Elena Nikolovska je diplomirala na plesni akademiji Antona Brucknerja v Linzu, 30. novembra pa v Plesnem teatru Ljubljana na ogled postavlja prvenec z naslovom Between the Dust of Home and the Winds of Far Away.
Draga Elena, dobrodošla na portalu Parada plesa. In predvidevam, da so tile dnevi pred tvojim velikim dnevom, 30.11., ko boš postavila na videlo svojo prvo predstavo, nekoliko stresni, mogoče kaotični. Kaj se dogaja v tvoji glavi, v tvojem telesu in okoli njega?
Hvala za dobrodošlico. Te dni je pri meni ena velika mešanica vsega, malo kaosa, malo adrenalina in ogromno pričakovanja. Včasih imam občutek, da mi glava dela na sto obratov: razmišljam o gibu, o glasbi, o luči, o tem, ali bo vse teklo tako, kot mora… in potem se kar naenkrat spomnim, da moram tudi jaz malo zadihati. Moje telo je utrujeno, ker veliko delam, ampak hkrati čutim to posebno energijo pred premiero – kot da me nekaj od znotraj potiska naprej. Tisti občutek, ko si živčen, ampak na lep način. Okoli mene je pa čisto vsakdanji ‘predpremierni’ kaos: organizacija, ljudje, ki mi pomagajo, nenehna usklajevanja in mini panike, ki jih rešujem sproti. Ampak vse to spada zraven. Vsakič, ko stopim v dvorano, se spomnim, zakaj to delam,ker mi gibanje omogoča, da povem stvari, ki jih drugače ne znam. Tako, da ja… je stresno, je intenzivno, ampak je tudi noro lepo. In 30.11. bo prvič, da ta moj notranji svet zares stopi pred ljudi. Komaj čakam.
Naslov Between the Dust of Home and the Winds of Far Away je precej dolg in zdi se, da nakazuje temo s katero se boš ukvarjala ali pač ne?
Res je, naslov je dolg. In priznam, tudi sama sem se spraševala, ali si ga lahko ‘privoščim’. Ampak nekako se mi je zdel nujen. Ne kot opis teme, ampak kot začetek zgodbe. Zame je Between the Dust of Home and the Winds of Far Away pravzaprav prostor, v katerem sem sama živela zadnja leta med odhajanji in prihajanji, med kulturami, jeziki, občutki doma in občutki tujine. Ta naslov ni razlaga predstave. Je bolj kot atmosferski okvir, ki gledalca povabi noter, da najprej začuti, šele potem razume. Bolj je okvir, ki odpre prostor za vprašanja: Kaj je ‘dom’? Kaj je ‘daleč stran’? Kako telo nosi spomine, občutke, ritem krajev, iz katerih prihajamo?
Kaj te je inspiriralo?
Navdihnila me je razpetost, ki jo že leta čutim v sebi, tisto stanje med dvema domovoma, med dvema kulturama, med tem, kar zapuščaš, in tem, kar šele prihaja. Dolgo sem imela občutek, da nekaj iščem, pa nisem vedela točno kaj. Ko sem se začela vračati k svojim koreninam, k ritmom in občutkom, s katerimi sem odraščala, sem ugotovila, da je prav tam skrit del mene, ki sem ga dolgo spregledovala. Zanimalo me je, zakaj nas kultura včasih vleče nazaj kot magnet, drugič pa nas skoraj odbija. In zakaj ima vsak od nas svojo zgodbo o domu zgodbo, ki se spreminja, ko se selimo, odraščamo, izgubljamo in najdemo nove prostore.
Ko sem šla globlje vase, sem začela povezovati vse te drobne občutke, spomine, premike. In tam sem našla svojo inspiracijo. Ne v neki veliki zgodbi, ampak v tistem tihih prehodih med kraji, med jeziki, med ljudmi. Mislim, da se v tem lahko prepozna veliko mladih danes. In prav zato sem želela, da ta predstava zadiha iz tega prostora iz notranje potrebe razumeti, kdo smo, ko se premikamo skozi svet.
Se ti zdi vsebina predstave enako pomembna kot sama izvedba predstave? Ali pri tebi gib narekuje vsebino ali je ravno obratno?
