Plesni Teater Ljubljana se v letu 2018 izkaže za najbolj iskano destinacijo, ko svoj oder nudi gostujočim projektom, tudi v vlogi koproducenta izbranim plesnim produkcijam, in je tako ob svojih rednih programih praktično zaseden skozi vse leto. Ob koncu leta pa sta v koprodukciji PTL ter na njihovi odrski površini gostovali dve iskrivi plesni kompoziciji ritma in giba, dve predstavi: Duet za stopala in tolkala Dalande Diallo ter YaaMaam Maše Kagao Knez.
Iz Maribora je 5. decembra v dveh terminih, popoldanskem ter večernem, na odru PTL gostovala plesna predstava Duet za stopala in tolkala, koreografinje Dalande Diallo, prispela pa po premieri 21. novembra v Narodnem domu Maribor. Predstava je stekla v produkciji KUD Baobab, ob tesnem soustvarjanju v duetu z glasbenikom, tolkalistom in avtorjem glasbene kompozicije Damirjem Mazrekom, in je tudi tudi prvi Dalandin avtorski projekt, nastal ob podpori ministrstva za kulturo, ko se avtorica hipotetično sprašuje, kaj je bilo prej, gib ali ritem, tudi jasno odgovarja, da vse teče v ritmu giba.
Glasbenik in plesalka se v glasbi tolkal in plesu teles prepletata v nerazdružljivo celoto, sta eno, sta duet v objemu giba in ritma. Sta tudi umetnika, avtorja ter soustvarjalca, ki ju ne povezujeta le umetnost in njuna profesionalna usmerjenost, ampak tudi zasebno življenje. V najinem pogovoru je Dalanda dejala, da sta že dalj časa razmišljala o projektu medsebojnih umetniških povezav, naslov pa imela definiran že okoli štiri leta prej, medtem ko je ideja počasi zorela in se razvijala, ko sta vpeta v skupno družinsko življenje in ko otroci zahtevajo svoj intenzivni čas. Intenzivne priprave, po vseh izbranih raziskavah in idejnih zasnovah, so stekle v začetku oktobra s pospešeno vadbo, in to kar doma, ko sta se v tej začetni fazi usmerjala na notranji občutek, na koncept sobivanja glasbe in plesa, ki se je na začetku spletal v obliki improvizacije. Eden drugemu sta bila dober zrcalni odsev, ‘feedback’ pri odločitvah, kaj ja in kaj ne, in sta že v tej pripravni fazi snovala plesno-glasbeno kompozicijo, celovito kompozicijsko sožitje.
Damir je izbrane ritme, za katere sta se tudi skupno odločala, igral na wavedrumu (bobnarski sintetizator), ki ima moč kombinacije več sto različnih zvokov, tudi na aluminijskem udu bobnu, ki v svoji lončeni izvirni obliki prihaja iz Nigerije, v ozadju odra pa vidno visel na vrvi.
Njun projekt je zazvenel v spevnosti vokalov, v razgibanih ritmih tolkal ter na izostrenih plesnih poljanah tradicionalnih in sodobnih oblik, s poglobljeno noto medsebojne čutne komunikacije ter animacije, v sinergiji giba in ritma, ko se sledi mladostni svežini ter srčni energiji, ki se po svoji ustvarjalni moči lirično ter inovativno razliva po površini odra, seveda v izvedbenih višavah plesno-glasbene umetnosti. Ko ni manjkalo niti humorno zasnovanih partnerskih trenutkov ali pač izmenjave njunih ustvarjalnih medijev, ko se glasbenik in plesalka povežeta v svojih intuitivnih globinah ter polno zaživita v danem zdaj. Predstava je tekla na odprtem plesnem odru PTL ob svetlobni kreaciji Danila Pečarja. Damir Mazrek je glasbenik in tolkalist, ki ustvarja na različnih glasbenih področjih, njegova zbirka tolkalnega udejstvovanja pa široka, saj obsega poleg že omenjenih bobnov še calebasse, cajon, darabuka, djembe, congass, tapan, razne obročne bobne in drugo, tudi se poglablja v tradicionalne in sodobne glasbene izvedbe ter sloge.
