistočo in preciznost klasične tehnike.
Drugo dejanje, Prvi prizor: ‘Ko se znoči, se na trgu v Parizu zberejo preprosti ljudje, med katerimi so tudi Baski in Auvergnežani. Parižani veselo pozdravljajo druščino moških, ki so prispeli iz Marseilla, saj je njihova prisotnost znak naraščajoče moči revolucije. Baski so znani po svoji bojevitosti, še posebej Thérèse, ki je bila zagrizena in strastna udeleženka protestov. Nenadoma se sredi trga pojavi Mireille de Poitiers s pismom v rokah, s katerim razkrije zahrbtne načrte aristokracije. Ta pomembna informacija spodbudi takojšnjo mobilizacijo revolucionarjev, ki ponosno dvignejo tribarvnico in med petjem svoje himne odločno zakorakajo proti kraljevi palači’ (gledališki list). Za razliko od temačnega gradu, se drugo dejanje začne na odprtem in svetlem pariškem trgu, prevladuje rdeča barva, ki sceni takoj pripiše pridih revolucionarnosti. Svetlična in Omaki jemljeta dah s svojimi zahtevnimi solističnimi vložki, zvezda prizora pa je zagotovo Beatrice Bartolomei v vlogi Thérèse, ki je s svojo močno odrsko prezenco, ognjevitostjo in čvrsto tehniko osvojila srca publike in kljub karakterni obarvanosti njenega plesa požela odobravajoči aplavz že med samo sliko. Barviti in avtentični so poskočni Auvergnežanski plesi izvedeni v coklih (Branka Popovici, Ines Uroševič, Lana Druškovič, Maro Vranaričić, Lucio Mautone, Mircea Golescu, Alexandru Pilca) in energični Baskovski plesi (Aleksandar Trenevski, Matteo Magalotti, Ion Breahna, Lucio Mautone, Ionut Dinita), ki nam pričarajo francosko folkloro tistega časa. Naj pohvalim celotni ansambel za njihovo odlično izvedbo, izpostavim pa eksplozivne Baskovske fante, ki so nam pognali kri po žilah. Veseli me napredek Aleksandra Trenevskega, bivšega dijaka KGBM, ki v vsaki mariborski produkciji posega po vedno vidnejših vlogah. Ne smem pozabiti na Mino Radaković (Žalostno dekle), ta nas je očarala s svojo lirično prezenco.
Drugo dejanje, Drugi prizor: ‘Oboroženo ljudstvo z nezadržno silo vdre v palačo. Markiz de Beauregard in švicarska garda si na vsak način prizadevata odbiti napadalce, toda množica je preštevilna in hitro prodre v palačine sobane. Med splošnim razdejanjem se Philippe spopade z markizom, ki ga skuša ustreliti, toda nepojenjajoča plima revolucionarjev odnese tako markiza kot gardiste. V boju prav tako pade Thérèse, ki pokončno drži tribarvnico vse do zadnjega diha. Kmalu je bitke konec – ljudstvo je prevzelo nadzor nad palačo’ (gledališki list).
V dramatični sceni ljudskega prevzema palače smo priča dobro odigranem bojevanju med protagonisti, kjer zopet zasije Beatrice Bartolomei s svojim izrednim likom Thérèse, ki po bojevitem plesu hrabro omahne v smrt in nam sporoči, da se je vredno boriti za ideale, v katere verjamemo, pa čeprav do samega konca.
Tretje dejanje: ‘Ljudje se veselijo med zidovi zasedene kraljeve palače. Mireille de Poitiers ponovno stopi na oder, a tokrat pred navdušeno množico, ki maha s tribarvnico – simbolom revolucionarne zmage. Tudi preostali nastopajoči se pridružijo praznovanju, pri tem pa plešejo in upodabljajo ideale enakosti in bratstva. Ta dan ni le zora svobode, ampak tudi dan osebnega veselja, ki ga Jeanne in Philippe sredi ljudskega vrveža ovenčata s svojo poročno zaobljubo’ (gledališki list).