Vsebina in izvedba sta pri meni enako pomembni, ampak se ne razvijata v linearnem zaporedju. Ne delam tako, da bi najprej napisala temo in potem ‘zgradila’ gib. Pri meni pogosto pride najprej gib, senzacija, telesni spomin. Iz tega začne nastajati pomen. Ko se ta pomen začne oblikovati, se vrnem k gibu in ga prilagodim, poglobim ali razširim. To je dialog – ne hierarhija. Vsebina torej ni fiksa, prav tako pa gib ni zgolj ilustracija. Drug drugega konstantno oblikujeta.
Kostum na promo fotografijah razkriva, da se dotikaš svojih makedonskih korenin, kajne? Kako pomembne so zate korenine od koder prihajaš?
Da, kostum namerno nosi subtilne namige na moje makedonske korenine. To je del mene, ki ga nisem želela skriti. Korenine so mi pomembne, ker me spremljajo, tudi ko mislim, da jih ne potrebujem. Šele ko sem začela živeti med različnimi državami in kulturami, sem zares začutila, kako močno oblikujejo moje telo, moj odnos do ritma, do prostora, do gibanja. Ne raziskujem tradicije na dobeseden način, ampak bolj tiste notranje občutke, ki jih telo nosi s sabo – spomine, ki se včasih pokažejo šele, ko si daleč od doma. Zdi se mi, da veliko mladih danes živi v tej razpetosti med domom in tujino, med ‘od kod prihajam’ in ‘kam grem’. Jaz sem to razpetost vzela kot ustvarjalni material. Kostum je zato bolj namig kot izjava. Ne govori o folklori, ampak o identiteti. O tem, kaj ostane v tebi, ko se seliš, rasteš, odhajaš, se vračaš. In to je tema, ki jo moj ples intuitivno nosi že dolgo, tokrat pa sem jo prvič zares postavila v ospredje.
In pot te je prinesla v Ljubljano, najprej na ljubljanski konservatorij, nato na ŠVUGL in nato v Avstrijo, kjer si diplomirala na akademiji Antona Brucknerja. Je bilo šolanje čisto logična posledica tvojega plesnega razvoja ali misliš, da bi se lahko izpeljalo tudi drugače?
Zame je bila pot precej jasna že od začetka. Vedela sem, da želim iti po šolski poti, od konservatorija do akademije, ker sem čutila, da mi bo prav to dalo širino, ki jo potrebujem. A hkrati danes vidim, da ni ena sama pot do plesnega poklica. Veliko izjemnih umetnikov uspe brez formalnega šolanja, ker najdejo svoje načine, svoje ljudi, svojo estetiko. Odvisno je, kakšna oseba si in kaj te žene. Zame osebno je bilo šolanje najbolj logična in najboljša pot. Želela sem si poglobiti znanje, dobiti tehnično stabilnost, razumeti svoje telo, delati z različnimi pedagogi in koreografi, videti, kako razmišljajo drugi. Preden sem stopila ‘v pravi plesni svet’, sem si želela zgraditi temelje ne samo kot plesalka, ampak tudi kot ustvarjalka. In ob tem bi se res rada zahvalila vsem svojim profesorjem – od prvih učiteljev na začetku moje poti pa vse do mentorjev na akademiji. Vsak od njih je prispeval delček k temu, kar sem danes. Mislim, da me je ravno ta pot oblikovala v to, kar sem danes. Ne zato, ker bi bila edina pravilna, ampak ker je bila prava zame.
Zakaj pa te je objel sodobnih ples, ta oblika plesnega izraza, ki je v Evropi izjemno zastopana?
Sodobni ples me je našel zelo zgodaj. Pri desetih letih sem začela trenirati na ljubljanskem konservatoriju in že takrat sem začutila, da je to prostor, kjer sem lahko zares jaz. Pri sodobnem plesu me je takoj pritegnilo to, da ni osredotočen samo na obliko ali na popolnost gibov, ampak na občutek, na namen, na to, kaj želiš v resnici povedati. V sodobnem plesu me zanima ravno ta svoboda, da lahko izhajaš iz svojega telesa, iz izkušnje, iz čustva, in ne iz tega, kako bi nekaj “moralo” izgledati. Ni pomembno, da si popoln, pomembno je, da si prisoten. Da znaš biti iskren.
Ta oblika mi je omogočila raziskovanje. Ne samo tehnike, ampak tudi sebe kot umetnice in človeka. Zato me je objela, kot ste rekli, ker me ni omejevala, ampak mi je odprla prostor, v katerem lahko rastem, se spreminjam in najdem svoj način pripovedovanja skozi gib.
