Nika Mlakar. Marsikoga sem navdušila nad orientalskim plesom in poskrbela za opustitev negativnega prizvoka

Nika Mlakar (foto: osebni arhiv)

Pogovor s svetovno prvakinjo v orient solu, v modernu in šovu, pedagoginjo, plesalko, ki tudi v teh koronskih dneh ne popušča.

Draga Nika, pozdravljena, prepričana sem bila, da si v tem času v ZDA, pa sem se zmotila. Ampak če ne bi bilo korone, se verjetno ne bi zmotila in ti bi plesala v Ameriki. Nam zaupaš, kako te je pot odnesla v ZDA, kam in kdaj si prišla nazaj? Je bilo povezano z Belly Dance Evolution, v kateri si že plesala?
Pozdravljena, Barbra, na družbenih omrežjih sem delila sliko iz čudovitega spomina, ko sem bila nazadnje v Združenih državah Amerike. Tudi letos sem imela namen odpotovati tja, tokrat ne učiti in nastopati, ampak opraviti certifikat svetovno priznane plesalke Zoe Jakes pod imenom DanceCraft. Zoe me že mnogo let izjemno navdušuje z izjemno umetniško žilico, tako kot koreografinja in plesalka kot tudi kostumografinja, oblikovalka luči ter celo kot ustvarjalka glasbe. Beats Antique je dobro poznana glasbena skupina, katere del sta tudi Zoe in njen partner. Na odru Zoe preprosto blesti in ustvari dogodek nepozaben. K sreči je svoj certifikat ponudila on line in sem ga v maju mesecu edina v Sloveniji uspešno opravila. Sodelovanje z BDE je le spomin na odlično izkušnjo, ki je za zdaj nimam namena ponoviti.

Kaj pomeni plesati v Ameriki? Je to dobra dežela za orientalski ples in seveda american tribal style, ki od tam izhaja?
Vsaka država ima svoje prednosti in slabosti za vsak poklic. Ameriko vidim kot odlično priložnost za delo v šov biznisu. Raznolikost populacije ti da mnogo priložnosti, da izražaš to, kar želiš, ter tam, kjer želiš. ATS – american tribal style, danes preimenovan v FCBD (fat chance belly dance) je stilizacija, ki se je razvila v Ameriki pod okriljem Carolene Nericcio in se izjemno razlikuje od t. i. klasičnega stila predvsem v načinu izvedbe gibov, poziciji rok ter kostumografiji. Začetnica tribal stila je sicer Jamila Salimpour, vendar je za FCBD stil tipično, da je ples vedno skupinska improvizacija poznanih kombinacij ter uporaba naprstnih činel. Slednji stil je uveljavljen kot baza tribal stilizacije. Kljub izvoru stila je široko prepoznan in plesan po vsem svetu. V večji meri je sicer bolj priljubljen tribal fusion, podkategorija ATS oz. FCBD, ki je tudi meni izjemno pri srcu.

Kako potem doživljaš ta čas, ki nam vse stvari obrača na glavo. Kaj je poleg Amerike šlo še narobe oz. drugače od načrtovanega?
Sicer sem oseba, ki hitro išče rešitve iz situacij, ko gre vse narobe, vendar moram priznati, da imam tudi dneve, ko sem povsem izčrpana in ne vidim jasne poti naprej. Vsako leto imamo v klubu dobro načrtovane nastope in tekme. Situacija je načrte kar močno spremenila. Kot ‘freelance’ plesalka pa sem imela v načrtu poučevati tudi v tujini (Bosna, Nemčija, Belgija, Italija, Grčija …), ampak je seveda vse padlo v vodo. Zelo rada potujem, spoznavam nove ljudi in delim svoje znanje z njimi, zato me je situacija z epidemijo pretresla psihično in seveda zaradi upada dela tudi finančno.

Kako se soočaš s korona ukrepi, kako se jim prilagajaš? Kako delujete v vaši Pro Dance Company?
Ukrepi so v prvem valu sprva spodbudili malce strahu, kako naprej. Nato pa smo nemudoma poiskali možnosti, kako lahko kljub vsemu zaplešemo skupaj z našimi plesalci, in ponudili večino tečajev prek Zoom aplikacije. Vsekakor ni enako, ampak je kljub temu bilo prijetno. Vzela sem si kot ‘challenge’, ki mi bo dal znanja, ki mogoče pridejo prav še v kakšni drugi situaciji. V preteklosti sem imela izkušnje le z individualnim poučevanjem prek skypa z učenkami iz tujine. Po končani prvi karanteni smo ugotovili, da se razmere ne bodo hitro izboljšale. Ko smo znova začeli s treningi, je bilo kar nekaj tečajnikov, ki se zaradi strahu niso odločili dokončati sezone, potem so bile počitnice in z začetkom novega leta je vpis vidno upadel. Tudi za spletne tečaje se je odločilo manj ljudi kot prvič. Želimo ostajati pozitivni, vendar iskreno ne vemo, kako bomo naprej. Izjemno smo bili veseli, da nam je letos uspelo odplesati kar štiri razprodane plesne predstave na velikem odru SNG, tik preden je prišlo do ‘lockdowna’. Še vedno imamo upanje, da nam bo to uspelo tudi v prihodnjem letu, saj vključuje prav vse naše plesalce in se vsi tega vsako leto neizmerno veselimo.
Kako spodbujaš oz. motiviraš najprej sebe in kako plesalce? Kaj je najtežje pri tem in kaj najlažje?
Od vedno se najbolje motiviram z jasnimi kratkoročnimi in dolgoročnimi cilji. Enak princip uporabljam tudi pri svojih plesalkah. Menim, da tako spodbudiš sebe še posebno, ko imaš malce slabši dan. Če imaš cilje, lahko preveriš, kaj si že dosegel in te to motivira, da delaš na stvareh, ki jih še ne znaš, ampak si na poti do tja. Mislim, da ti da moč in upanje, da je vse mogoče, le delati je treba. Verjetno je pri tem najtežja bitka s samim seboj ter seveda zunanji dejavniki, ki jih ne moreš spremeniti, ampak se jim je treba prilagoditi. Odgovor na vprašanje ’’Kako?’’ ni vedno preprost. Vsak ga more najti pri sebi, jaz se kot trenerka počutim odgovorna, da pri odgovoru svojim plesalkam priskočim na pomoč.

