Edward Clug je dobrodošel gost v Zagrebu. V veselje mi je, da gre za koreografa, ki nenehno napreduje in se razvija. Tri njegova dela, ki smo jih imeli pred kratkim priložnost videti, kažejo na raznolikost njegovih koreografskih refleksij. Zagrebški Peer Gynt je nekakšen plesni teater z atraktivnimi podobami in asociacijami, veliko manj pa koreografsko delo. Mariborska Carmina Burana, ki je pred dobrim mesecem gostovala v Lisinskem, je neverjeten niz dinamičnih, nenehno razpadajočih in zaključujočih se plesnih figur celotne zasedbe, prav nič ne značilnih za pregovorno ritmičnost Orffovih del. In Petruška izraža prav tisto bistvo glasbe Stravinskega, ki je navdihnila Fokinovo telesno izražanje. Zato Edward Clug izstopa v skupini mlajših koreografov tega dela Evrope, saj si ne dovoli vstopiti v krog pogosto samoizčrpavajočega prepoznavanja lastnega dela in morda tudi svojega stila.
Oživljena podoba stare Rusije je zaigrana v scenografiji Marka Japlja. Trio lutk, junaki sejemskega uličnega gledališča – Mattia Baccon kot Petruška, Iva Vitić Gameiro kot balerina in Taiguara Goulart kot Mavr ter Takuya Sumitomo kot njihov lastnik Šarlatan, je dobro orisal svoje miniaturne like dobrohotne zaljubljenosti, hladnosti, arogance in manipulativnosti.
Atraktivni so bili prizori njihovih lutk (lutke, po principu gledališča v gledališču – lutke iz lutk), ki so jih animirali Vito Križnjak, Anna Letizia Joly in Ossian Montemartillo. (izsek iz recenzije Davorja Schopfa za Vijenac Matice Hrvatske o najnovejši predstavi Petruška koreografa in umetniškega direktorja mariborskega baleta Edwarda Cluga. Premiera je bila 15. novembra, vse ponovitve so bile razprodane. Ponovitvi še 14. in 16. aprila v HNK Zagreb. Petruška je del celovečernega baleta v katerem sodeluje še Maša Kolar z Žar ptico.)
