Kdo sta klasično šolana plesalca Kristina Aleksova in Fernando Troya?

V sredo, 24. maja, je bil ob 20. uri uprizorjen nov, kar nenavaden plesni projekt Najdeno s prevodom / Found in translation Kristine Aleksove in Fernanda Troye, ki sta ga nekaj časa kreirala pred očmi javnosti, sicer tiste, ki je predvsem internetno pismena, torej na spletni strani  www.foundintranslation.si. Tam sta si Kristina in Fernando izmenjevala različne vsebine ter ponujala uvide v nastajanje predstave. Angleški naslov Found in translation / Najdeno s prevodom je povzet iz umetniške, jezikovne in življenjske niše, ki že kako desetletje išče ter odkriva široko paleto možnosti razumevanja, ko se novo in odkrito lahko primerja, prevaja tudi v razne oblike umetnosti in se s prevodom  lahko razume novo ter neznano, tako kot se izhod vedno najde, se tudi prevod za novo neznanko, dogodek ali okoliščino.

Že sam prostor, kjer se je dogajala ta novodobna uprizoritev dveh klasično šolanih plesalcev, je bil svojevrstni izziv. Dogajalo se je v prostrani dvorani Tobačne tovarne, Foundus, v prostoru podpornih stebrov, ki se zdi kot večkratnik manjše dvorane gledališča Glej, ponuja pa jasne glasbene tone in prostorsko razvejanost, žal pa se že govori, da so ji štete uprizoritvene ure.

Kdo sta Kristina Aleksova in Fernando Troya, ki ju tokrat prvič srečamo na sodobni plesni sceni? Kristina Aleksova je balerina, rojena v Ljubljani, ki je po končanem šolanju na Srednji glasbeni in baletni šoli Ljubljana postala članica ljubljanskega baletnega ansambla. Svoje plesno znanje je izpopolnjevala na različnih delavnicah ter seminarjih (ImpulsTanz Dunaj, Centre National de la Danse, Pariz ), za eno sezono se je pridružila plesnemu ansamblu graškega opernega gledališča, sicer je kot plesalka sodelovala z različnimi pedagogi in koreografi (Fernando Troya, Rosana Hribar, Gregor Luštek, Goran Bogdanovski, Alexander Ekman, Tillman O’Donnel, David Dawson, James Cousins, Philip Taylor). Je tudi koreografinja, ki je kmalu začela ustvarjati krajša dela, v sezoni 2012/2013 pa je na odru ljubljanske Opere in za ljubljanski baletni ansambel postavila svojo prvo večje koreografsko delo Otroci z roba resničnosti v okviru baletnega večera Stravinskega.

Kot soavtorica je sodelovala tudi s svojo partnerico, likovno umetnico Živo Petrič pri več medijskih produkcijah, kot so video, fotografija, ples in inštalacije, ko sta raziskovali preplete ter odnose med posameznimi mediji. Je soavtorica njunega plesno performativnega projekta Globina (po)gleda, prostorske instalacije, kjer se v notranjosti scenske arhitekture dogaja ples (premiera leta 2016 v eksperimentalnem kletnem prostoru (-3) ljubljanske Opere).
Kristina Aleksova je tudi odlična plesalka, je izrazna in poglobljena, kot se je predstavila v praizvedbi opere Julka in Janez, kjer je dobila tretjo solistično vlogo, kot plesalka v prispodobi Duha feminizma in Julkinega notranjega odseva, gibkega toka njenih neizrečenih misli; s plesno vlogo pa bogatila ter ilustrativno zaokrožila operno vsebino. V duetu s Petrom Đorčevskim sta v Ekmanovi koreografski uspešnici Kaktusi in na tekst Spenserja Thebergeja upodobila domišljen artikuliran prevod besed, ga zaobjela v gibalne forme, v začrtanem plesnem dialogu, jih tudi sproti komentirala. V baletu Kaktusi sta se srečala s Fernandom Troyo, ki je v predstavi sodeloval kot asistent koreografa. Že takrat sta se razumela v tolikšni meri, da sta začela razmišljati o novem samostojnem projektu. Kmalu sta začela z  dopisovanjem na spletu ter razvijanjem svojega projektnega koncepta, ki se je v nekaj tednih pred začetkom procesa preselil v realni prostor, preden je lahko zajadral v dvorano Tobačne tovarne.

