Miha (Vodičar; op. a.) in Nadija (Bičkova; op. a.) sta plesala dobro, predvsem dobro sta izgledala v latinskoameriških plesih. Bila sta najboljši par na plesišču. Meni osebno ni všeč stil, kam se latinskoameriški plesi razvijajo, ker je ogromno postavljanja ali nastavljanja in malo plesanja. Mi pravimo temu "picturing". V standardu je bil finale v redu, polfinale pa precej zategnjen. Ukrajinski par, ki je bil na koncu drugi, je sicer mehkejši, vendar je njuno plesanje za moj okus premalo elegantno, polno pretiranih nagibov, daleč od tega, kako jaz vidim standardne plese. Miha in Nadija imata še ogromno rezerve, lahko bi bila še mnogo boljša v obeh disciplinah, samo bi se morala naučiti ubogati in sprejemati nove informacije in se razvijati kot plesalca. To seveda ne spremeni dejstva, da sta zasluženo zmagala. Čestitke.
1. Ne upošteva, da človeški možgani niso računalnik in da vsaki možgani delujejo drugače. Tako kot se razlikujemo po videzu, se razlikujemo po delovanju telesa in seveda tudi delovanju možganov.
2. Sodnik lahko da več parom iste ocene, kar je mogoče ok, lahko se pa tudi lepo skriva, če ne sprejme nekih odločitev.
3. Najhuje je pa to, da če vzameš previsok ali prenizek kriterij, seveda za vse pare, se tvoje ocene upoštevajo bistveno manj, kot če si v povprečju.
To pa seveda omogoča, da sodniki, ki se dogovorijo, kako bodo sodili, hote ali nehote izključijo sodnike, ki sodijo to, kar vidijo. Seveda je zato potrebna strokovna analiza strokovnjakov z različnih področij, ne pa samo želja funkcionarjev po čim bolj poštenem sojenju. Nihče si ne upa javno povedati, da sistem ni v redu, čeprav imajo skoraj vsi sodniki pomisleke, eni večje drugi manjše. Jaz nikoli nisem bil ovca, ki slepo sledi čredi in se pusti od ovčarjev nagoniti na kup. (je neposredno iz Rige odkrito komentiral minulo svetovno prvenstvo v kombinaciji desetih plesov za člane in starejše mladince sodnik na obeh tekmovanjih Fredi Novak)