Performerji nove dobe. Govori, pogovori, malce gibanja in celo nekaj plesa

Ob 42 koreografih in skoraj sto odrskih ter muzejskih plesnih dogodkih so na mednarodnem festivalu Impulstanz našli prostor tudi za predstavitev deset izbranih koreografij koreografov mlajše generacije, pet je bilo predvajanih že prvi teden, naslednjih pet pa se še zvrsti v drugi polovici festivala. Nekaj mi jih je le uspelo videti, vsega pa se ni dalo. Katera med njimi pa bo obsijana z nagrado Prix Jardin D´Europe 2013, pa bo znano prav zadnji festivalski dan 11.avgusta.

Prvi performans od omenjenih sto, Show and Tell, ki sem mu sledila na odru teatra Odeon, je nastal po konceptu plesalke in koreografinje Simone Aughterlony s poreklom iz Nove Zelandije, in britansko-švicarskega performerja ter igralca Phila Hayesa. Dani odrski prostor izvajalca širita še na avditorij v želji aktivnega vključevanja prisotna publike v svojo igro, ko se že v naslovu transparentno obračata na to ciljno skupino: "Vidi in reci" (v prevodu). Phil je sedel na klopi ob meni, dajal je vtis prijaznega in urejenega gledalca srednjih let, ki me je prijetno  pozdravil. Na odru pa je samevala postavljena roza niša z vrati in belim oblačkom … Ona, plesalka, se je počasi razkrivala izza niše …, najprej  z vidno roko, ki se plazi po roza zaslonu … Ko pa se je že postavila v vidno polje odra, je najprej sledilo ogledovanje prostora, potem pa se je lotila še ogrevalnih vaj, sledili so padci, obrati, kotalikanja in ponovna postavitev na noge. Videti je bila neodločna, kot da ne ve, kaj bi s seboj.

Ta začetna scena se je v tišini medlo ponavljala; trajala in trajala. Dozdevno pa predstavljala neskončen in obupan vsakdan, ki ga za trenutek pretrese še krik in kak  šum … On (na sedežu ob meni) naenkrat vstane in na ves glas sprašuje, koliko časa se bo gledala ta dolgovezna  tišina, sprašuje po glasbi, po zvokih kakega mobilca, se obrača gledalcem okrog naokrog, kajti svojega mobija nima pri sebi … In glej, v trenutku se  zasliši melodija mobilca, ki ga prinese nekdo iz drugega konca dvorane … Performans Show and Tell se izkaže kot načrtna gledališka strategija, s katero se želi aktivirati otopele gledalce in jih pritegniti v odrsko igro. On je dober animator, govornik in še boljši pevec, njegovo besedičenje in petje se dogaja med tavanji v vrstah gledalcev, ki jih skuša aktivno vplesti v njuno igro, ob tem tudi prav živahno preskakuje vrste polnega avditorija. Tečejo besede o božanski ljubezni Izis in Ozirisa, kar se še povezuje z bitjem srca, se tudi privabi   gledalce, da v ritmu srca tolčejo po tleh, je nekaj govora o gejevski sceni in še o transplantacijah …, je kar aktualno in filozofsko  povezano.

Bilo je prav zabavno opazovati posamezne gledalce, kako skušajo prisluhniti ritmu lastnega srčnega utripa in ga oponašati s ploski dlani ali udarci nog – in animacija je uspela! Ona tudi dobro poje, in komunikacija med njima je dovolj  živa, čeprav stojita  vsak na svoji strani prostora. Pozneje pa še on postane del žive odrske igre na odru in ob roza niši. No, kar nekaj jih je pred koncem zapustilo dvorano. Komentarji s strani nemško govoreče populacije so tekli v smislu dolgoveznosti in povrh še nerazumevanja neprevedene tekoče govorne angleščine.

