Jerca Rožnik Novak kot online plesalka. Transformacija plesnega dueta v solo izvedbi

2Gether/Al(l)one-(On)Line (Foto: Branko Gosarič)

Plesna predstava 2Gether/Al(l)one ima za seboj že kar bogat uprizoritveni ciklus, ki se je v treh letih spreminjal, tako kot se je spreminjala naša kulturna realnost, še zlasti v času zapiranja gledaliških odrov v koronskem obdobju 20202021.

Predstava je nastajala po konceptu in v koreografiji Jerce Rožnik Novak & Johannesa Randolfa ter v izvedbi in soustvarjanju plesnega dueta Jerce R. Novak & Veronike Tőkőly. Tudi ni bila povsem postavljena, saj je prostor za možno prilagajanje in nadgrajevanje bil prisoten že od samega začetka, ko se je gradila in aktivirala od Irske, Švedske, Madžarske pa vse do predstavitve dela v nastajanju na odru Plesnega Teatra Ljubljana (PTL).

2Gether/Al(l)one (foto: Drago Videmšek)

Temu pa sledila tudi prva premiera na istem plesnem odru, kot tudi prva transformacija plesnega dueta v solo izvedbi na 6. ediciji festivala Ukrep, ko Jerca prvič predstavi svojo solo različico, vlogo Veronike pa le ubesedi in jo izoblikuje tudi v sodelovanju z občinstvom. V letu epidemije, in to po prvem zaprtju 2020, je sledila še koronska solo verzija 2Gether/Al(l)one z obvezno zaščito obraznih mask, ki so jih nosili tako gledalci v razredčenem avditoriju PTL kot tudi plesalka Jerca na odru. In ker je ob koncu istega leta sledilo že drugo zaprtje, je Jerca iskala nove možnosti, da svoj navidezni plesni duet ali solo različico 2Gether/Al(l)one postavi še v online izvedbi, vendar v želji tudi neposredne povezave z gledalci, ko bi nevidna Veronika lahko pridobila še zaslonsko likovno obliko. Razmišljanja so jo privedla do plesne kolegice, danes filmske režiserke Enye Belak, ki živi in deluje v Londonu, tudi aktivno sodeluje z mrežo Aerowaves in Johnom Ashfordom.

2Gether/Al(l)one-(On)Line

Z novimi uprizoritvenimi prijemi se je začelo tritedensko delo pred premiero, ko so predvsem tekle zahtevne tehnične priprave in postavitve nove online podobe tega plesnega projekta na odru PTL v režiji in tehničnem svetovanju Enye Belak, ki je operirala in vodila celotni sistem iz Londona (tehnična podpora Petra Hanzlĺková, avtorica ilustracij Dora Benčevič). Tudi so se tehnične zahteve izkazale za velik in zajeten zalogaj, saj so operirali z mnogimi zasloni na evropski zračni razdalji: Ljubljana-London-Praga, kot tudi z najnovejšo digitalno aplikacijo Zoom ‘webinar’ ‘just a line’. Katja Somrak, kreativna in izvršna producentka predstave, je komentirala, da brez Belakove ne bi šlo, tudi je priskrbela uporabo drage nove aplikacije pod ugodnimi pogoji s pomočjo mreže Aerowaves, sicer si te nikakor ne bi mogli privoščiti. Tako je 27. marca v produkciji PTL stekla najnovejša digitalna plesna premiera v živo o samoti in osamljenosti 2Gether/Al(l)one-(On)Line, tudi ob digitalni Veroniki (Julija Pečnikar), ki je v Zoom ‘webinar’ obliki združila veliko več gledalcev, kot bi se jih sicer lahko posedlo v sedežne vrste PTL, tako na premieri kot na prvi ponovitvi 30. marca.

Med online gledalci je bila tudi Daliborka Podboj.

