V Cankarjevem domu je 18. oktobra, gostoval priznan režiser in veteran dokumentarnega gledališča Milo Rau s predstavo Medejini otroci, ki je nastala v produkciji mestnega gledališča NT Gent v Belgiji.
Premiera predstave je bila leta 2023, v času, ko je bil Milo Rau tudi direktor omenjenega gledališča. Predstava ni samo uprizoritev antične tragedije Evripida z naslovom Medeja, pač pa je njena dokumentarna aktualizacija. Istega leta je namreč s pomočjo evtanazije na lastno željo v zaporu umrla sodobna Medeja.
Po principu dokumentarnega gledališča se uprizoritev loti natančne analize pretresljivega umora petih otrok s strani njihove matere, ki se je zgodil v obmorskem mestecu v Belgiji. Obupana mati je v dnevno sobo poklicala svoje otroke, enega za drugim, jim z nožem prerezala vrat in nato želela ubiti še sebe. Tega ni zmogla in je poklicala reševalce. Vsi otroci so bili umorjeni v lastnem domu, v domači dnevni sobi, enako v predstavi, s čimer tudi odrska postavitev poudari kruto dejstvo, da se največ nasilja dogaja prav doma med štirimi stenami.
Zgodba se nenehno odvija na meji med mitom in dokumentom. Spremljamo posnetke na zaslonu, ki v živo nastajajo z igralci na odru. Vključena so pričevanja družinskih članov, interpretirana s strani otrok. Dogodek ni obravnavan kot sodba in ne ponuja odgovorov, pač pa išče vzgibe, motivacijo, družbeni kontekst in situacije, ki do takšnega dejanja vodijo. Antična tragedija postane sodobna izpoved, ki odpira vprašanja o osamljenosti, ločitvah, razpadlih odnosih in ljubezni. Gledalce nagovarja k refleksiji o smislu življenja, minljivosti in neizogibnosti konca.
Svojega konca se zaveda tudi uprizoritev sama, saj se na koncu tudi začne. Prvi prizor predvideva, da smo predstavo že videli. Spremljamo namreč pogovor po predstavi in skozi izpovedi nastopajočih otrok počasi zdrsnemo v realnost predstave. Ta je nenehno samonanašalna. Med drugim nam otroci sami povedo, da knjigo vedno začnejo brati na zadnji strani, saj jih najprej zanima rezultat in šele nato pot, ki je do razpleta pripeljala. Podobno je dramaturško zasnovana tudi pripoved predstave. Pod dramaturgijo se podpisuje Kaatje de Geest. Skozi celotno dogajanje vemo, da nas na koncu čaka morilski pohod. Povedo nam tudi, da bo krvav in resničen. Pa vendar gledamo do konca in čeprav ga pričakujemo, nas pretrese njegova surovost.
Dodatno avtentičnost v predstavo vnesejo otroci, ki igrajo vse glavne vloge. Njihova naivnost in resničnost okrepi občutek univerzalnosti vprašanj o bivanju in smislu, ki jih predstava odpira. Na odru niso igralci ali posnemovalci odraslih, ampak avtonomni interpretatorji sveta. Gledalca prosijo, naj jim prisluhne, razložijo svojo vizijo in odnos do velikih tem kot so ljubezen, smrt, maščevanje in osamljenost.
Dogajanje se odvija na robu med mitološkim, metaforičnim in resničnim, avtentičnim. Kot uvodoma izvemo, v antični tragediji niso nikoli nastopali otroci, prav tako niso uprizarjali nasilja neposredno pred očmi publike. Izpostavljajo torej razlike med nekoč in danes. Predstava ne želi biti repeticija preteklosti, pač pa doseči učinek, ki ni metafora ali reprezentacija, pač pa resničnost sama. Prav temu se približa z neposrednim nasiljem na odru in prav to s svojo energijo vnašajo otroci. Kruto dogajanje otroci sproti tudi tolmačijo, razlagajo in reflektirajo skozi lastne izkušnje in znanje. Tako na koncu deklica zaključi, da je življenje res takšno, kot je govorila njena babica. Kot kocka ledu, ki jo divje premetavajo morski valovi, vendar se prej ali slej stali in postane del morja.
