V Ljubljani je v zatonu poletja znova potekal mednarodni festival Mladi levi, letos že 27. po vrsti, in tako, kot vsa ta leta je festivalski program tekel zadnji teden v avgustu od 22. do 31.
Program Mladih levov se vsako leto na novo usmerja k aktualni tematiki in času, vendarle je letošnji festival bil nekaj prav posebnega, kot je poročala Alma R. Selimović direktorica organizatorja – Zavod Bunker, na novinarki konferenci pred pričetkom festivala (13.8.) Oblikovalke umetniškega programa Mladi levi: Mojca Jug, Lea Kukovičič, Klara Drnovšek Solina ter izvršna producentka festivala Maja Vižin, so dejale, da so še same doživljale evforijo ob tokratni 27. festivalski ediciji, saj je obenem stekla še častitljiva 20. obletnica delovanja Zavoda Bunker v prostorih Stare mestne elektrarne, Elektro Ljubljane/ SMEEL. Občutke so primerjale s tistimi pred 20. leti, ko jim je uspelo pridobiti prostore SMEEL za uprizoritvene namene, saj je ljubljanska prostorska tematika ena najbolj žgočih tem. In tudi danes ni veliko drugače zato so v programsko knjižico zapisale: ‘Danes ni problem samo prostor za umetniško ustvarjanje, tudi stanovanja so nedosegljiva dobrina in kljub številnim prizoriščem in novim gradnjam ostajajo ‘lastne sobe’.’ Ko so prostori za umetniško delovanje pereč problem ljubljanske kulturne ponudbe, je v parkih Ljubljane še vedno dovolj prostora ‘pod svobodnim soncem‘, tudi za umetnike in njihove stvaritve; le da niso preglasni in preveč teptajoči…
In so letošnji Mladi levi s festivalskim programom domiselno ter na novo pričeli na zelenici, med drevesi, ob bajerju z labodjo družino, na Koseškem borštu, v četrtek 22. avgusta z uprizarjanjem: Skupne krajine, Caroline Barneaud, Stefan Kaegi (Rimini Protokoll). Intervencija v naravi se dogajala od 12.30 do 20.00, ko se je skupina srečala na Žabji ulici 1, nato pa je sledilo uprizarjanje sedmih predstav med polji in gozdovi, ob glasbi za pihalno trobilni sestav skladatelja Aria Benjamina Mayersa; ko je glasba bila nepričakovana glasna sopotnica ob poteh uprizoritve, tudi naslednje dni: 23., 24. in 25. avgusta, vse pa je teklo ob sproščenem druženju, klepetu, celo pikniku. Stefan Kaegi je povabil obiskovalce skupaj z režiserko Tjašo Črnigoj, da se uležejo na tla (saj je bilo poskrbljeno za ležanje na tleh, pa za dež…) in opazujejo krošnje dreves, tudi prisluhnejo govoru o gozdu: vremenoslovca, deklice, gozdarke, glasbenika in psihoanalitičarke.
Nato se je napotilo k pogovoru Chiare Bersani v sodelovanju z lokalno performarko Uršo Urbančič o dostopnosti do narave skozi prizmo gibalne oviranosti, pa še o idealiziranju le-te. In je Émilie Rousset načela žgočo temo o kmetijski politiki, ter odnosu do narave. Dvojec El Conde de Torrefiel sta govor narave namenjen gledalcem umestila ob gozdni obronek, Begüm Erciyas in Daniel Kötter se je ukvarjala z razdaljami, do kod nam seže pogled, kako daleč pridemo sami in kako daleč nas ponese tehnologija. Sofia Dias in Vitor Roriz sta zvabila obiskovalce v svojo zvočno-koreografsko igro, kjer se je lahko sledil in zaznal osebni odnos do narave in okolja. Intervencije v naravi Skupne krajine se izkažejo za dobrodošel zračni in zdrav izziv v kontaktu z naravnim okoljem, tudi v premislek o lastnem vsakodnevnem odnosu do narave.
