Recenzentka Claudia Sovre si je ogledala ponovitev predstave Roke, ki me nikoli niso poznale.
Milan Tomášik, mednarodno priznani plesalec, koreograf in pedagog se je rodil 1981 na Slovaškem, vendar od leta 2004 živi in ustvarja v Sloveniji. V plesu se je izobraževal na konservatoriju J. L. Bellu v Banski Bystrici in na Akademiji za uprizoritvene umetnosti v Bratislavi ter leta 2004 diplomiral na P.A.R.T.S., mednarodni plesni akademiji v Bruslju, ki jo vodi priznana umetnica Anne Teresa de Keersmaeker (Rosas). Milan že dvajset let poklicno nastopa in sodeluje z umetniki po vsej Evropi. Bil je soustanovitelj mednarodno prepoznavne in uspešne skupino Les SlovaKs Dance Company, v kateri so se združili energični moški plesalci iz Banske Bystrice na Slovaškem. Ustvarjali so večinoma v Bruslju, v okviru skupine poučevali, nastopali in ustvarili tri celovečerne predstave. V Sloveniji je Milan sodeloval z mnogimi različnimi koreografi kot so: Iztok Kovač, Maja Delak, Magdalena Reiter, Mala Kline, Tanja Skok, Snježana Premuš, Barbara Novakovič Kolenc idr. V svojih plesno-gibalnih raziskovanjih se rad osredotoča na sam izvor in pomen plesa, kar je lahko izrazil pri poustvarjanju z Ansamblom za renesančno glasbo in ples Cortesia s katerimi je leta 2006 odplesal koncertni cikel po slovenskih gradovih in nastopal po Sloveniji in tujini.
Leta 2014 je s svojimi dolgoletnimi sodelavci ustanovil skupino Milan Tomášik & Co, za katero je ustvaril tri plesne predstave in z njimi nastopal širom Evrope. Milan se rad posveča tudi plesni pedagogiki, saj vodi plesna izobraževanja in izpopolnjevanja za profesionalne plesalce v priznanih plesnih skupinah doma in v tujini, kot gostujočega pedagoga pa ga redno vabijo na različne plesne akademije in festivale, kjer poučuje izvirne plesne delavnice kot so: Poetic Body, Happy feet, Playful presence. Sodobni ples in koreografijo je poučeval na AMEU – Akademiji za ples v Ljubljani, kjer se je pogumno odločil nadgraditi svoje znanje in lotil magistrskega študija. Ker sem podoben pogum zbrala tudi sama, sva se v času koronskega lockdowna družila skozi računalniške ekrane in skupaj ‘gulila študijske klopi’. Milan je bil res prijeten so-študent, njegovi vidiki, razmišljanja in izdelki so obogatili naša interaktivna študijska srečanja. Vse čestitke tudi Milanu za dokončani študij. Sem kar malo ljubosumna, priznam, saj sem sama opravila vse izpite iz obeh letnikov, dobila odobritev moje ideje za magistrsko tezo, zbrala materiale, potem pa se tako aktivno vrgla v svoje ob-penzionistične dejavnosti, da se enostavno ne morem premakniti z mrtve točke. Za pisanje magistrske naloge potrebuješ mir in čas – česar pa mi trenutno obupno primanjkuje hehehe… Morda nekoč, ko ne bom zmogla več tako vneto poskakovati naokrog. Morda…
Milan je ustvaril tudi več solističnih predstav: Within (2006), Off-beat (2011), Solo 2016 (2016), Dancing Through the Summer (2022) in Roke, ki me nikoli niso poznale (2024), katero sem si ogledala v četrtek, 21.11. v dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu. Predstava je svojo premiero doživela 28.2.2024 na istem prizorišču, kateri sta sledili dve ponovitvi, v letošnjem novembru pa sta bili na program uvrščeni še dve. Dvorana Duše Počkaj je majhna, odeta v črno, zato ponuja tako gledalcem, kot izvajalcem precej intimno atmosfero. Ob vstopu na prizorišče sta me presenetili le dve vrsti stolov ob robu dvorane, namenjeni intimnemu številu publike, tako ‘na oko’ bi rekla kakšnih 50 sedežev. Ker izhajam iz profesionalnega baletnega sveta, in sem bila zaposlena v naši (v svetovnem merilu majhni) ljubljanski Operi z nekaj več kot 500 sedeži, katere se marketinška ekipa noro trudi prodati, me vedno presenetijo takšne predstave, namenjene le peščici. Zagotovo atmosfera ‘dnevne sobe’ s seboj prinaša za nekatere kreatorje želene umetniške atribute, pa vendar se mi vsakič porajajo vprašanja – kdo to plača, kako je to sploh rentabilno, oziroma izvedljivo? No, pa se ne bom zdaj s tem ukvarjala, bom prepustila to tistim, ki odločajo o tem in nosijo odgovornost, verjetno jim ‘že znese’. Tole pa so akterji, ki so pomagali, da je predstava ugledala luč sveta: produkcija – Flota, zavod, Murska Sobota, koprodukcija – Cankarjev dom, Flota, Ljubljana, dodatna podpora: Scenari Publico (Katanija, Italija), Hrvaški kulturni dom (Reka, Hrvaška), predstava je nastala v okviru rezidenca Divadlo Študio tanca (Slovaška).
