Drugi del pogleda in pregleda Daliborke Podboj na minuli bienalni festival Bi flamenko
Uradno odprtje festivala Bi flamenko (14. februarja ob 20. uri) je pripadlo enemu največjih imen flamenko kitare, Rafaelu Riqueniju, ki je leta 2017 osvojil prestižno špansko nagrado Compás del Cante; za španske umetnike pa kar ‘Nobelova nagrada za flamenko’. Je skladatelj, mojster in virtuoz klasične flamenko kitare, ki se spogleduje tudi z novimi trendi, tega večera pa njegove strune dobesedno božale, bile pravi balzam za dušo. Poleg solističnega nastopa je mojster Rafael Riqueni muziciral še v tercetu z odličnim kitarskim duetom mlajše generacije, Salvadorjem Gutiérrezom in Manuelom de la Luzom, tudi predstavil svoj najnovejši album Herencia. Zvezda večera je bila tudi flamenko plesalka Maria Moreno, ki je začela svojo pot flamenka na konservatoriju v Cádizu, umetnost izvedbe pa nadgrajevala pri znanih mojstrih. Tega večera je njen ples gorel v toplini, mehkobi in strasteh ženske plesne poetike v stilu tradicionalnega flamenka. Umetnike pa zaobjel tolikšen val navdušenja, da je kitarist Rafael Riqueni namenil še gledalcem en dodaten solistični izhod.
Flamenko novih usmeritev je naslednjega večera doživel v Linhartovi dvorani vročinski val navdušenja, in to v novodobnem spektaklu ritma in plesa: ¡Kick-Pluck-Planta-Tacón -Tap-Clap-Clack!, v tolkalni simfoniji tolkalcev Slagwerk Den Haag (Fedor Teunisse, Pepe Garcia, Niel Meliefste, Joey Marijs, Frank Wienk, Royko Imai) in ob flamenku novo nastopajočih trendov gostujočega plesalca Eduarda Guerrera. Nizozemski ansambel tolkalcev Slagwerk Den Haag deluje že od ustanovitve leta 1972, pod sedanjim imenom pa deset let, njihov cilj je raziskovanje ter razvijanje novih prijemov v sferah glasbe tolkal. Nenavadno ne zveni le naslov njihove igre, ampak tudi inštrumenti, s katerimi so na različnih napravah ustvarjali novodobne ritme, na tolkalih raznih oblik, tudi na posebnih lesenih traverzah, pa na ozvočeni mizi in celo z živalskimi kostmi (lobanje); ko so se zvoki tolkal prelivali v ritmu (besednega) zaporedja, nakazanega že v naslovu uprizoritve.
Eduardo Guerrero je virtuoz flamenko brzic, strasten plesalec presežnih moči, vendar vseskozi eleganten in očarljiv, na trenutke še duhovit za povrh. V prvem izhodu se predstavi kot dorečen plesalec različnih slogov, ko so njegovi raztegi maksimalni, tudi nenadni padci presunljivi, prvi flamenko koraki pa še ritualni. Nato je sledilo omizje okoli ozvočene mize, kjer Eduardo skupaj s tolkalci zaigra zabavno vzdušje medsebojnega druženje. Zaključek večera pa se izkaže za njegov plesni triumf divjih ritmov flamenka novih časov in čarov, v fizičnih presežkih osebnega kljubovanja ter samosvojih borb. Ko z naglavnim živalskim okostjem jadra po delu odrskega ozvočenja kot neobvladljiva demonska sila, vse dokler se v plesnem stilu ne sesede ter nasmejan zaključi predstave.
Zaključek festivala Bi flamenko (18. februarja) je pripadel dovršeni plesalki in ustvarjalki novih flamenko obzorij, Patricii Guerrero, ki je prijetno presenetila s svojim avtorskim konceptom (dramaturgija, režija: Juan Dolores Caballero) novih flamenko trendov: Distopija/Distopia. Prestava je stekla na velikem odru Gallusove dvorane kot sestavni del abonmajskega repertoarja CD Veličastnih 7 v koreografiji ter pod umetniškim vodstvom plesalke Patricie Guerrero ob plesalcih: Ángelom Farin͂o, Rodrigom Garcio Castillom ter v glasbi in priredbi Danija de Moróna, glasbena izvedba pa: flamenko kitara/Dani de Morón, električni bas, kontrabas/José Manuel Posada ‘Popo‘, tolkala/Augustin Diassera, flamenko glas/Sergio ‘El Colorao‘ in lirični glas/Alicia Naranjo.
