Human. Plesna dovršenost, izraznost in dinamična koreografska uprizoritev aktualnega časa.

Human -posnetek z vaje (foto: Aljoša Rebolj)

Premiera predstave Human koreografinje Kjare Starič Wurst navdušila

Koreografinja, pedagoginja in plesalka Kjara Starič Wurst je znano umetniško ime plesne in baletne sodobnosti. Pred desetimi leti je svojo profesionalno kariero usmerila še k mladim plesnim talentom ob zaključku njihovega baletnega šolanja, ko pri nas ob primanjkljaju plesnih dvoran in odrov nimajo kaj dosti realnih možnosti za razvoj lastne plesne nadgradnje ali želenih umetniških usmeritev. In je leta 2009 ustanovila svojo plesno skupino Kjara’s Dance Project (KDP), ko skupaj s svojimi zvestimi plesalci slavi že 10. let skupne vadbe ter korakov, ki so pripeljali do skupnih plesnih projektov ( Odtisi 2011, Compassion 2012, Razpotja 2013, Triptih/ Tu, zdaj 2015).

Koreografinja Kjara Starič Wurst letos, kot gostja oddaje Parada plesa (foto: Lea Slapar)

Z dodatnimi plesnimi treningi za skupino KDP je startala že od samega začetka, tudi svoje gojence vabila na plesne delavnice izven naših meja, še posebej v New York. Njihova plesna obzorja je širila še z drugimi znanimi pedagogi in koreografi, in s skupino posnela tudi urbani plesni film Razpotja (2014), po istoimenski koreografski verziji. Mladim KDP plesalcem pa so se kar odpirala vrata na prestižnih šolah po Evropi in svetu, tudi vabila k priznanim mednarodnim plesnim skupinam.

Compassion (foto: Aljoša Rebolj)

Danes KDP združuje ne le odlične slovenske plesalce ampak tudi italijanske in ameriške, iz država kjer je Kjara bivala, delovala ali trenutno deluje. Ves čas si je želela povezav s slovenskimi plesalci, ki delujejo izven Slovenije, med njimi omenila tudi Jerneja Bizjaka, ki je pridobil svoje mesto v njenem najnovejšem projektu Human premierno uprizorjenem 26. septembra na odru Linhartove dvorane CD.

Human (foto: Ambrosia)

Kjarin celovečerni plesni projekt, ki je nastajal v njeni koreografiji in ob plesalcih: Jernej Bizjak, Drejc Aron Derganc, Mateja Železnik, Rebecca Moriondo, Kaja Lin Jagodič Avguštin, Anja Möderndorfer, Jure Gostinčar, Staša Tušar, Kany Michel Obenga, Katarina Čegovnik. Med plesalci pa zasledimo tudi tiste prve , ki so sodelovali v predstavi Odtisi (Kaja Lin , Katarina), in one, ki vse naslednje Kjarine projekte bogatijo s svojim plesnim zorenjem ( Katarina, Drejc, Mateja, Anja, Jure). Plesno predstavo so sooblikovali tudi: dramaturginja (ena njenih plesalk) Gaja Lužnik, glasbenik Ran Bagno, kostumografija Almina Duraković, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak in video: Ambrosia.

Zgodba kar direktno in aktualno odseva vsakdan letališkega-ih terminala-ov, izpiše pa se v plesnih presežkih in visokih zahtevah plesne tehnike, ki nosi kreativni avtoričin pečat. Sledi se skupini devetih mladih potnikov, ki se slučajno znajdejo na istem terminalu vzleta, ko sledi informacija, da tega večera poleta ne bo. Zato skupina prebije noč na zakodiranem terminalu. Seveda je aktualna tema , tudi kar resnična ob trenutnem stanju našega Brnika zavoljo čakajočih vrst na letala, ki te dni praktično ne vzletajo in ne pristajajo na tem našem letališču. Letalska plesna zgodba se zapleta ob prihodu organa nadzora, pravzaprav že pred začetkom, ko natančni nadzorni organ ( Jernej Bizjak) v svoji uniformi sila resno opravlja svojo nalogo in pristopa k gledalcem v prvi vrsti, tudi jih z baterijo osvetli, da vidi kdo so in kaj počnejo. In se nekdo čisto spredaj glasno razburi zavoljo tega njegovega dejanja, dokler ga soseda ne informira da gre za del predstave; gotovo še ni slišal za sodobno interakcijo igralcev in gledalcev, bo treba več hoditi na sodobne performativne odrske oblike.