Je sodobni ples še vedno nerazumljena beseda za množice, mogoče?
Mislim, da je sodobni ples pogosto še vedno nerazumljen, ja. Predvsem zato, ker ne ponuja ene jasne zgodbe in ene pravilne interpretacije. Še vedno živimo v kulturi, kjer ljudje pogosto pričakujejo, da jim umetnost nekaj konkretnega pove, kot da bi moral biti vsak gib prevedljiv v stavek ali simbol. Sodobni ples pa deluje drugače. Ne govori nujno skozi logiko, ampak skozi občutek. Ne zahteva razlage, ampak prisotnost. In to je za mnoge gledalce lahko izziv, ker niso vajeni umetnosti, ki jih povabi, da sami v sebi poiščejo pomen. Po drugi strani pa opažam, da se ljudje zelo hitro povežejo s sodobnim plesom, ko jim daš prostor, da ga doživijo brez pritiska ‘pravilnega razumevanja’. Ko jim dovoliš, da samo gledajo in začutijo. V resnici ima sodobni ples veliko večjo dostopnost, kot si mislimo samo pristop do gledalca mora biti malo bolj odprt.
Kaj ti je ljubše oz. kako balansiraš med lastnim ustvarjanjem in ustvarjanjem za druge koreografe za katere si precej nastopala?
Težko rečem, da imam raje eno ali drugo, ker mi obe obliki ustvarjanja dajeta nekaj, kar potrebujem. Ko ustvarjam zase, imam popolno svobodo, lahko raziskujem, postavljam vprašanja, sledim lastni intuiciji. To je prostor, kjer lahko odprem svoj svet in gradim jezik, ki je resnično moj. Ko pa delam za druge koreografe, se zgodi drugačen proces. Čeprav sledim njihovi viziji, ugotavljam, da tudi tam veliko ustvarjam sama. Vedno prinesem svoje telo, svoj način razmišljanja, svoje reference, svoje ritme. V bistvu gre samo za to, kdo vodi proces. V solo delu vodim jaz, v projektih drugih koreografov me vodi nekdo drug – ampak v obeh primerih ostajam ustvarjalka. Zato potrebujem oboje: čas, ko lahko gradim svoj svet, in čas, ko se lahko prepustim drugemu misliti zame in se odzovem na energijo, ki ni moja.
Mislim, da me prav ta balans ohranja živo. Eno mi daje svobodo, drugo mi daje izziv, in iz obeh rastem.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Pri plesu me najbolj osrečuje trenutek, ko stopim na oder in začutim, da energija med menoj in gledalci zaživi. Ko gib ni več samo moj, ampak postane skupen prostor, nekaj, kar se zgodi vsem v dvorani istočasno. Ta komunikacija brez besed, ta čista prisotnost, je zame največja sreča. V teh trenutkih se počutim povezano, odprto, živo. Najbolj pa me žalosti to, kako krhka je plesna scena. Pogosto se zdi, da je umetnost prva na udaru, ko se pojavi kriza, ko zmanjka denarja ali ko se zmanjšujejo proračuni. Ples je fizično in čustveno zelo zahteven poklic, odgovornost pa velika, finančna stabilnost pa pogosto majhna. To včasih boli, ker veš, koliko dela, časa in predanosti stoji za vsako predstavo.
Kje vidiš svojo plesno prihodnost?
To je zanimivo vprašanje, ker sem kot oseba precej usmerjena v trenutek. Ne načrtujem daleč vnaprej, raje pustim, da se stvari zgodijo, ko sem jim pripravljena prisluhniti. Moja pot je trenutno odprta – pripravljena sem na različne smeri, ki jih ples lahko ponudi. Hkrati pa imam jasno željo, da bi ta umetniški projekt, ki ga zdaj začenjam, res zažarel. Želim si, da bi odprl prostor za pogovor o tem, kako lahko sodobni ples in tradicionalni elementi sobivajo, se prepletajo in drug drugega obogatijo. Moje korenine so del mene, moj sodobni izraz pa je pot naprej – in zanima me prav ta točka med njima. Rada bi raziskovala naprej, ustvarjala projekte, ki povezujejo kulturo, identiteto in sodobnost, in morda spodbudila tudi druge, da v tem prepoznajo nekaj svojega. Če lahko moje delo pri ljudeh zbudi zanimanje za to kombinacijo za tradicijo, ki diha drugače, in za sodobnost, ki jo na novo oblikuje, potem je to smer, ki si jo želim graditi tudi v prihodnje.
