Platforma sodobnega plesa Maribor je stekala ob koncu avgusta (28.-31.) v produkciji Zavoda Moja Kreacija Maribor, pod umetniškim in programskim vodstvom Mojce Kasjak.
In je Platforma sodobnega plesa v soboto, 31.avgusta postala polnoletna, kot je dejala Mojca Kasjak ter poročala: ‘Gostili smo 63 umetnic in umetnikov iz tujine (Italija, Belgija, Hrvaška, Češka, Sirija) in Slovenije, zvrstilo se je 10 plesno-umetniških dogodkov na sedmih lokacijah po Mariboru. Na festivalu smo poleg sodobnih plesnih predstav videli gostovanje plesnega paviljona, inkluzivno zvočno-plesno popotovanje – premiero festivalsko produkcijo, plesni film, plesno – glasbeno predstavo, gibalno – lutkovno predstavo in zvočno – plesno meditacijo. Izvedli smo tudi glasbeno- plesno delavnico s poudarkom na poslušanju in kompoziciji.’
Ko polnoletnost zahteva večjo odgovornost, prepoznavnost in tudi pripravljenost na večje izzive, tako kot v življenju kot tudi na umetniški sceni, torej je polnoletnost neke vrste prehod k novim priložnostim in izzivom. In so 18. Platformo sodobnega plesa poimenovali: Polnih 18 – Prehod, ko se je prvi festivalski Prehod pričel že prvega večera (28.) v mariborskem Sodnem stolpu s sodobno plesno predstavo Anamarie Klanjšček ONA/SHE. Avtorski plesni solo Anamarie Klanjšček je premiero uzrl leta 2022, tudi vsa ta leta je bil eden vidnejših sodobnih plesnih projektov aktualne tematike, o Njej- ženski mnogih zgodovinskih obdobij vse do današnjih dni (recenzijo predstave si lahko preberete tukaj https://www.paradaplesa.si/tristosestdeset/anamaria-klajnscek-in-oulouy-dva-sola-zenskih-in-moskih-pogledov/). Ona je ženska, ki lahkotno vijuga po obsežnih stezah časa, in je ženska ujeta v patriarhalni red, vendar se v svoji življenjski poetiki vedno znova povzdigne nad čas; v plesni predstavi se njena zgodovinska pot zaznava v raznolikosti plesnih poetik. Navdih za temo je avtorica dobila v treh generacijah žensk svoje družine, tudi iz mitoloških siren in čarovnic, večnih spremljevalk ženskosti, kar očitno na spremeni niti digitalni čas.
Ob sončnem in toplem četrtku 29. avgusta se je sodobni plesni navdih razlival na razprostrtem plesnem podiju na Glavnem trgu pri fontani od 17.00 do 19.00 v organizaciji Društva za sodobni ples Slovenje/DSPS z gradbenim naslovom: 20 metrov v dolžino, devet metrov v širino in štiri metre v višino, torej ob gostovanju plesnega paviljona, ki se je tokrat zračno obnovil ter napolnil s sanjami gostujočih plesnih umetnikov DiSKOlektiv, Zavod Nest ter v sodelovanju s plesalci KD Center plesa, Plesne izbe Maribor, Galerije plesa, Maribor. Zračni plesni paviljon so obkrožili gledalci na stolih, tudi so se postavljali mimoidoči, ki so se navdušujoče odzvali ob vsaki novi intervenciji od najmlajših pa vse do kreativnih skupinskih improvizacij članov DSPDS kot tudi solističnih utrinkov. Paviljon plesne gradnje se je prvič predstavil letos na svetovni dan plesa 29. aprila v obnovi umetnice Toni Soprano Meneglejte in v spomin na dimenzije montažnega studia, ki je bil zgrajen iz sredstev javnega zavoda Center sodobnih plesnih umetnosti 2011, leto kasneje pa je bil ukinjen. DSPS letos praznuje 30. let svojega delovanja, tudi ves ta čas, z enoletno izjemo, plesna skupnost še vedno čaka na delovne prostore, ki so več ali manj še vedno le sanjski ali priložnostni.