Skupina devetih medtem že vijuga s svojo prtljago na kolesih proti okencu namišljene plesne kontrole oseb ter prtljage. Nenadoma pa se zaplete pri temnolasem mladeniču, zadnjem v vrsti, ki postane žrtveno jagnje, ali predmet izživljanja represivnega organa nadzora. Docela intenzivno se sledi kar filmskem pretepu, pač maltretiranju močnejšega nad naivno mladostjo, ko frčijo oblačila , leti mobitel, se prazni kovček in se izživljanju ne vidi konca, vse dokler žrtev ne obleži. Mladi potnik , pretepen in skoraj do konca slečen se stežka in počasi pobira ter stisne v prazen kot, ostali pa neobremenjeno sedijo na svojih sedežih. Že naslednjega trenutka sledi zvočna najava, da njihovo letalo ne bo vzletelo. In mladih devet ostane zaklenjenih v praznem terminalu, vpetih v svoje sedeže, ki so postavljeni v enakem zaporedju, kot v čakalnicah za polete. V tej dolgi noči neprespanega čakanja teče izvirna koreografska poslikava preživljanja noči na trdih sedežih terminala, ko se telesa skladajo, prepletajo, se glave vtikajo kjer koli, le da se najde primeren naslon, ko se neskončno išče kak prostorček za vodoravno lego, čeprav v zviti, stisnjeni ter nalomljeni legi.

V enem teh trenutku, pa potnica ki se ves čas drži bolj za sebe (Kaja Lin), izpoje svoj nemir, solo zrelega premisleka. Na sedežih zatopljen v sebe in svojo ljubezen sedi privlačni plesni par gibkih ter atraktivnih izhodišč spetih v objemih in gibkih vzklikih dueta ( Staša&Kany Michael). Opazni sta tudi dve mladi »šminkerki«, zvezdi mondenih trgovin, privlači pa ju svetlolasec, ki se razgibava in si daje duška v praznini prostora, po neprijetni in neprespani stiski. Med njimi tremi se spontano ter zabavno spleta tercet osvajanja in prestiža, ki ga razbije ponovni obisk organa nadzora.

In človek v zeleni opravi znova išče žrtev, spravi pa se na svetlolasca (Jure Gostinčar), ki ga je sprva kar sam nepremišljeno vendar gibko izzival, tudi mu na začetku bil kar kos, kasneje pa mu ni kazalo nič kaj dobrega, ko se razplamtijo bojne strasti in nadzorni organ znova vključi presežke svojih moči. V tem trenutku se aktivira še preostala skupina, ki se spontano združi v ubrano celoto skupnih plesnih korakov ter ciljne usmeritve. In moč strnjene, enako usmerjene skupine nenadejano razkroji moč nasilnika. Zaključna beseda (neizrečena) pa jasno osvetli pozitivno skupinsko enotnost , ki lahko prevlada še najtežje prepreke.

Zgodba je mladostno poučna, sicer tudi nekoliko naivno dramsko zasnovana, kot bi ob koncu zmanjkalo časa ter moči poglabljanja za bolj konstruktivno dramsko zasnovo zaključnega plesnega izrisa. Sveža tematika se niže v dinamičnem plesnem kadriranju, ki v drugem delu solističnih utripov ali duetov žal pridobi linearni prizvok, ko se sledi zaporedju nizanja posameznih segmentov, ki globlje ne posežejo v medsebojna mreženja, čeprav je vsaki plesni segment za sebe dovolj koreografsko zaokrožen in karakterno niansiran. Tudi mobilni telefon, možni izgubljeni predmet, ima nekam nejasno pozicijo, znano pa da mali predmeti na sceni največkrat izgubijo vizualni naboj, če se jih posebej vidno ne potencira.

Z glasbeno kuliso in video poslikavo se scensko pristopa ter barva dogajanje na plesišču letališkega terminala, mladi potniki pa vsekakor primerno odeti in predstavljeni. Tudi zasnovana zgodba realno odpira dramatična stanja zatečena na prizoriščih letališč. Na samem začetku pa kar presune in preseneti dorečena silovitost gibalnega besedišča, ki v prostorski praznini razkrije organa nadzora, ko gibko besedišče Jerneja Bizjaka pridobi dodatni potencial ob njegovi prepričljivi igri, in je vsak izstreljeni gib obdan z vsebino ter močjo njegovega specifičnega izraza, tudi se sledi abstraktnem in celovito dorečenem koreografskem izpisu.

Koreografinja Kjara Starič Wurst s svojo projektno plesno skupini KDP ima za seboj tudi svojo publiko, kar se je dalo občutiti tudi tega večera ob navdušenju polne Linhartove dvorane, dodatno pa se še potrdilo naslednjega večera na prvi reprizi; saj je v ospredju plesna dovršenost, izraznost in dinamična koreografska uprizoritev aktualnega časa.