V Plesnem Teatru Ljubljana – PTL je bila 26. avgusta uprizorjena plesna predstava Frederika Petrova: Oprostite, cvetovi! Frederik Petrov je norveško – bolgarski umetnik, ki je diplomiral na Akademiji za umetnost iz sodobnega plesa v Oslu, sicer deluje kot igralec, plesalec in koreograf. Na odru se je prvič predstavil leta 2023 z avtorskim solom: Oprostite cvetovi. Na odru PTL-ja so tokrat sedeži bili razporejeni ob zidu z okni in na nasprotni strani ob vratih. Na odru se je najprej ugledala osvetljena gomila rožnatih cvetov, tudi jih je bilo nekaj raztresenih po prostoru. Ob prižigu led luči (oblikovanje svetlobe Karl Oskar Sordal) je bilo slišno glasbeno brnenje (glasba F. Petrov), nato še rahli glasovi v daljavi, ko se akter po vseh štirih prikaže in zaokroži sceno. Po svojem zabavnem, pobalinskem vhodu se kmalu spremeni v ‘mačo’ veličino, ki s pogledi, ter gestami nasmeje, tudi ogovarja posameznike in jih vabi z nasmehi. Ob vsaki novi inscenaciji sledijo preoblačenja, tudi različice ‘kvir’ pozicij. Ko v središču scene pričnejo nenapovedano leteti cvetovi iz napolnjenega ‘slipa’, tudi si daje duška ob grizenju ter gnetenju sveže kumare. In je že na vrsti nova scenska različica, ki gledalce popelje v svet balkanske folklore. Ko On ob glasbi in v svoji plesni vnemi sledi hitrosti ter poudarkih folklornega kola, ko zapleše, improvizira lastno scensko verzijo kola, improvizirano sede na stol, medtem ko roke, drža ter pogledi fascinantno zavejejo vzdušje tovrstnih srečanj, ki tečejo toliko časa, kolikor si plesalci lahko dajejo duška. Tako kot On, ko mu pot lije po obrazu, telesu, ko tudi pojenja sapa, nakar vstane ter se v par korakih presede na drug stol, kjer sceno v celoti še enkrat obnovi. Ta glasbeno – folklorna vročica, z njegovo plesno dinamiko ob vzklikih ter topotanju stopal, zapolni še prostor (dramaturgija Sofija Zupanc Lotker) je tudi scena, ki ji lahko zatopljeno slediš in slediš. Koreograf in performar Frederik Petrov v svojem projektu Oprostite cvetovi, prične svoj scenski hod humorno, ko se iz humornih nastavkov izvije seksi ‘mačo’, ki ne najde svojega izhoda, ampak si sam poustvari svoj prostor miru obdan z rožnimi cvetovi, še poprej se preobleče v črno moško suknjo z belo srajco in obleži med svojimi rožnatimi cvetovi. Zaključek pa kar poseže v globeli bolečine; je zaključna scena ki si jo lahko vsak po svoje razlaga, pač tisto kar lahko uvidi in ni ravno v ospredju.
Istega dne le na večer je stekla predstava Mrmranje Susie Wang, norveškega gledališkega kolektiva, ki so ga leta 2017 ustanovili: Trine Falch, Martin Langlie, Mona Solhaug in Bo Krister Wallström, ki delujejo tako v gledališču kot na neodvisni sceni, imenujejo pa jih gledališče preteklosti ter bodočnosti. V njihovi predstavi se na sodoben način poustvari scenska vizija morske obale, morja ter kopalcev, in je neke vrste antipod uprizoritvi Oprostite, cvetovi, ko se v primežu dualnosti znajde ženska stran zakonskega para in se pojavi turistka Kim. Mrmranje je prvi del njihove trilogije o človeški naravi, je kar nenavaden triler poletja.
V torek 27.8. so CollectivO CineticO & Alessandro Sciarroni na odru dvorane ŠD Tabor uprizorili plesno prestavo Tretji dialog: V pokrajini, v koreografiji večkrat nagrajenega koreografa Alessandra Sciarronia, ki v svojih delih v dialogu z umetniškim kolektivom CineticO izpostavlja ponavljanja, obsesije, strahove in krhkosti. Naslov njegove nove predstave je navdihnila istoimenska skladba Johna Cagea, namenjena streznitvi in umiritvi uma. Plesalci na sceni vrtijo hulahop obroče, ob tem pa se še njihova telesa figurativno vrtinčijo, impresivno pa se predstavljajo kot žive likovne skulpture neke krajine, ki počasi izginja s scene, ko tudi plesalcev ni več videti na odru, in le obroči ostanejo na tleh, torej materializirani rekvizit-svet. Koreograf Sciarroni nastopajoče plesalce opiše kot tolmače, ki težijo k izginotju, prostovoljnem izumrtju; in se skupaj z njimi še gledalci razblinijo v atome, tako kot tudi realnost, ki jih obkroža. In se potemtakem svet kar sesuje, izgine, možno tudi v planetarno črno luknjo.