Mene pa je pestil čas in prevoz do drugega gledališča, do Schpielhaus teatra, kjer se ob 21. uri začne nov koreografski dogodek portugalske  koreografinje Mariane Tengner Barros/EiraThe Trap/Past, iz koreografske serije mladih (8:tension). Avtorica in performerka Mariana Tengner Barros se predstavi v estetiki odrskega glamurja, osvaja pa s svojo pojavnostjo in šarmom, ki ga izžareva tako kot igralka, plesalka in diva šov biznisa. Skozi črno tančico (kostum António Mv) seva njeno skoraj golo in lepo izklesano telo. Nekoliko "sex appeala", seksualne privlačnosti je bilo tudi za povrh tako v razgaljeni kostumski formi kot njeni silhueti senčeni na platnu. V statiki umetniškega kipa in meditacije pa so potekali avtoričini pogovori z bogom oziroma osebni  monolog – pogovor s tistim drugim v sebi (tekst avtorica predstave in Nuno Miguel). Pogovor ni suhoparno predvajan, je bil del njene prefinjene igre in plesno gibalne animacije, saj se je predstavila ne le kot dobra igralka, ampak tudi kot dobra plesalka in animatorka, tekel pa v smislu svetovanja, napotkov in mnenja o njenem ustvarjanju in času delovanja.

Atraktivna scena (scenografija: avtorica predstave, kostumograf in Nuno Miguel, umetniško svetovanje Mark Tompkins) skupaj z videoposnetki in kostumi je vseskozi zrcalila prefinjenost umetniškega okusa. Na sceni se je prikazalo tudi  šest lobanj – tematika teme in smrti, iluzije nevidnih sfer pa so odzvanjale v tonih meditativne glasbe Filipa Lopesa. Marianina diva se spusti še na dno odvisnosti, ko prvo vrsto skrivnostno osvaja ter ustvarja vzdušje radovednih napetosti in neznanega pričakovanja,  vzrok in nujnost njenega moledovanja pa se ob koncu vrste prikaže v obliki cigaretnega dima. Proti koncu se njen plesni performans razmišljanja, igre ter animacije prevesi še v atraktiven šov  pevke in pop zvezde, skratka The Trap je dobro dramatizirana s tančico ovita burleska o današnjem (vele)umovanju, besedičenju o življenju, umetnosti, gledališču, plesu, z nekaj političnih nastavkov,  pa še kaj bi se lahko naštelo ob tem, da je bil zabaven in prijetno gledljiv, za kar je bil z aplavzom tudi spodbudno nagrajen. 

Isti večer ob 23. uri je sledil še drugi performans iz skupine koreografov mlajše generacije, in sicer literarni nastop Speaking of wich Marte Navaridas in Alexa Deutingerja, nam znani ustvarjalni par, ki sta se predlani predstavila s performansom o Obanovem  govoru v Murski Soboti na Festivalu sodobnega plesa Front@. Tokrat se avtorja obdata s citati govorov, izjav, intervjujev, posamičnih izrekov velikih znanih filozofov, literatov, znanstvenikov (Žižek, Hawking, Einstein …), sledijo še filmske in TV-kopije iluzij, paradoksov, kapric in norosti časa, ki jih avtorja spremljata v projekciji videoposnetkov in živo animacijsko tudi komentirata. 

Očitno je nastopil čas, ko mlajše generacije performerjev in plesalcev (več ali manj tudi ostalo populacijo) iritira novodobna filozofija o življenju – zdaj in tu ter tam onstran; v koliki meri jim uspeva in kolikim bo tudi uspelo tovrstna iskanja umetniško nadgraditi, ne le naštevati ali filozofirati ter simulirati z novodobno tehnologijo, ali kolikšni peščici njih bo dano vpisati se v zgodovino umetnosti, pa bo pokazal čas … Svetlikajoči žarek se poraja v komparaciji preteklosti s sedanjikom, kot je to posredovano v performansu The Trap Marine Tengner Barros /EIRA ali v literarni opciji Speaking of which dueta Marta Navaridas & Alexander Deutinger.

View Gallery 8 Photos