Tretje dejanje ob odprtju zavese zasije ob plapolanju zastav v slavnostnih treh barvah, modri beli in rdeči, ki jih plesalci in plesalke spretno v vrtijo v svojem zmagoslavnem plesu. Iz vsesplošnega veselja se izlušči lirično duet Liberté v zasedbi Catarine de Meneses in Ionuta Dinite, ki predvsem izstopa v zahtevnih dvigih plesalca svoje balerine visoko v zrak, kjer jo s podporo en same roke spretno in dolgo balansira v zraku. Doživimo prave klasične, danes (vsaj pri nas) bolj redko izvajane podržke, ki zahtevajo dobro izšolana in izkušena partnerja v tej smeri, kar Catarina in Ionuta vsekakor sta. V veliko veselje mi je bilo, ko sem v ansambelskih scenah (skozi celotno predstavo) zasledila več dijakinj in dijakov srednje baletne šole mariborskega Konservatorija, ki so se vešče spopadali tehniko na ‘špicah’ in karakternimi plesi, medtem ko so mlajše učenke iz (nižje) baletne šole sodelovale kot Dvorne dame in v vlogi malega Jacquesa. Igralske vloge v baletu od plesalcev zahtevajo močno odrsko prezenco, kar za tako mlade učence zagotovo predstavlja trd oreh. Že leta sem fascinirana z odličnim sodelovanjem mariborskega Konservatorija z gledališčem, kjer mladi, talentirani plesaci-ke dobijo dragoceno priložnost nastopanja v živo s profesionalnim ansamblom na velikem odru, hkrati pa tudi umetniško vodstvo lahko bolje spozna gojence in v nekaterih morda prepozna svoj bodoči kader. Predvsem me veseli, da mariborski dijaki-nje na odru smelo parirajo profesionalcem tudi v nekaterih že precej zahtevnih vlogah. Moje čestitke vodstvu in mentorjem KGBMB, katerih predano delo in svetla vizija se jasno vidita v delu in rezultatih njihovih učencev in dijakov.
Tri visoka dekleta Monja Obrul, Tea Bajc in Yelyzaveta Kuznetskova so zopet zasijala v zahtevnem klasičnem triu Égalité na konicah prstov, plesala so hitro, natančno, igrivo usklajeno in bila z nasmeškom kos precejšnjem tehničnem izzivu. Predstavita se nam tudi dva odlična moška plesalca, Matteo Magalotti in Ion Breahna, ki nas med svojim plesom v duetu Fraternité s svojimi tehničnimi veščinami dobesedno prilepita nase, pokažeta izredno individualno virtuoznost, ter sinhronost. Visoki skoki, pirueti, energija, temperament, brzina – z vsem tem sta nas zasula v svoji ‘kratki ampak sladki’ točki.
Protagonista predstave, Tetiana in Yuya svojo tehnično perfekcijo stopnjujeta in nadgrajujeta skozi vso predstavo, kot vrhunec pa nam odplešeta svoj finalni Pas de deux, duet, ki se ga lotijo le najboljši. Kot pričakovano (vsaj z moje strani) sta oba solista veliki duet odplesala perfektno, saj sta jima vlogi pisani na kožo. Začetni duet je potekal maksimalno usklajeno, variaciji brez napak, v codi pa sta si oba dala duška – Yuya s svojimi ‘pistoljeti’ in ostalimi specialkami, pri katerih se dobesedno zaustavi v zraku in Tetiana s svojimi lahkotnimi double fouettes, letečimi grand jetes, pri čemer oba delujeta, kot, da jim celotna izvedba predstavlja ‘malo malico’ in meni to predstavlja resnično vrhunskost – ko tehnika postane le orodje v rokah umetnosti, namenjeno užitkom plesalca ob plesanju in publike ob gledanju, in ne cilj sama po sebi.