Performance Roke, ki me nikoli niso poznale je na spletni strani Cankarjevega doma opisana kot ‘solo predstava v koreografiji Charlieja Brittaina v sodelovanju s performerjem in koreografom Milanom Tomášikom’, o sodelovanju med obema umetnikoma pa se je Milan razgovoril v intervjuju z Barbro Drnač za Parado plesa pred februarsko premiero: ‘Charlie je bil moj študent na plesni akademiji SEAD v Salzburgu, hkrati je bil ‘choreographic major, program ki omogoča enoletno razvijanje koreografskih orodji, sposobnosti (skills) v sklopu šole. Tisti študent, ki je izbran ima možnost koreografirat s skoraj neomejenim številom plesalcev, lahko izbira po želji. Imel sem to srečo, da sem na eni od javnih predstavitev videl njegovo koreografijo Limbic, in bil tako navdušen, da sem jo celo predlagal Matjažu Fariču za festival Fronta. S Charliejem se dobro dopolnjujeva, dobro sodelujeva, zaenkrat plezamo skupaj gor, vedno pravim: dokler traja pusti, ko se nehamo dopolnjevati gremo naprej vsak po svoje.’
V gledališkem listu Cankarjevega doma pa se dopolnjuje: ‘Združuje naju zanimanje ontoloških vprašanj kot so obstoj človeka in njegova potencialno sočasna eksistenca v drugih sferah in oblikah. Papir prenese vse, zato je bil osrednji izziv kako ustvariti in uresničiti predstavo, ki bo po eni strani inovativna kot celota, hkrati performativno in dramaturško uprizorjena na isti način kot je bil osmišljen sam koncept: v sobivanju materialnih in nesnovnih komponent.’
Kako pa o soustvarjanju predstave razmišlja Charlie Brittain? ‘Ustvarjalni proces predstave Roke, ki me nikoli niso poznale je bil izpolnjujoč in pomemben, omogočil mi je prostor in čas za poglobljeno preizpraševanje plasti lastnega kreativnega procesa, pa tudi priložnost za drzne umetniške podvige v partnerstvu in ustvarjalni afirmaciji navdihujočega soavtorja. Navdušuje me, s kakšno močjo ustvarjalčev koncept ali zvedavost oplajata kreativne odločitve in kompozicijo dela, zato je bilo raziskovanje tematik, temeljnih za človekovo dojemanje lastnega življenja, vznemirljivo in tudi zahtevno‘ (spletna stran CD).
Poetični naslov predstave Tomášik razlaga takole: ‘Naslov smo si sposodili od pesmice Mimi Khalvati, ki piše v arabsko-perzijski obliki gazela. Predstava se je razvila drugače, ampak izkušnja branja, iskanja, in študiranja verzov je pomembno vplivala na kasnejše odločitve in vidike predstave‘ (intervju Parada plesa). K celotni podobi peformansa, njegovi intimnosti so prispevali: David Cvelbar in Janko Čief (oblikovanje luči), Jasna Vastl (scenografija in kostum) Andi Bančić (fotografija in vizualije) ter Vladimir Veverka (scenska fotografija), ki so med seboj delovali usklajeno in v svojih kreacijah podpirali izvirna raziskovanja obeh umetniških vodij predstave: Tomášika in Brittaina. Izvirna glasba je rezultat soustvarjanja Jakuba Mudráka in Eduarda Raona. Slednji je delil njuno glavno vodilo in hkrati izziv ‘kako izreči/zveneti kot/biti neka določena stvar ob hkratnem razkrivanju raznovrstnih, neskončnih, drugih potencialnih stvari, ki bi lahko bile? Bi se to lahko zgodilo s tega izhodišča? S katerega koli izhodišča? Tega, onega, naslednjega. Da vsak trenutek nosi ves mogoči potencial izraznosti? In toliko potenciala, da ta postane otipljiv?’ (spletna stran CD).