Verjetno ste imeli tudi letos načrt, da se udeležite državnega prvenstva. Koliko koreografij ste naštudirali in na kaj vse ste računali?
Kot že mnogo let do zdaj smo se tudi letos nameravali udeležiti državnega prvenstva. Intenzivno smo se pripravljali in nismo obupali kljub vsem težavam z epidemijo. Tako trenerjem kot tudi plesalcem je slednja prinesla velik zalogaj predvsem pri skupinah, ki tekmujejo. Držali smo se ciljev ne glede na to, da je bilo državno prvenstvo odpovedano. Priznam pa, da zdaj, ko je bilo prvenstvo že v drugo odpovedano, nam je izjemno otežilo sezono zaradi premikov plesalcev v druge starostne skupine ter pri ustvarjanju novega materiala. Vaditi stare koreografije, da bodo super takoj, ko bo mogoče iti na državno, ali delati nove? Kako lahko v trening stisnem oboje in imam še vedno dovolj časa za kakovostno ogrevanje in utrjevanje tehnike?

Na svetovnem prvenstvu v Moskvi

Se še vedno spominjaš časov, ko si postala svetovna mladinska in članska prvakinja v orient solu. Menda edina? Si še vedno edina ali te je katera od plesalk dohitela?
Še vedno se lahko pohvalim, da sem edina, ki je prejela oba naslova na svetovnem prvenstvu, poleg tega pa še naslov v šov orientu.

Je orientalski ples na mednarodni ravni še vedno atraktiven? Pri tem ne mislim samo na tekme, ampak tudi na performativno obliko?
Orientalski ples vsekakor je še vedno zelo atraktiven in zaželen. To dokazujejo plesni festivali, ki jih je čedalje več. Dandanes je mnogo različnih fuzij z drugimi plesi pa tudi zelo tematsko obarvani performansi, kar omogoča še več posameznikom, da se najdejo v tej plesni stilizaciji.
Kdo pa se največ udeležuje vaših tečajev in kateri stili so najpopularnejši?
Moji tečaji so razdeljeni na več starostnih skupin, od sedemletnic pa vse do upokojenk. Največ obiska je v skupinah pri odraslih. Mislim, da je to malce povezano tudi s slabim mnenjem o orientalskem plesu, ki ga ima kar veliko ljudi in se nočejo niti spoznati s tem stilom, npr. vpisati svoje otroke. Sem pa vesela, da sem uspela marsikoga navdušiti nad orientalskim plesom in s tem tudi poskrbela, da opustijo negativen prizvok. Sama poučujem klasični orientalski ples, šov orient (mešan z drugimi plesnimi stilizacijami) in tribal fusion. Zadnja dva sta trenutno najpopularnejša glede na obisk mojih tečajev.

Pri tebi me navdušuje to, da si vedno urejena od nog do glave, ko se pojaviš na odru. Zdi se, da je vsaka podrobnost skrbno naštudirana, vsak kos nakita premišljen? Zakaj tako?
Oder meni pomeni začarano zgodbo, ki zahteva od nastopajočih igranje glavne vloge, ki s svojimi čustvi, predstavljenimi v gibih, pustijo vtis na gledalcih. K temu izjemno prispeva tudi celotna podoba oz. videz (kostum, make up, nakit, frizura). V kombinaciji s plesom in tudi lučmi, če jih imaš na voljo, lahko zgodbo, ki jo čutiš, še bolj približaš gledalcem.
Lahko živiš samo od plesa?
Ples je še vedno moja služba. Načeloma lahko zelo dobro živiš samo od plesa. V Sloveniji predvsem s poučevanjem. Razmere, v katerih smo danes, pa malce izpodbijajo to izjavo, ampak mislim, da to velja tudi še za kakšno drugo službo. Vesela sem, da sem kljub vsemu, kar se dogaja, končno imela malce več časa in interesa, da se posvetim novim znanjem, ki sem si jih že dolgo želela izboljšati, in v prihodnosti gledam na to, da bi v tem mogoče imela tudi službo. Seveda v upanju, da mi plesa ni treba opustiti, le malce zmanjšati.
Leto 2020 se počasi končuje. Po čem si ga boš najbolj zapomnila, tako v plus in tudi v minus?
To leto je bilo zame osebno kar naporno in mi je namenilo mnogo velikih ovir, ki jih ni bilo lahko preskočiti. Najbolj si ga bom zapomnila po tem, da sem mnogo svojih želja dala iz glave in jih izpolnila. Oziroma vsaj začela delati na tem. Ne glede na težo preizkušenj sem stala na nogah in hodila naprej.

In kaj želiš najprej sebi v letu 2021 in nato svojim plesnim in koreografskim kolegom?
Prav vsem, ki se ukvarjamo s službami oziroma dejavnostmi, ki so v tem času izredno zaustavljene, želim, da to nima preveč negativnega vpliva na nas, ampak da najdemo moč in poti za prilagajanje in ustvarjanje tistega, kar nas izpolnjuje.
Hvala za tvojo energijo in ostanimo zdravi!