He, he, helium. Konflikt, bolečina, ljubezen … Skupaj smo močnejši!

2. in 3. marca 2013 ob 19.30 in 17. uri se bosta v Domu kulture Velenje zgodili premiera in ponovitev koreo-drame He, he, helium, ki svoj navdih išče v istoimenski pesmi mlade sarajevske pesnice Adise Bašić in je kratka zgodba o skupini potnikov na vlaku Orient Express, nekje pred vrati Evrope. Potujoč od vzhoda proti zahodu se vlak iz neznanega razloga ustavi pred slovensko-hrvaško mejo. Skupina štirih mladih se po spletu okoliščin sreča v majhni čakalnici drugega razreda na lokalni železniški postaji.

Prihajajo iz raznih krajev postjugoslovanskega prostora, različni (a vendarle podoboni), vsak s svojo zgodbo, prežet s kulturno-zgodovinsko izročilom svojih krajev. Predstavijo se kratko, vzvišeno. Strasti nadvladajo razum in tok dogodkov v čakalnici postane nepredvidljiv. Razgreta čustva se pnejo od evforije in depresije, ljubezni in ljubosumja, pa tja do gneva in agresije. Po duhovnem in telesnem zlogu (nekateri osramočeni, drugi ranjeni) se, utrujeni od vseh dogodkov, skušajo dvigniti v normalno stanje kot feniks iz pepela.

Zaklenjeni v malem prostoru, prisiljeni živeti z nastalim alter egom, z neizrečenimi željami, sencami preteklosti, izgubljenim upanjem na boljše čase, se sprašujejo o tem, kako in kje lahko najdejo ključ vrat tega zapora. Postavlja se vprašanje vsem: Imamo dovolj moči v tem pisanem helijevem balonu, našem komičnem dvojniku, tihem uporniku, ki se upira disciplini in delitvi, da se osvobodimo in zletimo v svobodno nebo? V koreo-drami se skozi dramaturški proces postavljajo vprašanja in ponujajo odgovori o problemih (ki nad nami lebdijo kot helijev balon), kako kulturološko povezati nove, majhne države postjugoslovanskega prostora in jim odpreti vrata Evrope … Kako odkriti z očitnim in jasnim tisto, kar je nevidno? He, he, helium je napolnjen z balkanskim humorjem, z veliko mero sarkazma in zgodbo o tem, kar nas boli, celotna projektna zasedba pa stremi k istemu cilju – povezani smo močnejši!

Proces oplajanja znanja – koreografa Igorja Kirova, umetniškega para Mirjane in Zorana Lešića, skladatelja Gorana Bojčevskega, kostumografke Ivone Novak, oblikovalca in arhitekta Matije Kovača in producenta Gregorja Deleje ter sodelavcev Festivala Velenje, skupaj s štirimi vrhunskimi plesalci – Mojce Majcen, Petre Valentić, Armanda Disanta in Maurizia Giuntija, nas navdaja z upanjem, da bo ples povrnil tisto moč, ki je danes na Balkanu še kako oslabljena. Plesalci skozi gib in ekspresivne ter močne plesne poteze odslikavajo stereotipne karakterje različnih prostorov, od koder prihajajo oziroma jih, preko svojih vlog, predstavljajo. Pred gledalci počasi razvijajo, odstirajo tančice, portretirajo in jih razgaljajo z vsemi vrlinami in slabostmi. Preteklost, ki noče v pozabo, izdane sanje, ponovno odkrivanje samih sebe in drug drugega, s ciljem, da bi dosegli mir in ljubezen …

Gledališki fokus je usmerjen v osveščanje, razvoj čustev in iskrenosti med liki oziroma državami. Zaradi nerazložljivega sovraštva in poskusov nadvlade posameznega naroda nad drugim, se je zgodila agresija ter duševni in materialni razpad. V tej vojni ni bilo zmagovalcev! S predstavo ustvarjalci iščejo ultimativno pomiritev in edinost. Govorijo o nas samih, ljudeh z Balkana, o razlikah in podobnostih in o nenavadni povezanosti. O možnostih soočenja z lastno identiteto in kako preko nje poiskati univerzalno sprejemljivo rešitev. Predstava je krik, poziv k zbliževanju in razumevanju, tako kulturološko kot tudi ekonomsko. Tako kot v tem projektu, so tudi nad Balkanom lebdeli lepi, pisani helijevi baloni. Vsi so počasi izpustili, razen enega, ki se nasmiha od zgoraj kot naš dvojnik in daje upanje za edinost in bratstvo.

View Gallery 5 Photos