Uradna otvoritev festivala je potekala istega dne ob večerni predstavi priznane, tudi večkrat nagrajene italijanske koreografinje Silve Gribaudi Gracije/ Graces (2019) v produkciji Zebra, in koprodukciji Santarcargelo, s podporo italijanskega ministrstva za kulturo. S predstavo Gracije smo se srečali na lanskem Festivalu sodobnega plesa Fronta@ v Murski Soboti. Nato je predstava gostovala še v Kinu Šiška na povabilo EN-Knap in v sodelovanju s Kino Šiška. Sledila je tudi uprizoritev na Reki na Sušaku; gostovanja po naših krajih pa so potekala v sklopu mreže Pan Adria. Enourna predstava Gracije je nastala v koreografski komiki Silvie Gribaudi, za dramaturgijo stojita koreografinja in Matteo Maffesanti, izvajalci pa: Siro Gugelielmi, Andrea Rampazzo, Matteo Marchesi in klovnesa Silvia Gribaudi. Andrea in najmlajši med njimi Siro, kot tudi Silvia, so svojo plesno kariero pričeli z baletnimi koraki, le da je ona kasneje, kot gospodinja in mati, začela graditi svojo novo vlogo klovnese medtem, ko njihov četrti član Matteo Marchesi izhaja iz sodobne plesne scene.
Navdih za svoj odrski vzklik Gracije so dobili ob kipu Tri gracije Antonia Canove, ki je svoje delo črpal iz mitologije o Zevsovih treh hčera: Evfrozina, Aglaja in Talija, ki izžarevajo radost, sij ter blaginjo. V predstavi se pripoved o treh Zevsovih hčerah, povsem obrne, ko v njihovih vlogah jadrajo po sceni postavni možje. Klovnesa Gribaudi je ženska srednjih let, ki let ne skriva, tako kot ne skriva svoje postavne okrogline, celo nasprotno, ko se na svoj račun še humorno poigrava tako s svojim telesom, kot s tercetom, trojico ‘Adonis’. Gracije je predstava izven vsakdanjih klišejev ali spolnih stereotipov, ko se iz oči v oči na plesnem podiju sreča moško in žensko, človeško in abstraktno, tudi absurdno; saj še Silvia tekmuje s mlajšim moškim triom, v ospredje pa izstopa človeška nepopolnost. Je glasna in zabavna s prefinjenim občutkom za komičnost ter buffo komedijo, medtem ko trije Adonisi duhovito zaokrožijo sceno lepotnih tekmovanj, tudi se prijetno zabavajo na drseči površini, ko se vrtijo in preizkušajo spolzke akrobatske kombinacije, seveda skupaj s svojo maskoto Silvio. Silvia ves čas v živo komunicira z občinstvom, tudi gradi haypovsko glasno vzdušje s svojo ekspresivno mimiko in prepolnim besednjakom. Ko je smeha ter ploskanja bilo v izobilju in se je polna dvorana Lutkovnega gledališča Maribor postavila na noge, medtem pa so se nastopajoči vrstiti s pokloni. Na koncu so skoraj prosili že za pavzo. Razliki uprizoritve med predstavo na Fronti@ in v Mariboru sta gotovo velikost odra, opazno pa je tudi to, da je mizanscena na Velikem odru Lutkovnega gledališča bila bolj izčiščena, ko rekviziti niso povsem preplavili odra, tudi posamezne sekvence so bile domnevno nekoliko krajše, manj improvizirane, vendar v obeh uprizoritvah več kot navdušujoče.
V Minoritski cerkvi je 30.8. v produkciji Zavoda Moja Kreacija sledil še premierni dogodek mariborske 18. Platforme sodobnega plesa: Telo kot neprehojena pokrajina ali zvočno-gibalno popotovanje v avtorski izvedbi Allje Petric, Mirice Ačko in Lize Šimenc. Je lirično popotovanje dveh teles, dveh premičnih telesnih pokrajin Lize in Anje; za slednjo celo neprehodno brez njenega invalidskega vozička. Ob čarobnih meditativnih zvokih gongov (glasba Alja Petric) se na tleh sledi dolgi rdeči pohodni preprogi, tkanini, ki v ospredju naznanja dve izboklini, iz ozadja pa so slišne besede (besedilo Mirica Ačko). Liza se premika in obrača na tleh ter pod preprogo, tudi v tesnem stiku nosi in spreminja poti Mirice, ko se dve telesi v nevidnih globinah začutita in tudi posvečata medsebojni harmoniji, ob tem pa še vsaka snuje svoje individualne gibke utrinke. V predstavi se avtorici osredotočata na raziskovanje telesnosti, tudi na lastna doživetja na njunem popotovanju. Predstava je del skupnega projekta avtoric Mirice Ačko in Lize Šimenc V telesih kakšnih? Takšnih! (2024), sestavljen pa je iz dveh delov; prvega, ki nosi naslov: Organsko Tehnološki Skupek, predstavljen v Cirkulaciji aprila 2024 in drugega: Telo kot neprehojena pokrajina, v svoji izpovedni liriki navdušil prisotne v Minoritski cerkvi tega premiernega večera.
