Zgodovinska predstava. Trisha Brown se je poslovila v Sloveniji

Na Velikem odru Španskih borcev v produkciji Zavoda En-Knap so petega decembra gostili zgodovinski dogodek, predstavo legendarne  Trishe Brown, sodobne plesne umetnice in ene tistih, ki so pripomogli, da je novo nastopajoča doba sodobnega plesa, ki se je porajala  v ZDA, zavzela svetovne plesne odre. S pionirsko spodbudo nove plesne generacije (Y. Rainer, S. Paxton, L. Childs, D. Hay in  D. Gordon) je plesni postmodernizem začel svoj pohod, potem pa se je zgodila metodistična cerkev Judson Memorial in v 60. letih zbiranje novega plesnega kolektiva Judson Dance Theatre skupaj s Trisho Brown, ko se začne vznemirljivi umetniški polet nove plesne dobe. 

Trisha Brown je bila rojena 1936 v Aberdeenu, Washington, kjer se je šolala in začela s plesnimi koraki, leta 1958 pa diplomirala v Oaklandu na univerzi Mills in se v leta 1961 napotila v New York na študije kompozicije ter tako postala ena ekstremnih plesnih avantgardistk tistega časa, ki je svojo ustvarjalnost sredi šestdesetih povezovala s somišljeniki v Judson Church N. Y. Njihova plesna linija je stremela k naravnemu gibu, k uporabi vsakdanjih gibalnih oblik, opuščala pa virtuoznost, teatralnost in sentimentalnost. Svojo prvo skupino šestih plesalk je Brownova ustanovila leta 1970, se posvetila konceptualizmu, njeni plesalci pa dobesedno hodili po stenah pripeti z vrvjo ali pa viseli zataknjeni na strop. Pozneje je opustila svoj skrajni konceptualizem ter ustvarila vrsto koreografij, ki se odlikujejo po kompleksnih strukturah in čistemu gibu, ki nima nobenega drugega pomena razen svoje lastne pojavnosti, saj je gib sam svoj izraz. (povzetek iz Dance Catalog, Harmony Books/New York 1979).
 
