Mladi levi 2019. Dvotirna festivalska edicija je končana

Je to soba (Foto: Paula Court; z dovoljenjem The Kitchen Half Straddle)

Ko poletni avgust proti koncu gre ter steče Mednarodni festival Mladi levi v Ljubljani, je znak, da je počitnic konec. In smo že tik pred novo gledališko sezono. Letošnja edicija Mladih levov je že 22. po vrsti, za festivalom pa že uspešno prehojenih 21 uprizoritvenih let. Nekako si ne moremo več zamisliti zaključka ljubljanskega poletja brez Mladih levov, festivala, ki se je trdno usidrali v mestno uprizoritveno strukturo. In so Mladi levi v letošnjih devetih festivalnih dnevnih, od 23. do 31. avgusta, s svojim programom polnili različna odprta prizorišča, dvorane in prostore ob znanih imenih avtorjev in njihovih aktualnih temah, tudi onih mlajših raziskovalcev. V dopoldanskih urah od 29. do 30. avgusta je v sklopu festivala potekalo še okroglo omizje mednarodnega foruma O čustvenem materializmu s priznanimi umetniki, filozofi in sociologi. Tudi je 22. festivalska edicija Mladih levov znova ošvrknila aktualni čas, odkrivala življenjsko problematiko in predstavila nove ustvarjalne tendence, ob tem pa burila debate ter živahno vedrila.

Ekipa Mladih levov (foto: Nada Žgank)

Direktorica mednarodnega festivala Mladi levi, Nevenka Koprivšek, je v programski knjižici predstavila dvotirno 22. festivalsko edicijo, poimenovala pa jo Prostori svobode kot raziskovani pristopi do osebnega ter umišljenega in Čustveni materializem. Skozi široko odprta programska vrata pa kar vetrila večna človeška želja po moči in oblasti, in to na različnih prizoriščih prostorske mestne svobode. Mladi levi so v sklopu svojega letošnjega programskega okvira obhajali še petnajst let delovanja uprizoritvenega prizorišča Stare mestne elektrarne, ko je pred petnajstimi leti prav v času levjega festivala bila odprta že prenovljena nova uprizoritvena dvorana, aktualni oder Stare mestne elektrarne. 
V čast 15. obletnici Stare elektrarne ter pridobitvi novega umetniškega prizorišča je odprtje festivala steklo ob odprtju instalacije Zid, ki se je porajalo na vzhodnem zidu Stare elektrarne. Bil je to častni poklon umetnikom, ki so v teh petnajstih letih aktivno sodelovali na prizorišču Stare elektrarne, instalacijo pa zasnovala slovenska likovna umetnica Urša Vidic.

Zid Urše Vidic (foto: Nada Žgank)

Otvoritvenega dne je bil uprizorjen tudi performans Monstrum nostrum umetniškega tandema Eclipse v sestavi Tine Kolenik in Samire Kentrić, ki na Mladih levih proslavljata svojih 20 let skupnega sodelovanja. Torej slovensko zastavo letošnjih Mladih levov so zavihtele vizualne umetnice, ko je ob že imenovani Urši Vidic in duetu Eclipse tudi vizualna umetnica Tanja Radež odpirala svoj ulični prostor svobode na Gosposki ulici 16 z razstavo Nabiralci prahu.
Med gostujočimi performerji, režiserji in ustvarjalci zasledimo tudi koreografsko ime Estonca Marta Kangroa, sicer režiserja in plesalca, ki z režiserjem ter igralcem Juhanom Ulfsakom ter dramaturgom in umetnostnim zgodovinarjem Eerom Epnerjem sestavlja uprizoritveni trio, ki večkrat sodeluje na umetniških prizoriščih. Na Mladih levih so nastopili v dvorani ŠD Tabor s svojo pripovedno akcijo Delavnica (Workshop), laboratorijskim praktikumom ter teorijo učenja ob praktičnih nasvetih. Njihovi nasveti niso bili le slišni, saj jih tudi neposredno praktično ter v živo oblikujejo ter predstavljajo.

Macbettu (foto: Alessandro Serra)

Otvoritvenega dne je sledilo še gostovanje gledališča iz Sardinije, Sardegna Teatro & Compagnia Teatropersona, z njihovo originalno predstavo Macbettu, ki temelji na več kot 400 let stari drami Williama Shakespeara, Macbeth. Na odru Stare elektrarne so uprizorili svoj gledališki presežek, dramo Macbettu, v režiji Alessandra Serre, sicer uspešnico mednarodnih odrov, ko so jo italijanski kritiki imenovali za najboljšo predstavo leta 2017, tudi je prejemnica nagrade UBU. Režiser je za svojo inačico Shakespearovega Macbetha dobil navdih na fotografski raziskavi sardinskih karnevalov in jo po motivih znane drame ter v duhu narodnega obredja postavil na oder. Še vedno gre za vsebinski okvir zgodovinske drame, vendar v strnjeni obliki, ki zabavno izpostavlja realnost italijanskega juga, pač moško moč prevlade, tudi tri ženičke, hitronoge babuške, ki kar po žensko ter čarovniško prepredajo niti Macbethove usode. Med seboj čebljajo v svojem dialektu, tudi ko so gibko leteče ter poskočne ter ko lovijo metle po zraku ali se tihotapijo in (ne)vidno prebijajo v ospredje. Domiselno in dorečeno je režiser  povezal elizabetinski duh Anglije s sardinsko tradicijo bojev za nadvlado, glavni akterji pa tako kot v tistih davnih časih pač moški; osem moških v vlogah treh zabavnih ženičk, v prefinjeni pojavnosti Lady Macbeth ter v vlogi glavnega junaka in njegovega preroškega morilca, ko se je  znana prerokba jasno slišala, tudi bila zabeležena v prevodu. Dramski lok sta še posebej napenjala morilec in njegova žrtev Macbeth v medsebojni borbi ob čarovnicah, ki so dolivale še svoje navijaško olje, in čeprav je izid že več kot 400 let znan, je bila scena tako koreografirana, da praktično vse do samega konca, ko Macbeth le pade, ni bilo jasno, kdo je koga zabodel z noževo ostrico, tudi sicer so noži kar presevali po odru. Gibčno realizacijo vlog, igralcev je dobro razgibala sodelavka za odrski gib Chiara Michelin ob kamnitih instrumentih in skladbah glasbenika Marcellina Garauja. Avtor in režiser predstave Alessandro Serra je drami Macbettu vtisnil lastni profesionalni ter umetniški pečat, tudi kot odličen oblikovalec luči in domiseln scenarist, za povrh pa bil še kostumograf.