 
Plesalec, koreograf in pedagog Fernando Troya je rojen v Madridu, v letih 2004–2008 je opravil klasično izobraževanje na Kraljevem konservatoriju. Po končanem baletnem šolanju se je pridružil Nizozemskemu plesnemu teatru II, po treh sezonah pa se odločil za pot svobodnega umetnika. Želi si svoj umetniški izvir, tudi deluje v smeri izoblikovanja lastne koreografske poti ter izvirnega plesnega besednjaka, s katerim bi lahko raziskoval teme, ki ga zanimajo. Kristina in Fernando sta se odločila za novo samostojno pot, stran od okrilja institucij, kjer – kot sta omenila – niti nista imela veliko možnosti samostojnega delovanja ter ustvarjanja na plesni sceni. Kristina z novo sezono tako ne bo več članica baleta SNG Ljubljana.
Tretji soustvarjalec njunega performansa je slovenski didžej, glasbeni producent, izvajalec elektronske glasbe in vizualni umetnik Kleemar (Matej Končan), ki je ustvarjal v številnih glasbenih skupinah. Kot avtor glasbe sodeluje tudi z gledališkim režiserjem Luko Martinom Škofom, s katerim sta postavila več predstav. V začetku leta 2014 je angleški časopis The Guardian označil njegovo pesem ‘Bored of Canada’ kot eno od ‘devetih pesmi izbranih iz vsega sveta, ki jih morate slišati’.
V predstavi so sodelovali tudi umetniki: Živa Petrič – oblikovanje videa; Dejan Filipovič – scenografija in oblikovanje svetlobe, Gorazd Guštin – oblikovanje spletne strani. Predstava je nastala s podporo Mestne občine Ljubljana in španskega veleposlaništva v Sloveniji, v produkciji Nine Smrkol in koprodukciji KD Center 21 ter Hupa Brajdić.

Ob vstopu v dvorano gledalec zagleda po tleh posute rumene žogice za tenis, nešteto jih je; če ne bi bilo govora o spletu, bi se zastavilo vprašanje, čemu žogice. Tako se v misli vrinejo neštete točke, ki se nevidno povezujejo ter ustvarjajo vizijo zaslona, mrežnih povezav: te žogice pa kot vse tiste misli in besede, ki so skozi eter letele ter se odbijale od enega do drugega akterja. V prostor vstopi najprej ona v delovni obleki, z delovnimi rokavicami in vrečo za odpadke ter začne pobirati žogico za žogico in jih daje v svoj koš. Zelo natančna ter premišljajoča je ob tem delu. Potem vstopi še on, delovno vnet  za pobiranje svojega zbira žogic. Je aktiven, nikakor miren ali premišljajoč, ko ob žogicah uprizarja  svoje plesne segmente, kot bi se spominjal ali iskal svojo pot med tem okroglim rumenilom. Njegov ples je vse bolj valovit, drseč in iščoč. Ko so vse žogice pospravljene, se njuna igra nevidnih povezovalnih niti lahko znova začne. V glasbi odzvanjajo besede, enoznačna vprašanja, kratke misli: ljubim svoje telo, ljubim svoje delo … ljubim te, sovražim, si lačen, srečna … Ko so besede kratke in izpisane brez dotika ter zgovornih pogledov, pride do nesporazumov, saj se na zaslonu beseda le izpiše, niti nima naglasa.

Ves čas sta eden ob drugem, pa vendar vsak na svoji strani, ali v paralelnem mimohodu, sta v komunikaciji, ampak brez besed, saj te letijo z glasbenimi valovi, blizu sta si, vendar brez dotika. Njuna pogleda se ne srečata, drsita mimo, tudi če se objameta, se roke stegujejo stran od telesa. Vsak zase izoblikujeta svoj solistični okvir, kot bi hotela prodreti eden v drugega. Sledi drobljenje korakov, stik z videom, na trenutek eden obstane kot kip z žogico v roki: kam jo vrže, komu odbije? Njeno telo se trese in obleži. Ona ga začne počasi slačiti, sloj za slojem luščiti (obleko), vse dokler nag ne obstoji pred njo. Potem ga obmetava z žogicami, ki se odbijajo na vse strani. Je jezna, mogoče ga drami, je  nesporazum, bolečina? Razideta se, on pa še vedno v fizičnem zagonu, čeprav razgaljen, na tleh pa razmetane vse tiste rumene žogice, ki čakajo novo povezavo, nov razmislek, novi izpis.

Uprizoritev je materializacija njunih pogovorov, tudi nesporazumov, ki so se lahko spremljali na omenjeni spletni strani. Premišljeno in inovativno sta vpela ta svoj imaginarni, zaslonski svet komunikacije brez fizičnega dotika, na plesni sceni pa izpisala novo gibalno ter pogovorno simboliko. Predstava je aktualna po svojemu konceptu, je izvirna in je domiselni  koreografski podvig Kristine Aleksove in Fernanda Troye, ko nevidno in neznano postane v duetu njune plesne simbolike berljivo ter dojemljivo; ko je odkrito v plesu in najdeno s prevodom na odrski sceni. 

View Gallery 8 Photos