26. maja mineva natanko 137 let od rojstva legendarne Isadore Duncan, plesalke in plesne ustvarjalke, ki je začrtala smernice razvoja moderne plesne umetnosti. Prav je, da raziskovanje življenja in dela ter razmišljanje o Isadori Duncan začnemo pri izviru, njeni avtobiografiji My Life (Moje življenje), ki jo je pisala v letih 1926 in 1927, izšla pa je pri newyorški založbi Liveright decembra 1927, le nekaj mesecev po njeni smrti. Danes objavljamo prvi del razmišljanja plesne kritičarke Neje Kos, jutri pa si preberite drugi del.
Isadora se je pri svojih petdesetih letih kot že tolikokrat prej znašla v težki finančni situaciji. V letih uspehov je sicer zaslužila veliko denarja, znala je pridobiti tudi nekaj finančne podpore za svoje delo, največ seveda od svojega pravljično bogatega ljubimca Parisa Singerja. Vendar z denarjem ni znala ravnati. Ta je sproti izginjal v velikopoteznih projektih (na primer gradnja "templja plesa in umetnosti" na golem griču Kopanos blizu Aten, opremljanje in vzdrževanje šol in bivališč, vlaganje v turneje z učenkami), pokrivanju stroškov bivanja v dragih hotelih, kar je postalo njen življenjski slog, in velikodušnega prirejanja zabav. Zagotovo pa so jo "skubili" tudi menedžerji, osebje, delno družinski člani in kup prisklednikov, ki so se poleg pravih prijateljev motali okoli nje. Tako je tudi v zadnjih letih živela večinoma po hotelih med Parizom in Azurno obalo, nazadnje v hotelu Negresco v Nici, in vse je kazalo, da je pisanje in objava spominov edina možnost, da si malo opomore. Čutila je, da ni nič v njenem življenju več privatno, da pa bo vse, kar bo zapisano, bolje od tistega, kar je že znano, vključno z občutljivimi podrobnostmi, ki pa jih je želela opisati na primeren način. Glede avtentičnosti avtobiografije je bilo kar nekaj zmede, saj je besedilo večinoma narekovala tajnicam in pomočnikom, urednik pa je terjal od nje več poudarka na "škandalih" in manj na njenih razlagah plesne umetnosti. V žaljivem telegramu se je obregnil ob njene “visokoleteče ideje” in zahteval, naj mu pošlje čim več o svojih ljubezenskih aferah, ki naj bodo primerno začinjene.
Isadorina avtobiografija je nepopolna, saj se je izognila obdobju med letoma 1921 in 1924, ko se je pri triinštiridesetih odpravila v Rusijo, kjer je videla možnost za uresničitev svoje večne ambicije, da bi ustanovila plesno šolo. Odločitev za novo veliko avanturo je sledila razpadu zveze z "Arhangelom", pianistom Walterjem Morsejem Rummelom, neuspešni ekspediciji v Grčijo, kjer je prav tako upala na ustanovitev plesne šole, in mučnim sporom s svojimi dolgoletnimi, zdaj že odraslimi učenkami, članicami plesne skupine šestih deklet, imenovane Isadorables.
Razočarana nad buržoaznim "starim svetom", v katerem ni mogla uresničiti svojih umetniških vizij, se je obrnila na sovjetsko vlado. Iz Sovjetske zveze je prejela spodbudno povabilo, polno razumevanja, z obljubo, da bo lahko tam odprla svojo šolo. Pred odhodom je šla k vedeževalki, ki ji je napovedala mnogo težav ter čudnih izkušenj, pa tudi to, da se bo – poročila. Nemogoče! Isadora je bila zagrizena nasprotnica poroke. In vendar se je zgodilo: neobičajna, divja, uničujoča zveza in zakon z 18 let mlajšim slovitim ruskim pesnikom Sergejem Aleksandrovičem Jeseninom. Isadora je verjela, da odhaja v deželo, v kateri so si ljudje s proletarsko revolucijo priborili svobodo, enakost in pravičnejši svet … Iz avtobiografije je ruska epizoda kljub Isadorinim poštenim motivom, vendar pa naivno pojmovanemu "boljševizmu" izpuščena, verjetno zaradi političnih razlogov oziroma stališč zahodnega sveta do Sovjetske zveze in komunizma. Manjkajo tudi opisi zadnjih treh let njenega življenja, saj se avtobiografija konča z Isadorinim odhodom v Rusijo leta 1921 in z vzklikom: "Zbogom, Stari svet! Zdaj pozdravljam Novega!"
Isadora Duncan se je družila z najpomembnejšimi osebnostmi iz sveta umetnosti in družbene smetane ter navdihovala vrsto glasbenih, literarnih, likovnih in drugih umetnikov. Žal je bilo njeno življenje zaznamovano z mnogimi pretresi, najbolj pa z izgubo otrok, Deirdre in Patricka, ki sta v avtomobilski nesreči skupaj z varuško utonila v Seni, v strahotnih okoliščinah prvih vojnih dni pa je le nekaj ur po rojstvu izgubila še tretjerojenca, ki ni utegnil dobiti niti imena. Poleg tega so jo prizadeli tudi neuspehi s plesnimi šolami, ki jih je ustanovila in vodila, nesrečni izidi zvez z najpomembnejšimi moškimi v njenem življenju – Gordonom Craigom, Parisom Singerjem, Sergejem Jeseninom in Walterjem Rummelom – nenehne finančne težave, s približevanjem zrelih let pa tudi usihanje slave. Vse to je povzročilo, da se je začela pogrezati v alkoholizem ter obsesivno promiskuitetnost. S plesom kljub temu ni odnehala, še več – v sebi je začela odkrivati nove izrazne dimenzije. Z dobršno mero samoironije je razmišljala o plesu v različnih življenjskih obdobjih: “V mladosti plešeš kot mlado dekle, zatem kot ženska, v zrelosti pa – vrag vedi, kako …” A prav nekatere od teh zadnjih kreacij so imele posebno vrednost, saj je telesnim zmožnostim primerno razvila novo, globoko izraznost. Presenetljivo je, kako je vselej, ko se je pokazal žarek upanja, prišla na dan njena živahna, vesela plat, tako da je takoj našla kup razlogov za uživanje v lepoti, ustvarjanju in zabavah z boemsko druščino, četudi je slednje vse bolj postajalo le beg od resničnosti.
Zgodovinska in znanstvena pojmovanja, družbeni sistemi, etične in estetske dogme – vse to se je v začetku 20. stoletja v temeljih spreminjalo in, razumljivo, vplivalo tudi na pojavljanje novih umetnostnih tokov. Isadora Duncan je bila del tega turbulentnega dogajanja. S svojo nadarjenostjo, karizmo in predanostjo plesu je pomembno prispevala k razcvetu moderne umetnosti v začetku minulega stoletja, pa tudi h gibanju za emancipacijo žensk.
