"A ne oziraje na stremljenje k všečnosti, je v primerjavi z lansko predstavo koreografska govorica Kjare Starič zrelejša, izvedbeno velik korak pa je napravil tudi ansambel. Razpotja vsebujejo kar nekaj zanimivih koreografskih prizorov, v katerih se avtorica spretno loteva tako skupinskih sekvenc, razporejenih po celotnem prizorišču – na primer v prizoru, v katerem tesnobo skupine in izpostavljenega ženskega lika uprizori skozi soočenje s fantazmagorično zamaskirano moško figuro v ozadju –, kot tudi detajlov v duetih, kar velja zlasti za moški duet in za zaključni žensko moški duet, s katerim se Razpotja pomirjajoče iztečejo. Kjara Starič z neproblematično, všečno estetiko nagovarja široko, večinoma mlado občinstvo, ki zelo verjetno spremlja uprizoritve plesnih žanrov od jazz baleta do show dancea, morda zaide še na kako baletno predstavo, na sodobno plesne pa več ne, kot se, obratno, tudi sodobno plesna publika na daleč izogiba njenim uprizoritvam. A ne oziraje na sprejemanje ali zavračanje njene estetike, gre poudariti, da je pri nas poleg dveh profesionalnih baletnih ansamblov Kjara’s Dance Project edina, sicer neprofesionalna skupina, ki mladim baletnim plesalcem omogoča izobraževanje in odrsko izkušnjo." (je v časniku Delo o predstavi Kjare Starič Razpotja zapisala plesna kritičarka Mojca Kumerdej)