Na dan premiere ob 20. uri se na online povezavi najprej uzre osvetljena odrska praznina, hkrati pa se ob strani zaslona zasledi še malo okno, ki osvetli pogled na Jerco v garderobi PTL, nato pa sledi le še njen vhod na oder. In začetek steče v gibkem procesnem zaporedju plesalkinega iskanja in pričakovanja, ki drsi, se širi in potencira v njenih zaplesanih prostorskih amplitudah, ko se odeta v zankasti kostumski preobleki (kostumografija Andrej Vrhovnik) preliva v sozvočju avtorske glasbe Matevža Kolenca. Plesni solo se prepleta še s plesalkinimi monologi, ki obujajo njene spomine na duet in partnerico Veroniko, tudi si razigrano sledijo na različnih odrskih pozicijah v razločni dikciji in izvedbi Jerce R. N. (svetovanje za igro: Zala Ana Štiglic, dramaturgija Urša Adamič). Svetlobno oblikovanje Janka Ovna se dobro umešča v sceno, ko sledi zahtevam kamer in online izvedbi, tako da je vidno polje na drugi (gledalčevi) strani povsem jasno začrtano. Ob premični filmski kameri, ki v živo (nevidno) sledi brzicam iskanj plesalke in digitalni Veroniki Julije Pečnikar, pa dvodimenzionalni online video okvir pridobi zanimivo noto tridimenzionalne iluzije, primerljivo kar s tisto na filmskem platnu. Tudi se neposredna poslikava akterke še neposredno lovi s kamero pametnega telefona in se Jerca v danem trenutku toliko približa zaslonu, da se ji dobesedno zre v oči.

Veroniko oziroma njeno namišljeno gibanje se prostorsko poglablja in ilustrira v 3D poslikavi premičnih belih linij, ki oblikovno in sočasno sledijo še vzgibom plesalke Jerce, z njimi pa se gosti bela mreža ali polje valovitih linij, ki dobesedno zamegli koncept, pojem osame. Gostota belih linij tudi povsem okupira zorno polje gledalčevega pogleda, v katerem je izza belih linij še opazna silhueta plesalke; vendar njeni občutki ali osama ne morejo več zavibrirati v gledalčevem pogledu na online sceni.


Ob sprotnem doziranju pogledov v Zoom ‘webinar’ okna, v sobane ali domača okolja gledalcev, ki v živo tudi spremljajo predstavo, pa kar zaživijo občutki ob srečanjih z znanimi obrazi, pa čeprav v iluziji zaslona, posebej ko ti v veselem vzdušju izražajo svojo prisotnost; ko nazdravljajo, so sproščeni, se objemajo, mahajo, pozdravljajo, kot se je dalo slediti na premieri. Utrip gledalcev se celo neposredno demokratično meri v treh statističnih oblikah in zastavljenih vprašanjih, ko vsak posameznik z dotikom lahko obkroži izbrani odgovor. Najprej se je zastavilo vprašanje, če je čas za odmor, večinsko pa premagal odgovor: ne, nato sledil podčrtani ‘Yessss’ o uprizoritvi, tudi oznanil moč prevlade akterke Jerce nad iluzijo Veronike.

Plesna predstava 2Gether/Al(l)one-(On)Line je v tej novi digitalni obliki in neposrednem predvajanju v živo z gledališkega odra s pomočjo različnih snemalnih prijemov tudi prvi tovrstni poskusni zajček uprizoritvene plesne scene, ki v novem izzivu snemalnih in videotehnik tudi neverjetno hitro mine, ki v slabih 50 minutah uprizoritve povsem okupira gledalčevo vidno polje. Tu ne gre za zamenjavo plesne uprizoritve v živo na gledališkem odru, ampak za nove rešitve in možnosti, ko klasične gledališke izvedbe niso omogočene, tako kot se trenutno dogaja v dvajsetih letih novega tisočletja. Tudi kar nazorno napoveduje sodobno uporabnost digitalnih umetniških obzorij in dobe; ko lahko rečemo, da tudi na odrskem, plesnem prizorišču ravno ne zaostajamo za novodobnimi uprizoritvenimi eksperimenti in tehnologijo časa.

Predstava je ob produkciji PTL, kot kaže, zanimiva tudi za mednarodno koprodukcijo, ki gotovo spodbuja tovrstne uprizoritvene poskuse: Associazione Culturale CapoTrave/Kilowat, Dublin Theatre Festival Company Limited By Guarantee, Göteborgs stads Kulturförvaltning/Stora Teatern, Bakelit Multi Art Center, v sodelovanju s C.O.V. Cie Off Verticality in podporo The Creative Europe Programme of the European Union.