Damir, Maša in Dalanda so leta 2007 v Ljubljani ustanovili KUD za glasbo, ples in gledališče Baobab, ki se je s selitvijo Dalande in Damirja preselil v mariborsko mestno okrožje, vendar pa je ustvarjalni trojček še vedno povezan v skupnih okvirih svoje skupne produkcije Baobab, ki nosi ime po mogočnem drevesu življenja, rastočem v tropskih predelih Afrike, je drevo modrosti, kot mu pravijo ob njegovih obilnih ter zdravilnih plodovih.
Dalanda Diallo je s plesom začela v PS Intakt, tudi na delavnicah sodobnih in afriških plesov v Sloveniji, sodelovala s tujimi in domačimi plesalci ter koreografi Tanjo Skok, Matjažem Faričem, Matejem Kejžarjem, Baro Kolenc, Faustinom Linyekulo, Eleno de Vega, Michaelom Rueggom in se ob Maši Kagao Knez brusila na njenih delavnicah afriškega tradicionalnega ter sodobnega plesa, ko je plesala ter soustvarjala v njenih predstavah v produkciji KUD Baobab, kjer je tudi začela voditi pevsko zasedbo Sankofa. Je plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja, ki deluje v Studiu Baobab in v Plesni Izbi Maribor, kjer uspešno ustvarja ter snuje koreografske postavitve in predstave s svojimi mladimi plesalci, ki so vsako leto vidni na festivalu Živa v organizaciji JSKD, kot tudi nastopa v različnih plesnih projektih Baobaba. V vlogi producentke sodeluje pri projektu Izrazni svet afriške kulture (ISAK), ki organizira različna plesna in glasbena usposabljanja za priseljence iz Afrike in njihove potomce, ki živijo v Sloveniji. O načrtih za naprej pa je Dalanda dejala, da bosta z Damirjem skušala pridobiti še kak postprodukcijski termin, je pa kar težko. S predstavo pa sta gotovo dobila nove ustvarjalne navdihe, tudi si odstrla nove kompozicijske svetove, ki jih želita bolj podrobno raziskovati, saj se je nabralo dovolj materiala za ustvarjanje novega, kar bo v prihodnosti predstavljalo tudi bazo za njune nove ustvarjalne podvige.
Maša Kagao Knez je 18. decembra na odru PTL nastopila v svojem povsem drugačnem plesnem kontekstu, ko je v produkciji AGRFT in ob mentorici red. prof. Tanji Zgonc predstavila svoj skoraj 40-minutni magistrski solo, ki ga je naslovila YaaMaam, v podnaslovu pa Kjer je bilo, kar je bilo. Po svoji akademski plesni nadgradnji se je odločila in se leta 2016 vpisala na drugostopenjski magistrski študij na AGRFT, na smer umetnost giba (nosilka katedre Tanja Zgonc). In prvi del njene zaključne naloge iz umetnosti giba je njen solo, kar za Mašo, kot je dejala, predstavlja tudi lažji del, težji pa nekaj deset izpisanih strani pisnega dela magistrske naloge. "Ko se dosti raje in lažje izražam skozi ples kot z besedami," je razložila. Za ta pisni del se Maša usmerja k zamisli povezave dveh plesnih smeri, iz katerih tudi sama izhaja; in to iz slovenskega ekspresionizma, t . i. izraznega plesa ter ustvarjalnega opusa svoje mame Jasne Knez, in iz afriške plesne tradicije, ki jo je pridobivala ter soustvarjala na svojih plesnih študijah, tudi ob obiskovanju tovrstnih delavnic. Nato bi se želela še poglabljati v raziskovanje teh dveh vplivov na svoje lastno koreografsko ter plesno delo. In kot pravi, je še vse v sferah razmišljanja, ko lahko nastopijo tudi spremembe.