Jaha Koo (foto: Radovan Dranga)

In če so omenjeni dogodki presevali nove vpoglede ali iskanja na področju uprizoritvenih umetnosti, je v Plesnem Teatru Ljubljana 25. avgusta  sledil avtorski večer na tirnici čustvenega materializma, ko je južnokorejski glasbenik in gledališki umetnik Jaha Koo predstavil svoj avtorski večer ter izpovedal svojo življenjsko zgodbo, ko je zaključil z besedami, da pri svojih 34. letih ne bo nikoli imel stalne zaposlitve, je pač žrtvovana generacija novodobnega kapitala. Gledališko diplomo je pridobil v Južni Koreji, študije pa nadaljeval v Belgiji, kjer živi in deluje kot umetnik. Z njim se srečamo na sredini odra PTL ob veliki mizi, na njej pa tri industrijske oblike, njegovi trije ‘cucooji’, aparati za kuhanje riža pod pritiskom. Trije ‘cucooji’ se kar po človeško animirajo, tudi medsebojno obmetavajo, sicer so to delovni aparati množične južnokorejske produkcije, ki skrajšujejo čas kuhanja riža, tudi ga tako pripravijo, da ga lahko shranimo za sprotno uporabo. Avtor Koo je spregovoril ali bolje rečeno prisotne seznanil z južnokorejsko gospodarsko dramo, ki se je začela že v dobi njegovega odraščanja, ko se je Veliki brat onstran oceana sredi 80. odločil, da bo svoje izdelke usmeril na veliki južnokorejski trg, posledično pa ob tem sprožil stečajne procese domačih podjetij, ko tudi nagrade, dane oblastem, niso bile neznanka. Umetnik je svojo pripoved podkrepil še z dokumentarnimi posnetki nepreglednih stavkajočih množic v Seulu in po državi, pa krvave ter brutalne izide srečanj s policijo, kar je lahko spremljal vrsto let, ves čas svojega bivanja v domovini. Njihovo prestolnico Seul je končno združilo, kot je dejal, svetovno nogometno prvenstvo leta 2002; saj je ta dogodek tudi nam bil vsekakor bolj poznan, pa še informacij je bilo na pretek. Svojo presunljivo pripoved je Koo zapredel v dobro zasnovan odrski scenarij, ga tudi z vso resnostjo podajal ter doživeto odigral.
Resnični dogodek je izpostavila tudi Tina Satter, dramatesa, režiserka in učiteljica, ki deluje v mednarodnem prostoru, živi pa v New Yorku. Z newyorškim kolektivom Half Straddle je na odru Stare elektrarne uprizorila nedavni dogodek FBI-jevega zaslišanja: Je to soba: dobesedni prepis Reality Winner, ko dramsko besedilo sledi prepisu resničnega zaslišanja nekdanje lingvistke Reality Winner, zaposlene pri podizvajalcu ameriške vojske. In je trenutno v zaporu zaradi svojega ‘žvižgaštva’ spletnemu mediju The Intercept, ko naj bi posredovala tajne informacije o ruskem vmešavanju v ameriške volitve, obsojena pa pred letom dni na visoko vzgojno kazen. Drama teče v sredini dvorane, na praznem odru, obdanem z gledalci, ko se na minimalni odrski površini zavrti realno prizorišče zasliševanja treh agentov FBI, v izvrstni igralski zasedbi: Emily Davis, Frank Boyd, Tl. Thompson in Becca Blacwell, po konceptu in v režiji Tine Satter. Drama je živi vtis resničnega dogodka, zgovorni gledališki dokumentarec, ki je v tolikšni meri resničen, da kar stežka prežvečiš prefinjeno ozadje intelektualnega pritiska ob zasliševanju, ko kar stiska in mrazi ob odhodu iz dvorane.

Myousic

Za glasni spektakularni zaključek mednarodnega festivala Mladi levi je 31. avgusta poskrbel švicarski glasbenik ter režiser Dimitri de Perrot s svojo glasbeno zgradbo Myousic, ko z zvočnimi skulpturami ustvarja nove zvočne in svetlobne prostorske vizualije, dogodek pa sledil v dvorani ŠD Tabor. Istega dne ob istem času pa je na Odru pod zvezdami Lutkovnega gledališča že tretjič presevala zgodba vizualnega in uprizoritvenega umetnika Wailda Raada, Les Louvres in/ali Brcanje mrliča; končno pa se Mladi levi zaključili v Stari elektrarni in v dobrem vzdušju zaključne zabave.

View Gallery 6 Photos