Ali lahko izvemo še kaj iz tvojega privatnega življenja… Kaj počneš kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke, katere hobije imaš, je kakšen kraj v Ljubljani, ki je zate poseben, imaš kakšno navado/razvado…?
Ko ne plešem, si zelo rada vzamem čas zase. Ples je fizično in mentalno zahteven, zato mi veliko pomeni, da si kdaj dovolim popolno umiritev. Najraje se razvajam v savni ali spa-ju, tam najdem tisto tišino, ki je med ustvarjanjem včasih primanjkuje. To je moj način, da se resetiram in znova napolnim. Rada imam tudi majhne užitke. Včasih si privoščim kakšno dobro sladico ali večerjo v restavraciji, ki jo imam rada. To so tisti trenutki, ko se ustavim in res uživam v malenkostih. Ljubljana ima zame poseben pomen, ker je domača. Ko imam več dni prosto, se vedno rada vrnem domov, k družini. Mamine jedi, domače okolje, počasnejši ritem… to je zame najlepše ravnovesje. Ko pridem domov, se mi zdi, da se svet za trenutek umiri in vse spet postane jasno. Mislim, da so to moje male razvade: mir, dobre stvari in občutek doma. To me drži v ravnotežju.
Naštej nam 3 predmete brez katerih ne greš nikamor…
Trije predmeti, brez katerih skoraj nikoli ne odidem od doma, so moji prstani – nakit je moj mali podpis. Druga stvar je majhna ikonica, moj osebni talisman za srečo, ki ga nosim s sabo kot opomnik na dom. In tretja stvar je preprosto pisalo. Nikoli ne veš, kdaj bo treba kaj zapisati in skoraj vedno se izkaže, da ga ravno takrat potrebujem.
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha to je pa naša Elena?
Mislim, da me ljudje najprej prepoznajo po unikatnih oblačilih, ki jih pogosto nosim. Veliko teh kosov je ustvarila moja mama, in z veseljem jih nosim, ker so nekaj posebnega, osebnega. So drugačni, nevsakdanji, in mislim, da prav ta unikatnost pogosto pritegne pogled in postane del moje prepoznavnosti. Poleg tega me ljudje prepoznajo po energiji, ki jo prinesem v prostor. Vedno poskušam ustvariti pozitivno in odprto vzdušje – na vajah, nastopih ali sestankih. Ta kombinacija osebnega sloga in energije je nekaj, kar se me kar drži in kar drugi hitro opazijo. Tako da ja, ko kdo reče: ‘To je Elena,’ je to ponavadi zaradi tega dvojega – moje unikatne oprave in načina, kako vstopim v prostor.
Elena, kaj prinaša ples v tvoje življenje?
V moje življenje prinaša strukturo, disciplino, pa tudi svobodo in radovednost. Je način, kako predelujem izkušnje, kako razumem sebe in svet okoli sebe. In iskreno, je tudi moja največja motivacija: ko ustvarjam ali ko sem na odru, imam občutek, da sem točno tam, kjer moram biti. Ples mi prinaša občutek doma – ne glede na to, kje sem v življenju ali na svetu.
In zadnje vprašanje. Kdo si in kam si namenjena, že veš?
Kdo sem? Sem nekdo, ki se uči biti iskren v tem, kar počne. Umetnica, ki jo vodita radovednost in telo. Oseba, ki se premika med kulturami, med svetovi in iz tega črpa svoj ustvarjalni jezik. Sem Elena, malo barvita, malo impulzivna, zelo predana temu, kar delam. Kam sem namenjena? Mislim, da se to ne razkrije vnaprej. Moja pot je odprta, in tako mi je prav. Želim si ustvarjati projekte, ki me premikajo, sodelovati z ljudmi, ki me navdihujejo, in graditi most med tradicijo, sodobnostjo in svojo identiteto. Ne vem natančno, kje bom pristala, vem pa, da grem tja, kjer bom lahko iskrena v gibu, v delu in v sebi. In to mi je dovolj jasna smer.
Hvala in toi toi toi ob prvencu.