Istega dne, le v enournem zamiku, je na Velikem odru Lutkovnega gledališča sledil še kratki plesni film v izvedbi Centra Plesa: Yugo Manchester. V filmu se sledi projekciji zgodovinskega popotovanja po mariborski industrijski zapuščini 20. stoletja, tudi se beležijo vzponi ter padci le-te. Medtem, ko koreografija odseva novo preobrazbo mesta, ki je svoj čas veljalo za Manchester City Jugoslavije. Film se predstavi kot zanimivo zgodovinsko beleženje mestnega obdobja preteklega stoletja, tudi se dojemljivo prepleta z umetniško koreografsko zasnovo nove preobrazbe Maribora v novem obdobju. Upamo, da film prispe še do Ljubljane.
Zadnjega dne 18. Platforme (31.8.) je ob 11.00 na Malem odru Lutkovnega gledališča Maribor sledila plesno – gibalna uprizoritev za otroke režiserke Mateje Bizjak Pettit: Tok tok tok. Vabilo otrokom ter njihovim spremljevalcem na igrivo gledališko popotovanje ob glasbi in pesniških verzih obdanih z likovnimi podobami.
Na Malem odru Narodnega doma je na isti dan ob 18. uri zasvetila še ena plesno glasbena iskra, mednarodni umetniški laboratorij Claire Huber (koncept, režija in besedilo) Ko smo risali kratke linije horizonta/ As We Drove Short Horizon-Lines. Ko francoska umetnica Claire Huber s kurdskim glasbenikom Stalinom Blakom ter hrvaško plesalko Nastasijo Štefanič Kralj, prehaja občutljive prehode dolgih poti, ki menjajo svoje daljice, tudi se sproti dogajajo prelomi in to vse od srednjevzhodnih regij, preko Balkana do Zahodne Evrope. Koncept je oblikovan kot živa pesem mnogih glasov, jezikov, instrumentov in teles, je intimna zvočna pot nabranih izkušenj njihovega popotovanja. Umetnica Claire Huber in Stalin Blake sta dan poprej (30.) vodila umetniški laboratorij, delavnico, kjer so udeleženci bili deležni fizičnih vaj za izboljšanje svojih slušnih in čutnih zaznav, tudi so izkusili kako ti vplivajo na ples, vokalizacijo in prostorsko-časovno usmerjenost.
Zvečer se je ob 20. uri na Židovskem trgu znova ustvarilo plesno vzdušje na prostem, ko so uprizorili še zadnji plesni dogodek 18. Platforme, performans Agostine D´Alessandro: Eno Samo Telo Ni Dovolj/ One Body Is Not Enough. Predstava je premierno stekla lanskega novembra v Mestnem muzeju v Ljubljani, raziskuje pa prostor ter identiteto mnogoterosti, ko eno telo ni dovolj, da se razume delujoči pojem množice. V projektu se delo množice raziskuje v sodelovanju štirih plesalcev in soustvarjalcev: Milan Tomašik, Kristýna Peldová, Žigan Krajnčan, Agostina D´Alessandro, ki prihajajo iz štirih držav: Slovenije, Slovaške, Češke in Argentine ob izvirni glasbi Kristijana Krajnčana.
Festivalski program 18. Platforme sodobnega plesa se je zaključil ob sproščujoči zvočno-plesni meditaciji, ki sta jo pripravila Javor Škerlj Vogelnik in Žiga Miklavec; ob zvokih šamanskih bobnov in djemb, tudi kitare, vokalov ter ropotulj, k posebnemu vzdušju pripomorejo še naravne vonjave kadil.
Prijeten in pravšnji zaključek za bogato programsko predstavitev raznolikih tematik ter izvedb sodobnega plesa novih pogledov in časov po izboru umetniške in programske vodje Mojce Kasjak. Mojca je dala svojem mestu na ogled programsko vabljive sodobno plesne projekte. Na 18. Platformo sodobnega plesa so se številčno odzvali obiskovalci, sodeč po prisotnih v dvoranah in na prostem.