Seveda je mariborska (in ostala) publika ob koncu predstave vse sodelujoče zasluženo nagradila z dolgim in bučnim aplavzom. Naj omenim še ostale stvaritelje predstave: scenografija je bila delo Olega Molchanova, kostumografija pa Nóre Rományi. Oba sta stilsko sledila zgodovinskem obdobju dogajanja, hkrati pa kljub bogatosti kostumov in razkošnosti scene omogočila plesalcem udobno in hkrati avtentično ponazoritev svojih vlog. Kostumi in scena sta med seboj usklajeni, kar še dodatno podpira osmišljena in harmonična svetlobna podoba Tomaža Premzla, ki je (verjetno) tudi avtor projekcij na zadnjem platnu. Izkazal se je tudi simfonični orkester SNG Maribor, ki je pod dirigentsko taktirko Vjekoslava Babića vešče sledil izrazu pompozne Asafjeve glasbe. Kot asistent koreografa je zapisan Atila Szakács, kot baletni mojstri, ki bodo predstavo prevzeli po odhodu gostov pa: Irena Pasarić, Alenka Ribič in Anton Bogov. Slednja dva kot nekdanja prva solista že dobro desetletje delujeta na poziciji baletnih mojstrov v domači hiši in poleg tega ansamblu vodita vsakodnevne baletne treninge, kar pomeni, da sta v dobri meri zaslužna za uspehe mariborskega ansambla. Prihod priznane baletne umetnice, Irene Pasarić, nekdanje prima balerine, umetniške vodje baleta HNK Zagreb, ter dolgoletne baletne mojstrice in pedagoginje, smatram za še eno od odličnih potez Edwarda Cluga. Imeti takšno osebo v svojem ansamblu, ki s svojim bogatim znanjem in izkušnjami bogatimi obogati delo celotnega ansambla, je zagotovo velik zaklad in dobra naložba za prihodnost. Ireno sama dobro poznam, oboževala sem jo kot balerino, in jo imela za svoji vzornico v svojih mladih letih, kot mnoge moje kolegice. Imela sem čast z njo deliti oder in resnično sem vesela, da bo trenutno svoje znanje delila v Sloveniji. Sama sem bila vedno radovedna, želela sem se naučiti več in to je bilo v naših časih (brez spletne povezave) možno le v živo, ob gledanju, poslušanju in preučevanju gostujočih velikih umetnikov. In ob gledanju Irene Pasarič, si se vsekakor imel, oziroma se še imaš, česa naučiti. Draga Irena, upam, da ti bo lepo v naši podalpski deželici in da (p)ostaneš del naše baletne scene.
Plameni Pariza kot predstava zagotovo ne predstavljajo ‘klasičnega hita’, kot je to npr. Labodje jezero, pa vendar prinašajo na mariborski oder čisto, dobro postavljeno, zanimivo in všečno baletno predstavo, ki ima svojo vrednost v prenašanju klasičnega izročila na naslednje rodove. Učenke moje baletne šole Pizzicato sicer tokrat nisem uspela pripeljati, pridemo pa zagotovo na eno od ponovitev v naslednjem obdobju. Sodobni pedagoški pristopi v plesu na pomembno mesto postavljajo tudi širšo edukacijo učencev, saj to bogati njihova obzorja in posledično vpliva na njihov baletni in osebnostni razvoj. Prav zato poskušam svoje Pizzicatice redno voditi na baletne predstave in Plameni Pariza so na prvem mestu naše čakalne liste. Si pa na naših dveh odrih želim si videti še druge velike klasične balete, kot so: Faraonova hči, Šeherezada, Rajmonda, Paquita, Esmeralda idr., katerih v celoti in v živo sploh ne poznam(o), sem pa prepričana, da bi v kakovostni skrajšavi, kot je to naredil Messerer s Plameni Pariza, v dobri kostumski, scenski in lučni postavitvi lahko ponovno zaživele in našle svoje mesto v današnjem času.
Publika obožuje klasične balete, to je zdaj že vsakomur jasno, mistične zgodbe o ljubezni, herojske boje za (kakršnokoli že) svobodo, potovanja v eksotične dežele med nepoznane kulture – dajmo jim, česar si želijo, saj je to konec koncev naša dolžnost in naše veselje, zato smo se šolali in vsakodnevno izcejali potoke znoja iz svojega telesa. Da zaplešemo pred publiko v soju vročih odrskih luči, da se mentalno in fizično predamo občinstvu, dosežemo njihova srca in ob koncu prejmemo nagrado, njihov aplavz in zadovoljne obraze. Če tega ni, čemu potem sploh naše poslanstvo? Jaz bom torej pisala božičku, naj v prihodnosti pripelje v oba baletna ansambla tudi te, pozabljene predstave in naj nekaj časa počaka z drugimi, ki se v raznih preoblekah ponavljajo na naših odrih vsakih nekaj let. Si želite tega tudi vi? Pišite mu tudi vi, morda nas skupaj usliši ter urgira pri umetniških vodjih obeh ansamblov in njunih dolgoročnih planih. Claudia mu bo hvaležna in verjamem tudi širša baletna publika.
P.S. Pet predstav si je ogledalo več kot 4000 obiskovalcev. Ponovitvi predstave še 21. in 22. februarja 2025.
