Prva baletna premiera letošnje sezone mariborskega baleta je bila Bajadera Ludwiga Minkusa v koreografiji Rafaela Avnikjana.
Balet SNG Maribor je 6. novembra 2026 že tretjič v svoji zgodovini uprizoril klasični balet Bajadera skladatelja Ludwiga Minkusa v koreografiji Rafaela Avnikjana in pod dirigentskim vodstvom Vjekoslava Babića. Mariborsko občinstvo je imelo priložnost uživati v tem velikem baletnem delu leta 2002 ter 2009, ko (takrat) je predstava nastala v koprodukciji z Opero in balet Ljubljana. Praizvedba Bajadere sega v leto 1877, ko je Marius Petipa v Sankt Peterburgu v sodelovanju z Ludwigom Minkusom in na libreto Sergeja Hudekova ustvaril koreografijo, na kateri sloni tudi Avnikjanova postavitev.
Tisto, kar Bajadero razlikuje od večine drugih klasičnih baletov, je njena vsebina, umeščena v Orient – ambient, ki je bil za evropsko občinstvo 19. stoletja dokaj neznan in zato izjemno zanimiv. Klasična baletna koreografija je obogatena z elementi vzhodnjaške kulture, z značilnimi položaji telesa, (predvsem rok), s kostumi in tudi scenografijo. Tudi v pantomimičnih delih je poudarjena eksotičnost v kombinaciji z ustaljenimi baletnimi vzorci. Sodelovanje med koreografom Petipajem in skladateljem Minkusom se odraža v zlitosti koreografije in glasbe. Slednja zahteva nekoliko večjo pozornost, saj je pogosto ‘jabolko spora’ med glasbenimi in baletnimi umetniki. Čeprav je libreto umeščen v srednjeveško Indijo, je glasba zelo malo prepletena z vzhodnim melosom, je tipično romantična – osredotoča se na izrazito melodiko, lahkotno ritmiko, ki podpira plesalce, ter čustveno vzdušje. Minkus je ustvaril bogate melodije, mestoma pa je vključil ritmične in melodične vzorce, ki na Orient le asociirajo. V glasbenih krogih so mnenja deljena o kvaliteti Minkusove glasbe in jo pogosto polarizirajo. Mnogi kritiki Minkusa uvrščajo v sam vrh ustvarjalcev glasbenih del, namenjenih baletnim koreografijam. Drugi spet menijo, da je glasba podrejena koreografiji, saj da je brez simfonične globine ter kompleksnosti, in jo opisujejo kot njeno služabnico. Dejansko je Minkus skozi glasbo izrazil vse specifičnosti baletnega giba in se odzival na koreografove zamisli, ter jo močno emocionalno obarval, kar poslušalcu omogoča vživljanje v različna čustvena stanja odrskih likov. Dramaturško gledano pa je Petipa svojo koreografijo naredil po načelu logične izmenjave pantomimičnih scen, ki so razlagale potek dogodkov, in plesnih točk (solo nastopi, dueti, pas de trois, pas de quatre in ansambelski plesi) – ta struktura se je ohranila do danes.
Bajadera je nesporno nazoren predstavnik klasičnega baleta z izjemno tehnično zahtevno koreografijo, zato za marsikateri baletni ansambel predstavlja velik podvig, ki zahteva ravnovesje med tradicijo in sodobnim razumevanjem umetniškega dela. Širše baletno občinstvo Bajadera vsakokrat očara z estetiko baletnega giba, raznovrstnostjo plesnih točk in dinamiko predstave. V predstavi ne manjka ne dramskih ne lirskih prizorov, od ansambla in protagonistov pa je odvisno, do kolikšne mere bodo gledalca popeljalo v umetniške sfere romantične domišljije. Večina sodobnih koreografskih postavitev poskuša vnesti nekaj svežine, ki jo je balet pridobil v svojem zgodovinskem razvoju. Prav ta svežina odloča, ali bodo scene delovale pristno, naravno vgrajene v umetniško brezčasje, ali pa bodo delovale kot arhivski pričevalci neke davno preživele dobe.
Tokratna postavitev je bila še pred enim izzivom. Pri mariborskem občinstvu je namreč še vedno živ spomin na uprizoritev iz leta 2009, ko so z odra nagovarjali vrhunski umetniki, kot so Anton Bogov (v vlogi Solora), Alenka Ribič (Nikia), Galina Čajka (Gamzati) idr. Namen pričujočega besedila ni generacijska primerjava plesalcev, temveč ponazoritev, da je bila takratna predstava zrcalo mariborskega ansambla, ki je živel z utripom mesta in njegovimi prebivalci. Protagonisti so bili zvezde, baletni idoli, občinstvo je ravno zaradi njih obiskovalo v gledališče. Po sedemnajstih letih so na odru zaživele druge generacije, občinstvo (v dobri meri) ostalo isto. Iz tega razloga je današnjemu ansamblu težje: izogniti se morajo primerjanju ter prepričati kot nova generacija nastopajočih.
