Matevž Česen. Še vedno vztrajam tudi po 12 ur s plesalci v dvorani

Matevž Česen (foto: Tija Ažman)

Pregled leta skozi moje oči … Hitrost ni prijateljica z umetnostjo!

Tokrat bom tale pregled leta spisal še bolj skozi svoje oči, še bolj tako, kot ga doživljam sam, povsem subjektivno. Takšen, kot je naš tekmovalni plesni svet, subjektivno, športno-umetniško lep. Po izjemnih uspehih v letu 2018, ko smo s člansko show dance ekipo osvojili vse nazive svetovnih prvakov v članski konkurenci, sem v novo leto vstopil brez pritiskov, brez občutka, da se moram še bolj dokazati ali pa celo obraniti naslove. Le z delom smo nadaljevali, tako kot delam zadnjih deset let, ko sem v vlogi trenerja in koreografa tekmovalnih plesov. Le časa je začelo zmanjkovati zaradi številnih gostovanj v tujini in tudi projektov doma, ki me dopolnjujejo in dajejo krila, da še vedno vztrajam tudi po 12 ur v dvorani s plesalci tekmovalci.

Bolero

Tako smo seveda pridno obiskovali vse pokalne turnirje in na njih zbirali točke kot vsi ostali. Pet pokalnih turnirjev za street in pet za art discipline. Nove koreografije pa ves čas vmes pripravljali, se dogovarjali, usklajevali. Vedno znova si želimo novih izzivov, ki botrujejo temu, da hodimo po robu pravilnika. Kljub zagati s časom so bile do državnega prvenstva pripravljene v večini vse koreografije, nekaj smo jih kljub temu pustili tudi za pozneje in jih ustvarili za mednarodna tekmovanja. Hitrost ni prijateljica z umetnostjo. Ustvarjanje na silo pa ne prinaša ničesar dobrega. Včasih se to ne razume, in pričakovati, da vsako leto pripraviš 20 in več koreografij, ki so inovativne, izjemne in najboljše, so lahko samo sanje. Aja, zakaj govorim v večini? Zato ker večino točk, ki jih ustvarjam, delam skupaj s plesalci, z veseljem povem, da so to njihove zamisli, predlogi, čustva, gibi. Seveda imam zadnjo besedo, a pustim jim veliko umetniške svobode, ki jo skupaj zapakiramo v celoto.

Ne maram delati z roboti, ki čakajo, da dobijo navodila, ampak s plesalci ustvarjalci. K sreči je okoli mene čedalje več takšnih mladih umetnikov, ki so več kot le to. Treniramo po vse dneve, nedelje in praznike, gre za vrhunske športnike. Bili so že poskusi umetno ali nalašč oblikovati slovensko plesno reprezentanco za posamezne discipline. Spomnim se, ko sem zapisal, da se je to že spontano dogajalo. In kot kaže, je tudi zdaj temu tako. Moje treninge obiskujejo plesalci z vse Slovenije, in večina njih je res zelo dobrih. Kar mi lajša in hkrati otežuje delo. In še bolj kot z njimi dosegati vrhunske rezultate je čar obdržati takšno skupino skupaj. Državno prvenstvo se je tokrat preselilo v Novo mesto, in to v vročinskem valu v dvorano brez klime. Ja, ‘gagali’ smo prve tri dni, potem je šlo lažje. Najuspešnejši so bili znova plesalci Plesnega kluba Bolero, z veliko razliko za njimi Plesno društvo Kazina ter nato večji in manjši plesni klubi, ki vsako leto lepo napredujejo. Večina plesnih klubov je močnih v posameznih disciplinah in le redki, ki so uspešni v več disciplinah hkrati.

Z Niko Kljun in Živo Laterner (foto: osebni arhiv)

Nato sledijo poletne počitnice, ki jih večina izkoristi za oddih, drugi pa spet pridno obiskujejo plesne delavnice doma in v tujini. Spomnim se, kako sva z Živo (Laterner, op. u.) prva začela s poletnimi klasi pred več leti, ko je bilo le sedem do deset plesalcev v dvorani, pa sva kljub temu vztrajala. Medtem ko je danes povsem drugačna slika. Tudi med poletjem je Plesna šola Bolero polna, saj poletne odprte klase obiskuje tudi do 50 plesalcev na klas. In ne le to, tudi ostale komercialne plesne šole so zdaj začele ponujati odprte klase med počitnicami in med letom. Všeč mi je, ko se stvari odpirajo, za kar je bil čas že natanko takrat pred več leti. Ali pa ne, saj so to poskušali tudi drugi, pa ni šlo.

The best of the best, gala dogodek v Genovi, kjer so bolerovci pobrali vsa tri prva mesta (foto: IDO)

Jesen prinaša večino mednarodnih tekmovanj, čeprav so prva tudi že v pomladnih mesecih. In statistika pravi, da so tudi na mednarodnih tekmovanjih najuspešnejši bolerovci. Slovenski plesalci so izstopali na street dance show evropskem in svetovnem prvenstvu. Pri hip-hopu je bilo veliko finalnih uvrstitev, a žal le nekaj stopničk. Disco dance le stežka pride do finala, steparjem ta preboj ne uspe. Breakdancerje vidimo večkrat na stopničkah. Electric boogija in orientalskih plesov imamo premalo. Show dance plesalci, modernisti in jazzerji, v tem vrstem redu, pa so najboljši. To so plesalci, ki so Sloveniji priplesali največ zlatih, srebrnih in bronastih medalj. Prvič pa se je zgodilo, da je Slovenija zmagala na IDO gala dogodku Best of the best, kamor največja mednarodna plesna organizacija IDO povabi le svetovne prvake minulega leta, ki se v različnih plesnih stilih in disciplinah pomerijo med seboj. Tako so plesalci s show dance formacijo Behind the wall iz Plesnega kluba Bolero postali zmagovalci najprestižnejšega dogodka IDO, in ne le to, tudi druga in tretja nagrada je pripadla bolerovcem, ki so postali absolutni zmagovalci.

(foto: Tija Ažman)

Hitro se leto obrne. Trend doma in v svetu ostaja isti, plesalci in starši so željni hitrih uspehov, vsi bi radi imeli vse za nič. To posledično prinaša menjavanje klubov in iskanje koreografov. Morala in etika padeta, postane dolgčas in vse isto. Dajmo času čas. Kljub temu se mi smešno sliši, saj sam ves čas hitim, tečem z enega konca na drugega, a čas si bo treba vzeti, sam si ga bom letos moral in upam, da mi hitro mine.