V svojem štiridesetletnem bogatem plesnem in ustvarjalnem opusu je Trisha Brown ustvarila več kot 100 koreografskih postavitev, med drugimi tudi tiste, namenjene opernemu opusu znanih opernih hiš, in to v poznejšem obdobju, ko se je začela približevati klasiki, prej pa raziskovala še druga področja umetnosti. Je prejemnica mnogih nagrad, je tudi edina ženska, ki je prejela prestižno nagrado fundacije MacArthur-Genius. Gostovala je tudi v Ljubljani, in to s svojim plesnim ansamblom leta 1994 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma s koreografijo Set and Reset in solom If you couldn´t see me, ki ga je tudi sama zaplesala. Kar nekaj tistih, ki so bili prisotni na tej predstavi, se spominja njenega nenavadnega plesa, njenega plešočega hrbta, ki ga je v svojem solu izpostavljala gledalcem.
Tokrat je skupina Trisha Brown Company znova gostovala v Ljubljani v okviru programa Uvoz izvoz Zavoda En-Knap in s podporo Veleposlaništva ZDA v Sloveniji, predstavili so štiri koreografije, štiri mejnike njenih ustvarjalnih obdobij. Prva po vrsti je bila koreografija Solo Olos iz leta 1976, ki se je na začetku uprizarjala v solistični obliki, pozneje pa bila del skupinske kompozicije Line Up. Specifika tega njenega  zgodnjega koreografskega obdobja, kot je bilo že rečeno, je bil čisti gib. Na odru se sledi linijam telesnih premikov in sosledij, ki jih ubrano preigrava skupina petih, v določenih sekvencah štirih plesalcev, odetih v bele hlače in majice, ki pa po svojem enakomernem ritmu in v tišini telesnih korakov spominjajo na časovne mehanizme. Geste in vzgibi so vsakdanji, v procesu premikov in preigravanju sosledij se gradijo pravokotne geometrične vizije, se sledi koreografski zgradbi, pravzaprav tlorisu pravokotne gradnje. Plesalčev tok zaustavi, spremeni ali potisne ozvočen glas, ki zapove nenadno spremembo v ubranem toku koreografske gradnje, kar da celotni obliki nov moment podpore in za trenutek razbije maniro ustaljenosti, ne da bi moč konstrukcije padla ali se proces rušil, glas in gib sta v tem trenutku novost, novi gradbeni temelj. Plesali so: Marc Crousillat, Olsi Gjeci, Tara Lorenzen, Jamie Scott, Stuart Shugg; oblikovanje svetlobe: Hillery Makatura.
Druga koreografija Son of Gone Fishin´ iz leta 1981 je zgodnja različica poznejše izvedbe, ko še ni bila vključena scenografija Donalda Judda, ki zahteva velik prostor in ne bi bila primerna za gostovanja. Za to svoje delo avtorica pravi, da je eno težjih, ki teče najprej premočrtno z ene strani odra na drugo, da bi se še retrogradno vračala v začetni položaj, v prvotno točko premikov.  O svoji stvaritvi govori kot o obliki debla, predstavlja pa sredico debla, ki na eni strani nosi oznako ABC, na drugi pa CBA. Scena se začne z ritmi bobnov, glasbenik Robert Ashley je za glasbeno podlago posredoval več skladb, iz katerih so plesalci naključno izbirali glasbo za posamezne predstave. Koreografija daje vtis plazme, ki se razliva in pretaka po odru, gibanje je nihajoče, ko element sledi elementu, kot bi celice nihale iz ene v drugo pozicijo, se zbirale in se odmikale. To je koreografija fluidnih plesnih prehodov, izhodov in prihodov, ko se tokovi obračajo tudi za zaveso in se na novo vračajo nazaj do začetne pozicije, je tudi ples šestih parov, drsno prelivajoče usmerjen v prostorski tok kompozicijske celote. Trishin čisti gib pa že nakazuje notacijo plesne izostrenosti, nadgradnjo gibalne tehnike in strukturno kompleksnost koreografske zasnove. Plesalci so: Cecily Campbell, Leah Ives, Olsi Gjeci, Tara Lorenzen, Jamie Scott, Stuart Shugg; kostumi: Judith Shea, oblikovanje svetlobe: John Torres.
Po kratkem odmoru je sledil drugi del uprizoritve in kratki moški duet Rogues (2011); performarja: Marc Crousillat in Stuart Shugg; asistentka koreografije Carolyn Lucas; kostumografija Kaye Voyce. Moški duet se pretaka v koreografskem kolesju pohodnih poti Trishe Brown, poudarjenih pregibov in v konstrukcijah izolacij, zamikov ter slikovitih utrinkov plesnega  zaporedja.
Na koncu  izbranega  zgodovinskega opusa Trishe Brown je bila na sporedu še njena koreografija iz leta 1983 Set and Reset, ki se oznanja kot njena velika mojstrovina, pustolovščina pojavljanja in izginjanja. Takratni kritiki so po premieri opozorili na avtoričin novi gibalni slog.
K plesnemu poletu, ki je prostor vetril, kot bi ga zaobjel in nosil val vetra ter so plesalci posegali tudi po skokovitih višinah, so pripomogli še kostumi Roberta Rauschenbergema ter oblikovanje luči v sodelovanju z Beverlyjem Emonsom, predvsem pa dobro uigran plesni ansambel, vseh sedem že omenjenih plesalcev skupine.
Ta edinstven zgodovinski dogodek je bil pospremljen še s predavanji o umetnici in njenem opusu, s filmsko projekcijo o Trishi Brown, organiziranjem plesne delavnice s skupino Trishe Brown Company, tudi pogovor s francosko publicistko Denise Luccioni, tesno sodelavko koreografinje in eno največjih poznavalk ameriškega plesnega postmodernizma, ob zaključku predstave pa je stekel še pogovor z nastopajočimi plesalci skupine.
Bil je to dobro organiziran dvodnevni simpozij, posvečen veliki umetnici in zgodovinski osebnosti ameriškega postmodernizma ter nastopajoče dobe plesne sodobnosti, plesalki in koreografinji Trishi Brown, bil pa tudi neponovljivi dogodek skupine Trisha Brown Dance Company, ki je v Ljubljani in na odru Centra kulture Španski borci končala svojo poslovilno turnejo.

View Gallery 17 Photos