Lea Kukovičič in Toni Soprano Meneglejte sta 29. in 30. avgusta v Stari elektrarni pripravili plesno razstavo: TRANS. Razstava izhaja iz zastavljenih vprašanj umetnice in avtorice Lee Kukovičič, ki v svojem novem projektu TRANS kuratorke vabi k pisanju pisem, oziroma odgovorov na zastavljena vprašanja o njihovem videnju neuspehov ter napak sistema v svetu umetnosti. V prvem delu avtoričinega dvoletnega projekta, sledi vabilo občinstvu, da zaplešejo na zastavljena vprašanja vključena v Glorex DJ set, stvaritev umetnice Toni Soprano Meneglejte.
V petek, 30. avgusta so se v PTL zaznale tudi zanimive vonjave južnokorejskega gledališkega in glasbenega umetnika Jaha Koo, živečega v Belgiji, ko je na odru v Bunker koprodukciji postavil značilno korekjsko stojnico ‘pojangmacho‘ s hitro hrano ob kuhalniku riža in z dodatki, naslov predstave pa: Haribo Kimchi, nam znana okusna in zdrava jed kimchi, sicer brez globalne želatinaste primesi haribo bombonov. Vmes se je na meniju ponujalo še dodatne uvide v sodobno družbo in celo izpostavljalo razmerja med haribo in kimči; med zahodno sladkobnostjo ter pekočo azijsko realnostjo.
27. Mednarodni festival Mladi levi je na ljubljanske odre prinesel nove umetniške in osvežilne vetrove, ki so kar prepihali zelenice Ljubljane, tudi polnili gledališke dvorane. Zaključek Mladih levov je stekel združeno s praznovanjem 20. letnice Stare elektrarne, ki služi umetnosti, ob pozdravnih nagovorih ter svečani podelitvi prvih sezonskih nagrad: Zlata strela, ko so se v Bunkerju odločili, da začnejo podeljevati nagrade ob dvajsetletnici umetniškega delovanja Stare elektrarne. Z nagradami želijo izpostavit presežek ter zasluge Stare elektrarne v pretekli sezoni 2023-2024. Strokovno žirijo so letos sestavljali: Tjaša Črnigoj, filozofinja, komparativistka, režiserka; Suzana Koncut, plesalka, koreografinja in prevajalka; Gregor Butala, kritik, urednik in novinar Dnevnika; Mojca Jug, sokuratorka festivala Mladi levi in dolgoletna vodja programa Stare elektrarne Špela Kopitar, sedanja vodja programa Stare elektrarne. Žirija je kandidate izbrala izmed 60 različnih predstav ter drugih dogodkov pretekle sezone v Stari elektrarni, pri izboru je imela proste roke glede na kategorije in število nagrad. Nagrada Zlata strela so podelili za izstopajoči dogodek sezone in sicer ustvarjalni ekipi koncerta Zdej, loh spokam, zdej loh grem v produkciji Zavoda Sploh; Zlato strelo za delo z občinstvom v predstavi Časni plesi in Druge kože je prejel Gregor Kamnikar. Zlato strelo za filozofsko predavanje Klitoris je anarhistka je prejela Catherine Malabou, producent društvo Mesto žensk in zavod Mesto žensk. Zlato strelo za zvočno pokrajino v predstavi Za-mišljen: Snježana Premuš, Ida Hiršenfelder–Beepblip. Zlata strela za predanost Stari elektrarni in umetnosti je pripadla Marjeti Pogačnik . Zlato strelo za dolgoletno sodelovanje in podporo pa je prejel Roman Jesenko.
In se vrata mednarodnega festivala Mladi levi 2024 še niso povsem zaprla, ko je Zavod Bunker že vabil na oder SMEEL, na prvo premiero nove sezone 11. septembra je Damir Avdić postavil na videlo delo z naslovom Šivi. Ko se nekateri Šivi nikoli ne zacelijo, iz onih dobrih pa vznikne novo življenje…ko ON čuva ovce, tudi živi v svoji rodni vasici v Republiki srbski, pa ni Srb…in se ovce pasejo na minskem polju ob njegovi hiši… Predstava Šivi je nastala po besedni predlogi glasbenika, pisca, performerja, tudi v režiji Damirja Avdića in dramaturgiji Andrej Kopač, na osnovi avtobiografskih pričevanj iz časa vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije v devetdesetih. Ko Avdić in njegov sogovorec Gregor Zorc dovolj glasno, tudi radikalno spregovorita o takratnih dogajanjih, vsak v svojem jeziku in iz svojih pozicij, tudi se jim na sceni pridružita nastopajoči članici: Asja Kahrimanovi in Barbara Krajnc Avdić. Predstava Šivi je del projekta Moj dom, podprtega s strani Evropske unije – EU program CERV (Evropsko spominjanje), produkcija Maska Ljubljana.