Patricia Guerrero je svoj avtorski ples stilno ter premišljeno gradila v koreografski zasnovi, ki predstavi žensko obstoječe nenaklonjene družbe, ki ji daje navidezno svobodo, pravzaprav pa jo družbeno zasužnji, tudi jo nadvladuje moška vodilna premoč. Predstava teče v štirih skicah, ki si sledijo ena za drugo: Utopija, Moč, Ljubezen in Norost, konec pa v kontrast začetni harmoniji ali antiutopija, torej distopija, ki pripelje do avtomatizma in norosti. Začetno Utopijo simbolizira čas, monotoni takt metronoma, ki utrjuje monotonost življenjskega ritma na skrivnostno zasnovani ceni, ki se širi proti temnemu ozadju odra, kjer odsevajo beli prsti, slišni pa njihovi ritmični udarci po nevidni ravni površini. Začetna scena da vtis sanjske podobe, tudi so sanje kar vtkane v prispodobo resničnosti, ki se v procesu dogajanja izmenjujejo s sceno realnih doživetij glavne junakinje, ki svojo misel o ženski inteligentno zaobjame v danem konceptu, tudi izraža v odličnosti avtorske izvedbe. Sledimo ji kot odločni ženski, plesalki, ki se pogumno sooča in bori s svetom, žal pa odseva tudi neljubo nadlegovanje močnejšega, njega. Posebno močan je njen solo v tradicionalni igri, prav tako ni nič manj prepričljiva v svojem plesu na talni površini. Pozornost si zaslužita tudi dva moška plesna lika, ko se Ángel Farin̋a predstavi kot flamenko plesalec, njemu pa v plesu in igri neslišnih korakov sledi Rodrigo Garcia Castillo: je kar izvirno in domiselno zasnovana komparacija tradicionalnega ter sodobnega. Na sceni se vrstijo avtoričini raznoliki plesni utrinki v kostumski barvitosti in raznolikosti − od tradicionalne zasnove do novih modnih oblik, ko tudi zapleše v objemu plesalca, kar je pravzaprav novost na plesni sceni flamenka; je dozorela ustvarjalka in plesalka, ki nosi v sebi moč sugestije in gibalne izraznosti. Novodobne maske ali papirnata obrazna pokrivala, ki v danem trenutku prekrijejo obraze plesalcev, pa izzvenijo nekam vsiljeno in ne doprinesejo k dramski nadgradnji; so neke vrste dodatna animacija v pomenu osvajanja odrskih novosti na sceni flamenka, kar pa žal vpliva na razteg časovne komponente oziroma dolžino izvedbe. Sklepni ples avtorice in plesne umetnice Patricie Guerrero je bil v tolikšni meri ganljiv in iskren, da je povsem osvojila avditorij. Plesno-glasbena uprizoritev Distopija mlade in perspektivne Patricie Guerrero je gotovo ena boljših scenskih uprizoritev, ki smo jim do zdaj lahko sledili na odru v novodobnih usmeritvah flamenko glasbe in plesa, ki pa zahteva še bolj poglobljeno dramsko zasnovo, tudi jasnejše prehode, ko tudi čas uprizoritve igra temeljno vlogo pri kompaktno zasnovani dramski celovitosti.
Tako kot Rocio Molina zna tudi Patricia Guerrero svoj flamenko zasnovati na improvizaciji. Kaj to pomeni, smo lahko gledali v predvajanem dokumentarnem filmu Impulz (17. februar, Kosovelova dvorana) režiserja Emilia Belmontea, ki je sledil novemu plesnemu impulzu flamenko zvezde, Rocio Moline, ki je na raznolikih odrih ter v trenutnem navdihu vrstila svoje plesne nastope v osemmesečnem obdobju (2017−2018), torej improvizirala. Da se je lahko uglasila z glasbeniki, je predhodno tekel zahteven in skupen vadbeni program, ki se tako kot pri plesu usmerja na plesalko in njene kompozicijske želje ter izvedbe. Rocio si je zapisovala različne izvedbe improvizacij, iz njih pa pozneje sestavila svoj odrski projekt Padec iz raja, ki je bil uprizorjen na našem prvem festivalu Bi flamenko 2018. Eden od starejših glasbenikov je po enem od ogledov novodobne Rocio Moline komentiral, da ga povsem prevzame dobra tradicionalna izvedba flamenka − tako glasbe, vokala kot plesa, medtem ko te novodobne oblike pač spremlja in jih sprejema, kajti prevladuje mnenje mlajše generacije, da je treba slediti novemu času in širiti nova obzorja.
In tako kot se je v zgodovinskih obdobjih dogajalo novim umetniškim tokovom, ko so jih eni sprejemali, drugi pa se še naprej obračali klasiki, se vsekakor dogaja tudi novodobnim flamenko usmeritvam, kar je prav gotovo še posebej pospešila umetniška vodja Flamenco Biënale NL, gospa Ernestina van de Noort.
V primerjavi s prvo edicijo Bi flamenko festivala pri nas je že v uprizoritvah letošnje bienalne festivalske izvedbe kar jasno, da novi val flamenka uspešno utira ter snuje nove razvojne oblike v skladju z novimi tokovi časa.