Njen solo projekt se je začel septembra v vadbenih prostorih Studia 25, zadnje priprave pa stekle na odru PTL. Naslov izvira iz jezika moore, najštevilčnejše etnične skupine Mossi, ki izhaja iz centralnega dela Burkine Faso, in je jezik, ki ga večina prebivalstva te države razume ter govori. Tako je svoj naslov skovala iz dveh besed jezika moore: Ya Mam, kar v slovenskem prevodu pomeni to sem jaz. Skupaj s svojim partnerjem in oblikovalcem svetlobe ter lučnih postavitev v njenih predstavah, Danilom Pečarjem, se je letos napotila v Burkino Faso k svojim sorodnikom, tudi se prvič po svojem prvem letu starosti znova srečala z očetom. V omenjeno deželo se je napotila tudi zavoljo svojega sola, ko je želela poglobiti znanje iz njihovih plesov, tudi je obiskovala ure ene njihovih profesionalnih skupin. V predstavi Mašinega magistrskega sola so sodelovali še Blaž Celarec s svojim avtorskim glasbenim prispevkom, Joseph Nzobandora kot dramaturški svetovalec in kostumografinja ter modna oblikovalka Jelena Proković, imena, ki se zasledijo tudi v Mašinih dosedanjih stvaritvah. Svoj solo Maša oblikuje v tišini ter na ustvarjalnih zgodovinskih in novodobnih poljanah plesa ter ritma, ki povezuje vročo afriško celino z Evropo in Ameriko, obstoječi kulturi Zahoda doprinese srčnost in gibalno vročico afriškega ritma, ko se igrajo jazz, soul, charleston, vogi bogi, step, swing, vsi tisti gibalni ritmi, ki so zračili novo svežino v glasbeno-plesni dediščini naše zahodne poloble. Nasmejano ter svobodno se plesalka giblje po plejadah plesnih poljan, se hudomušno poigrava z gibi in ritmi, tudi zapoje ter zapleše izvirno noto Burkine Faso, ko se v nekem trenutku iz nje izvije gmota glasovnih moči krika, osvobodilni napev bolečine, globoko zasidran v njeni notranjosti. Na koncu pa si vsa prepotena privošči še sedež ob steklenici vina, ko nazdravi sebi in gledalcem s kozarcem rdečega, in ga olajšano spije. "Super končno feministično dejanje," je bilo slišati ob koncu v preddverju PTL. Bil je to prefinjeni plesni spev, enkratno plesno doživetje, tudi poglobljena dramsko zaokrožena plesna izpoved v svežini izostrene gibalne forme, docela intimna osebna izpoved plesne junakinje Maše Kagao Knez.
Kako pa se je vse skupaj začelo? Na začetku se je odločila, da bo magistrsko nalogo snovala na koreografiji za več plesalcev in glasbenikov, tako kot je značilno za njene celovečerne predstave. Med študijem pa se je prvotni koncept povsem spremenil, že zavoljo izkušenj na urah buta pri Tanji Zgonc, tudi zaradi predmeta NLP (nevrolingvističnega programiranja) pri prof. Tončki Godina, ko se je znašla v izjemno težkem čustvenem obdobju in se je morala tudi dejansko osredotočiti nase. Njena mentorica pa ji zadala nalogo, da razčleni ter predela svoje življenjske iztočnice, in tako se je nabralo sedem kratkih solističnih utripov, ki so doprinesli k njeni magistrski predstavitvi, ko je povabila le svoj ožji krog sodelavcev in vseh, ki so ji bili v podporo na plesni poti, tudi svoje plesne tete, ki so ji sledile in jo bodrile. Saj je šlo za njen intimni plesni izliv, pa tudi zato, ker iz svojega magistrskega sola načrtuje obsežnejši ustvarjalni projekt.
In vino? "Nimam pojma, kako je do tega prišlo. Ob koncu sem želela fizični izziv, kot eno nedokončanih idej ob diplomi v Parizu, zato sem si na hrbet naprtila stol, zdela se mi je kot dobra prispodoba naloženega bremena, ko začnem plesno popotovanje čez svoje prelomnice, ki je nekako logično privedlo do tega, da si natočim kozarček," je dejala Maša, pedagoginja, plesalka, igralka in koreografinja, ki je leta 2006 diplomirala na šoli Georgesa Momboyeja za tradicionalne in sodobne afriške plese v Parizu, septembra 2013 pa diplomirala na Akademiji za ples v Ljubljani, in je leta 2013 prejela nagrado Ksenije Hribar za plesalko, leta 2016 pa za duet, ki sta ga ustvarila z glasbenikom Muratom, osvojila tretjo nagrado na XX. Festivalu koreografskih miniatur v Beogradu.
Na koncu najinega pogovora se je Maša še zahvalila z besedami: "Noro hvaležna sem Tanji, ker mi je dala ogromno, kot pred njo Rosana, pa moja mama, te močne, nore = predane, izjemne ženske."
