V petek, 18. oktobra bo na odru dvorane Duše Počkaj premiera predstave avtorice Bojane Robinson z naslovom Mašina. Bojana (Mišić) Robinson (1982) je plesalka in koreografinja iz Beograda, ki živi v Sloveniji. S plesom se je začela ukvarjati v baletnem studiu – Centar za kulturo Stari grad v Beogradu, in na številnih plesnih delavnicah in seminarjih. Leta 1999 je postala plesalka v ERGstatus plesnem teatru iz Beograda, koreograf Boris Čakširan. Leta 2005 je diplomirala na Akademiji za ples v Salzburgu (SEAD) in končala Erasmus program “Dance as integrated in society and humanity” (SEAD in SNDO).
Lep pozdrav, draga Bojana in dobrodošla na mojem portalu. Priznam, ko sem
prebirala promo material za najavo tvoje nove predstave, ki ima kar nekoliko
‘težko’ intonacijo Mašina in me je malo vsebina tudi pretresla. Gre za predstavo v kateri iskreno izhajaš iz sebe, saj je tvoja partnerica na sceni mašina/stroj, ki ga občasno uporablja tvoja hčerka za pomoč pri dihanju. Kako boš to življenjsko stvarnost zlila v predstavo na odru?
Pri ustvarjanju predstave me je zanimalo raziskovanje, kako prisotnost in materialnost samega stroja na odru lahko odpre široko polje asociacij. V uprizoritvenem smislu me je zanimalo preizpraševanje meja performativnosti izvajajočih subjektov, torej mašine in mene, ter dinamike najinega odnosa in fizične povezanosti – kakšna je narava stroja, kako postane objekt predstave in kako se odnos med nama materializira?
Je Mašina enakovredna plesna partnerica, jo bomo doživljali kot prijazno ali
zloveščo akterko saj meni na fotografijah ne izgleda ravno ‘prijazen’ stroj, ki pa
je seveda tvoj/vajin rešitelj?
Prisotnost mašine v mojem vsakdanu je izhodišče za razvijanje predstave. V predstavi mašina postane moja partnerica na odru. Mašina postane posrednica, ki vzbuja in zahteva različna čustva.
Zakaj pa si se odločila, da deliš precej intimne trenutke vajinega življenja z
nami, gledalci, z javnostjo?
Mašina je že šest let del našega družinskega življenja. V prvih letih je delovala vsako noč, včasih tudi čez dan, a se je sčasoma, na srečo, njena uporaba zmanjšala. Tako se je postopoma odprl prostor, v katerem sem lahko začela razmišljati o drugačnem odnosu do nje – fantazirala sem o tem, da bi skupaj stopili na oder.
Ta predstava bo povsem drugačna od tvojih dosedanjih, kajne? V čem po tvoje
najbolj?
V predstavi Oh, How Very Ordinary (Kako zelo običajno op.u.) (soavtorica Katja Legin) sem odprla polje osebnega, ki je v uprizoritvi postalo javno. Odločitev, da na oder skupaj s sabo postavim tudi mašino, je zame nekaj novega, in zanima me ranljivost, ki jo ta odločitev prinaša.
Kaj pa je prineslo sodelovanje z avtorjem besedila in dramaturgom Dimitrijem
Kokanovim? Je pri tebi dramaturg obveza?
Dimitrije je prijatelj in sodelavec, ki je že od začetka seznanjen z mojo družinsko situacijo in odnosom do stroja. Ko sem začela izražati potrebo in željo po ustvarjanju dueta, je bil zame naravna izbira za takšen projekt. Oba naju zanima uprizoritveni proces kot tak, zato je vsak iz svoje perspektive prispeval k razvoju jezika predstave in njenih materialov.
V predstavi sodeluje tudi Kaja Lorenci, podpisuješ jo kot svetovalko za gib.
Zakaj si jo potrebovala?
Kaja je dolgoletna kolegica še iz časov študija na plesni akademiji SEAD, s katero sva že večkrat sodelovali. Njen pogled na ples in način dela izjemno spoštujem. Ker v predstavi prevzemam dvojno vlogo – kot koreografinja in plesalka/performerka – sem se zavedala, da bom potrebovala zunanje plesno oko, ki mi bo pomagalo pri razvijanju plesnega materiala.
Je plesni izraz predstave možno definirati?
Ves trud, ki smo ga vložili v raziskovanje odnosa med strojem in mano, je vtkana želja po oblikovanju jezika predstave, ki presega odvečne razlage pojmov, realnosti in verbalizacijo kakršnih koli pozicij ali čustev v procesu uprizarjanja. Koreografski jezik izhaja iz same fizičnosti stroja, njegove prisotnosti ob meni, na meni in z mano. Metodologija ustvarjanja plesnega materiala temelji na ponavljanju, akumulaciji in premišljeni kompoziciji vseh izvedbenih elementov.
In nenazadnje zakaj naj si ogledamo tvojo predstavo na katero nas vabiš
trikrat?
Predstava Mašina bo zaživela na manjšem odru Cankarjevega doma, v dvorani Duše
Počkaj, ki je za to uprizoritev idealen. Bližina občinstva ustvari intimno atmosfero za izvedbo. Zaradi omejenega števila mest smo se odločili, da imamo po premieri še dve ponovitvi. Če vam teh terminov ne uspe ujeti, ne skrbite – predstava ima že napovedani dve gostovanji. Prvo bo 30. oktobra 2024 v Kulturnem inkubatorju v Mariboru, drugo pa 30. novembra 2024 na festivalu Kondenz v Beogradu. Prisrčno vabljeni!
Srečno na petkovi premieri in na ponovitvah, ki bosta 19. in 20. oktobra ob 20.00 v dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu.