Predstava posredno opozarja tudi na dejstvo, da so grške tragedije še danes tako aktualne, da jih lahko berejo in razumejo tudi otroci. Tako kot tragedija kot žanr ne ponuja rešitve, tudi človeštvo, kot ga interpretira uprizoritev, ne pozna odrešitve. Prav zato avtor čuti nezadržno željo po nenehnem vračanju k iskanju motivov v delih, ki so nastala v času pred našim štetjem. V pogovoru pred predstavo je dejal, da ga je zanimala absurdnost naših življenj. Med vajo je eden od otrok rekel, da ve, da je svet na poti v pogubo, a bi ga veselilo, če se konec sveta zgodi šele po njegovi smrti. Kot da vsi že vemo, da življenje nima smisla, ampak si ga vseeno želimo živeti.
Nenehni izstopi in otroški komentarji silijo k razmisleku še o številnih drugih temah. Otroci vzpostavijo svoj odnos do absurda, Becketta, Ajshila, Sokrata in zgodovine. S pomočjo stalnega komentarja, ki na trenutke učinkuje komično zaradi otroške neposrednosti in (verjetno navidezne) nepredvidljivosti, je večina uprizoritve lahkotna. Prav zaradi te lahkotnosti pesimistične misli o smislu življenja in neizogibnosti smrti toliko bolj izrazito zarežejo. Gre za živ komentar na sodobno družbo, kjer tragične zgodbe in podobe nasilja postajajo element lahkotnega vsakdana.
Pred predstavo je v Štihovi dvorani potekal tudi pogovor z avtorjem, režiserjem in aktivistom o njegovem delu, odnosu do družbe, politike in umeščenosti umetnosti, ki ga je vodil dr. Mladen Dolar. Milo Rau je režiser, pisec, filmski ustvarjalec in umetniški vodja pomembnega gledališkega festivala na Dunaju – Wiener Festwochen oziroma Dunajskih slavnostnih tednov. Kritiki ga označujejo za najvplivnejšega, najbolj nagrajenega, zanimivega, kontroverznega, škandaloznega in ambicioznega umetnika našega časa. V zadnjih dvajsetih letih je objavil več kot petdeset gledaliških iger, filmov, knjižnih del in pripravil številne akcije. Kot avtor številnih manifestov želi odpirati nova poglavja v zgodovini in z njimi ponuditi konkretne usmeritve. Oddaljuje se od velikih metaforičnih besed manifestov v avantgardi, ki so denimo pri futuristih vodila v temelje fašizma, pač pa želi podati konkretne usmeritve k dejanjem.
S svojim delom uničuje razliko med resničnostjo in ponovitvijo resničnosti, njegovo delo torej temelji tudi na neposredni akciji, ki vnaša spremembo in ima posledice. Tako razume tudi ustvarjanje in pravi, da ‘ko politika izgubi svojo moč, lahko pomaga le umetnost’. Njegov zadnji film Das Kongo Tribunal je denimo z gibanjem, ki so ga sprožili med snemanjem, vodil v odstop dveh ministrov. Umetnosti torej ne razume kot politične samo v rezultatu, pač pa je politično že ustvarjanje samo.
Z delom Mila Raua smo se v Sloveniji že srečali. Imeli smo priložnost videti njegovo predstavo Five easy pieces leta 2017 na festivalu Mladi levi, kjer je pred tem gostoval še s predstavo Hate Radio na temo genocida v Ruandi in Moscow Trials, ki na zatožno klop postavi Putina. Dela Mila Raua so torej izrazito politična, dokumentarna in usmerjena k direktni akciji ter vnašanju sprememb. Odpira polje za refleksijo, razmislek. Bolečino spreminja v besedo in hkrati poziva k razumevanju in jasni ter kritični obsodbi represivnih družbenih sistemov.