Kot je bilo že omenjeno, se pod sedanjo predstavo ponovno podpisuje koreograf Rafael Avnikjan. V naslovnih vlogah so na premieri nastopili Hinako Shinzaki kot Nikija, Tetiana Svetlična kot Gamzati in Jan Trninič kot Solor. Baletni ansambel je bil obogaten z dijaki Konservatorija za glasbo in balet Maribor.
Predstava je v celoti delovala prepričljivo in si zasluži priznanje kot kakovostna umetnina, vredna večkratnega ogleda. Da je Bajadera dobra odločitev vodstva, se je pokazalo že na premieri baleta. Občinstvo je z iskrenim navdušenjem z aplavzi nagradilo nastopajoče, atmosfera v dvorani Ondine Otta Klasinc pa je bila svečana. Razlog za dober sprejem je zagotovo človekova potreba, da se za nekaj ur oddalji od svojih vsakdanjih misli, čustev, spoznanj o sodobnem svetu in se preseli v pravljični svet. Zato je treba na Bajadero gledati skozi zgodovinski kontekst devetnajstega stoletja in potrebo sodobnega človeka po umiku v svet, kjer se lahko vsak posameznik prepusti svoji domišljiji. Tisto, kar mogoče pogrešajo poznavalci baleta, je večja koreografska povezanost različnih scen ter zlitost s scenskim ambientom in kostumi. S tem bi se še močneje izrazila nekakšna nostalgija, ki gledalca ne bi potegnla samo v vrhunsko izpeljane tehnične bravure, ampak bi mu odprla vrata imaginacije, v kateri se združujeta zgodba in duh nekega davnega časa.
Rafael Avnikjan je koreografsko sledil Petipajevi koreografiji, z nekaterimi spremembami, ki so izhajale iz specifičnosti mariborskega ansambla in njenih protagonistov. Na razpolago je imel soliste, ki po svoji fizični postavi ali umetniškem profilu niso idealna izbira za tako specifične vloge. Ob tem, za ustvarjanje množičnih scen mu je zmanjkalo ansambla, ki bi vizualno doprinesel občutku veličastnosti dogajanja. Kljub tej pripombi je Avnikjan iz mariborskega ansambla izvlekel maksimum in omogočil sliko sage o bajaderi, hramski plesalki, ki je posvečenost služenju božanstvom zamenjela za zemsko ljubezen in se razočarana predala svetu mrtvih.
Vloga Nikije je bila zaupana Hinako Shinzaki, krhki mladi balerini z dobro baletno tehniko, ki se je odražala v natančni izvedbi in niti za trenutek ni odstopala od plesnih zakonitosti, ki veljajo v klasičnem baletu. Mogoče zaradi velike koncentracije na tehnično izvedbo, je pogosto izostala emocionalnost lika. Žal, tudi zaradi neprimernega kostuma (predolgo krilo za njeno višino) ni bilo mogoče slediti vsem linijam njenega telesa in tako prispevati večji prepričljivosti nastopov.
Vlogo Solora je plesal mlad plesalec Jan Trninič, ki je že s prvim nastopom, z visokimi skoki, lahkotnostjo gibov in muzikalnostjo pritegnil pozornost občinstva. Vsak njegov gib je deloval naravno: v pantomimi, tehnično zahtevnih pasažah in splošni drži žlahtnega vojaka. V duetnih plesih z Nikijo in Gamzati se je pokazal tudi kot soliden partner, ki bo, upajmo, z leti in izkušnjami še bolj prepričljiv.
Lik Gamzati je upodobila Tetiana Svetlična, plesalka z dolgoletnimi izkušnjami in prepričljivo tehniko. Njeni nastopi so bili suvereni, obvladala je prostor in atmosfero, ki jo ustvarja ljubosumna ženska. Vnesla je močne dramske geste, ki so na trenutke izstopali iz konteksta lika Gamzati.
Matteo Magalotti kot Zlati idol je opravil svoje delo več kot uspešno. V tej epizodni vlogi je s svojo energijo in dodelanostjo koreografije zadrževal dih občinstva. Sveže je delovala njegova interpretacija, ki po vsebini zgodbe govori o tem, da je Zlati idol skrivnostni gost na poroki.