Gledalci smo ob vstopu v dvorani zasedli svoj (poljubni) sedež, jaz se običajno ‘zagrebem’ za tistega ob kocu vrste, da ne motim ostalih s svojim čečkanjem v temi in obračanjem popisanih listov z mojimi bolj ali manj berljivimi hieroglifi. To je bilo tokrat resnično dobra odločitev, saj se je velik del predstave odvijal v tišini. Na osvetljenem prostoru nas desno pričaka bogata bela zavesa, košat slap narezane plastike, ki prihaja iz (nam) nevidnega vira ob vrhu in se ob teh zliva, preliva v odrsko dno. Ta obenem predstavlja edini scenski element predstave. V tišino zaklokota odmev hoje v čevljih s trdimi petkami, se približuje, dokler na oder ne vstopi Tomášik v svetli elegantni moški obleki in svoj prihod naznani z dvema močnima ‘flamenko’ udarcema ob v tla. Luči se ugasnejo z izjemo enega močnega reflektorja pred katerim je pozicioniran protagonist, ki s konturo svojega telesa delno zakriva perečo svetlobo in v njej izrisuje gibalne vzorce – dvignjena pest, kot simbol boja, roki sklenjeni v molitvi, flamenko udarci z nogami, karate kata pospremljena z glasnim izdihom iz središča telesa… Gibanje je počasno in ponavljajoče, da gledalca popelje v ‘neskončen stični trenutek, ki ne pozna ne začetka ne konca’ (spletna stran CD). Tomášik počasi stopnjuje tempo gibanja, mu dodaja ostrino in napor, dokler njegove gradacije ne prekine tema. Luč zopet privabita dva močna plesalčeva udarca ob tla, njegovo telo je tik pred nami, obrnjeno proti ozadju. Počasi se oddaljuje, gibanje začenja izgubljati na ostrini, pridruži se mu mehkoba, udarci postajajo redkejši, Tomášik vključi talno tehniko. Kot avdio spremljava se tokrat pojavi govorjeni tekst (predpostavljam, pripada Tomašiku?), govor v živo kmalu povzame in nadaljuje plesalec med svojo gibalno akcijo in gledalca pusti v precepu – kateri glas je posnet, kateri v živo, kateri resnični, kateri le iluzija? Se avtor pogovarja s sabo, s svojimi mislimi? Morda skozi gibanje ustvarja povezavo ‘med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo; neskončen stični trenutek, ki ne pozna ne začetka ne konca’ (intervju Parada plesa). Žal mi je, da teksta nisem v celoti razumela, morda bi bila smiselna projekcija na zadnjo steno, verjetno pa bi to motilo koncept obeh avtorjev. Tudi v gledališkem listu nisem zasledila zapisa in avtorja teksta, pa se mi zdi škoda, saj ta predstavlja močan element predstave in bi si ga želela prebrati v celoti.
Aktivno gibalno sekvenco Tomášik zaključi pred velikanskim razsvetljenim plastičnim slapom, poklekne in obredno sezuje glasne čevlje ter nogavice. Obrnjen proti scenskem elementu s pomočjo osvetlitve ustvari na njem svojo senco, trenutek nepremičnosti, trenutek soočanja s svojim drugim jazom. ‘You are empty, wellcome!’ ga vabi notranji glas in ‘poudarja tanko tančico med potencialnostjo gibanja in resnično manifestacijo – med tem, kar je in vsem, kar bi lahko bilo’ (intervju Parada plesa).
Tomášik upočasni gibanje v ‘slowmotion’, roki se iztegujeta navzgor, k tistemu, najvišjemu, katerega prosimo za pomoč v najtežjih trenutkih, dokler ne obsedi na tleh in objemajoč svoja kolena in zaprtih oči odide v drugi svet. Ko vstane, pomenljivo dvigne roko in skloni glavo, kot da bi sam zavestno prekinil s tu-zemeljskim bivanjem, nato si pritisne dlan k prsim in počasi vzvratno zdrsi v zaveso beline, v beli oblak pozabe, ki ga sprejme vase z nežnim šumenjem.
