"Zdi se mi, da me ljudje, čeprav sem tukaj rojena in Slovenka, tudi zaradi tega, ker se ukvarjam z afriškimi plesi, jemljejo kot Afričanko. To je hecen občutek. Sploh, ko sem bila majhna, se spomnim, da sem bila kjerkoli edina temna.. Mislim, da je bil v vsej šoli samo še en učenec temnopolt, pa še on je potem šel. Tako da sem bila leta in leta edina temnopolta in nenehno na muhi. S tem sem sicer imela večinoma dobre izkušnje, tudi sošolci so me dobro sprejeli, toda kljub temu si zmeraj opažen in vsi komentirajo. Potem je bila faza, ko je bilo v Ljubljani veliko obritoglavcev. Bila sem ravno v najstniških letih. Za mano so se drli: "Opica, bejž nazaj v Afriko!" Ali pa oponašali opice, tudi kakšna steklenica je že letela proti meni. Ampak nič hujšega se mi ni zgodilo. Potem ti gre skozi eno uho noter, skozi drugo ven, včasih si pa malo bolj občutljive volje in te to tudi osebno prizadene. Veš, da to ne leti neposredno nate, ampak misliš pa si, kaj ti je tega treba. Tukaj sem se pač rodila, živim na istem naslovu že 34 let, nekdo me pa kar naprej opozarja: "Ne, ti pa nisi del nas." Tako nenehno poslušaš opazke, da Slovenec ni bil nikoli črn in podobno." (je v reviji Reporter razmišljala plesalka, koreografinja in pedagoginja Maša Kagao Knez)