Vadim Kurgajev, Radža in Sytze Jan Luske kot Veliki brahman sta v predstavo vnesla dramske momente in profesionalno obvladala pantomimske scene, ki bi sicer lahko zdrsnile v popačeno gestikulacijo. Delovala sta usklajeno, vsak v svoji vlogi prepričljivo in kot protiutež plesnim numeram. Luske se je še posebej izkazal v izražanju čustev ob bolečem spoznanju, da je Nikjia rajši izbrala smrt kot njegovo ljubezen.
Aleksandar Trenevski je z vsem žarom ustvaril vlogo vodje fakirjev. Od začetka do konca predstave je imel povezovalno vlogo med drugimi protagonisti in osebnim odnosom do Solora. Skupaj z moškim zborom fakirjev pa je pričaral moško energijo obrednega plesa.
Davide Buffone je kot bobnar in moški ansambel so vnesli pridih prvinskosti ter poskrbeli za odmik od klasičnih koreografskih okvirjev.
Branka Popovici in Ionut Dinita sta v samostojni točki Ples ognja, kot del poročnega slavja, vnesla življenjsko energijo v atmosfero, ki je napovedovala tragične dogodke. Njun nastop je deloval čutno in onkraj ustaljenih form klasičnega pristopa. V dvorani je bilo čutiti željo, da bi se ples ne bi končal.
Christopher Thompson je diskretno podpiral nastop Nikije v Poročnem duetu, kljub temu je bilo zaznati njegov plesni potencial.
Več pozornosti je treba posvetiti baletnemu ansamblu, ki pravzaprav predstavlja umetniško podlago, na kateri se gradi predstava. Brez dobrega ansambla ni dobre predstave, zato je toliko bolj spodbudno, da je mariborski ansambel obogaten z dijaki konservatorija. Prepletenost izkušenih profesionalcev in podmladka z dobro baletno osnovo je bilo zaslediti v ansambelskih točkah. Poln vzhodnjaškega naboja je izvenel ples bajader kot svečan uvod v orientalni svet. Pas de quatere (Mina Radaković, Naja Kapun, Iza Fašun, Ela Narat) je deloval povsem klasično kot protiutež karakterno obarvabim točkam. Ples s šali, s solistkama Tijuano Križman Hudernik in Mino Radaković je vseboval lirske in temperamentne momente, medtem ko je ples s pahljačami umirjal dogajanje na odru.
Znamenita scena Kraljestvo senc je očarala s svojimi razstegnjenimi glasbenimi harmonijami, ritmično ponavljajočim sklopov glasbe in gibov, ki so pripeljali do vizualne gradacije pretakanja realnosti v imaginacijo. Spremljanje ansambla s strani orkestra je zelo pomembno, sicer v ospredje vstopi goli gib brez dramaturške podlage. Žal, na premieri je bilo zaznati to pomanjkljivost. Vzrok lahko iščemo v nekoliko prehitrem tempu glasbe, ki ni omogočila razstegnjenost korakov, ki bi asocirali na predstavo o neskončnem duhovnem svetu. Ob Nikiji in Soloru, ki sta se s svojimi nastopi prepletala z ansamblom, so eterično vzdušje ustvarili še nastopi Mine Radaković, Beatrice Bartolomei in Monje Obrul. Vse tri plesalke so delovale harmonično v vlogah zračnih bitij – senc. Njihova pojavnost, linije telesa govorijo o plesnem zakladu mariborskega baleta, ki bo upajmo zaživelo v naslednjih klasičnih baletih.
Vizualni okvir odra scenografa Mareka Hollyja je bil nekoliko nedorečen, kulise so bile v medsebojni koliziji, likovno in slogovno neopredeljene ter pogosto nefunkcionalne. Posebej je motil turkizni ornament pred zadnjo sceno, katerega pomen ni prišel do gledalca. Deloval je kot zastor, brez upravičene funkcije. Enako bi veljalo tudi za kostumografsko opremljenost Josefa Jelinka. Kostumi se niso razlikovali od dosedanjih postavitev, so pa na marsikaterem plesalcu delovali neskladno. Močne barve kostumov, kot so rdeča ali bleščeče bela, so dajale vtis cenenosti in vizualnemu občutku odvzele žlahtnost videnega. Oblikovalec luči Sašo Bekafigo je ubral ustaljen pristop k tovrstnim uprizoritvam in poskrbel, da je bila luč odraz dramaturškega vzdušja.
Dirigent Vjekoslav Babić je iz partiture iztisnil glasbeno prefinjenost, ni se pa mogel izogniti poenostavljenemu umetniškemu sporočilu Minkusove glasbe.
S predstavo Bajadera si je Balet SNG Maribor zagotovil ugledno mesto na zemljevidu ansamblov, ki uspešno izvajajo klasičen baletni repertoar. Potreben pa je tudi čas oziroma večje število ponovitev, ki bi omogočile, da predstava v celoti dozori.