Po trenutkih preobrazbe se plesalec ob valovanju glasbe pojavi v drugi dimenziji, gibi postanejo plavajoči in brez teže. Glasba narašča, tuli kot množica siren, zavesa se tokrat obarva oranžno, občutek nevarnosti, požara. ‘Steci!’ je prva misel, namenjena protagonistu, vendar Tomášik nepremično leži s pogledom uprtim v tla in čaka, da nevarnost mine. Včasih je najlažje narediti popolnoma nič, se spojiti z morsko travo in prepustiti vetru, ‘Go with the flow’. Pa vendar ne zdrži, počasi se dviguje, roki se dotikata svojega telesa, objemata oči, lase, se dvigujeta v zrak, kot v dejanju predaje, iztegneta se še višje, dokler telo v vsej soji teži ne omahne na tla. Eksploziven dvig navzgor, glasen krik in ponoven padec v globino. ‘Brezkončno razpirajoče se možnosti in potencialnosti se uresničujejo med izvajalčevim raziskovanjem večplastnosti prezence; simultanosti gibanja kot končnega dejanja, kot tudi vibracije ali utripa’ (spletna stran CD).
Obstaja izhod? Iz tega prostora, iz te realnosti, sveta? Tomášik preiskuje odrski prostor, njegove omejitve, tipajoč po temnih stenah, ki ne prepuščajo, ne ponujajo prehoda med realnim in metafizičnim. Močnejša je omejitev, večja je njegova želja pobega skozi aktivnost gibanja, dokler utrujen ne obleži ob utesnjujočih zidovih v kotu. Poskusi ponovno skozi ples in gibanje, ki se stopnjuje ob zvokih melodične popevke, vendar utrujenost zmaguje, še zadnjič se obrne proti nebu, potem ga zajame mrak.
Znajdemo se sami v prostoru nasičenem s temo, le svetloba na zavesi narašča. Zdaj se je spremenila v milijon-letne kapnike podzemne jame, zlepljene stalagmite, trdno zasidrane v svoji večnosti, ki pa vendar prepuščajo v drugo dimenzijo, o čemer pričajo plesalčevi zapuščeni čevlji na tej strani večnosti. Svetloba v zavesi narašča, kapniki se spreminjajo v migetajoče lovke meduze, šelestijo, kričijo, dokler ne izpljunejo protagonista, ki je ‘z realnim in metafizičnim kvazi-virtualnim izkustvom doživel, kako preteklost zaobjame bodočnost, izcejajoč čas v gibanje in gibanje v čas, ob nenehnem samo-preoblikovanju skladno z novimi krivuljami, podobami in intenzitetami’ (spletna stran CD). Z dlanmi si zakrije obraz, vendar se ta iz prostora ponovno projicira na prekrivajočih dlaneh. Obrne se od nas, njegov obraz zopet zaživi na hrbtu. Z nami je več Milanov ki so skozi plesalčeva popotovanja in preoblikovanja postala dela njega in se združila v eno večplastno celoto.
Zopet se znajdemo v temi, glasba dobi grozljiv prizvok, svetloba se usmeri direktno v nas, luči begajo prostoru. Tomašik dviguje roko v zrak, opozarja, prisega. Zavesa zopet zažari v vroči svetlobi, ‘Come, enter!’ ga ob peklenskem krohotanju kliče glas, zborovsko cerkveno petje ponuja obljubo božanstvenosti, glas ne pojenja v svojem vabilu: ‘Come, enter!’ Tomášik se počasi približuje zavesi. Bo izbral pekel ali nebesa? Kolebanje. Vendar se protagonist ne odloči za nobeno od opcij, ob zavesi nadaljuje svojo pot mnogoterosti, svetloba počasi ugaša. Dotakne se zidu in v njegovem zavetju potuje naprej, stran od Dantejevih vrat Pekla. Išče, najde, vstopi, odide, izgine. Kam? To pa ustvarjalca predstave prepuščata vsakemu od nas kot posamezniku, saj Tomášik pravi, da je ‘predstava natančno strukturirana, z jasnimi sporočili, čeprav zaradi bo narave teme vsaka predstava edinstvena izkušnja. Kako bodo ljudje dojeli posamezne prizore ali celoto odvisno od tega kako vsak/a gleda dojema določeno temo ali pa gleda na posamezno vprašanje. Natančno zasnovani prizori ponujajo različna vprašanja in interpretacije. Po vsaki predstavitvi projekta doslej smo z gledalci imeli izjemno plodno diskusijo, ki je zame znak, da ljudi ne pusti ravnodušne’ (Intervju, Parada plesa). Srečno, Milan, na tvoji nadaljnji umetniški poti!
P.S. Pet predstav sta si ogledala 102 gledalca.
