Avtorica 50 Dejanj / 50 Acts, Wendy Houstoun, je mednarodno priznana plesna umetnica, koreografinja, ki je sodelovala z vodilnimi imeni na prizoriščih sodobne plesne in uprizoritvene umetnosti, do leta 1992 je bila del skupine DV8, tudi njihova naj performerka, potem pa začela lastno pot in aktivno samostojno udejstvovanje ter postala velika vzornica ter mentorica mnogim generacijam. Predstava plesne performerke in umetnice Wendy Houstoun, ki je že presegla mejo svojih 50 let, se je zgodila 27. marca v Veliki dvorani Španskih borcev v organizaciji Zavoda En-Knap in njihovega letošnjega mednarodnega projekta Uvoz-Izvoz, ki je posvečen staranju telesnega ustroja ali zrelim letom znanih plesnih ustvarjalcev, ko telo postavlja zrelostne omejitve, osebnost pa prihaja do zrelostnega razsvetljenja. …
50 Dejanj Wendy Houstoun ni avtobiografija, niti ne obračun z lastno preteklostjo in ne intimna izpoved, je avtoričino soočanje s samo seboj v vsakem trenutku predstave ali projektne izvedbe, je trenutek sedanjosti, ki ga umesti v čas, v katerem se nahaja, povrh pa še izpostavlja problematiko biološkega procesa staranja, ki mu je človeško telo izpostavljeno kot vse živo na tej zemlji. Enourna predstave britanske performerke je požela priznanja in je bila predstavljena na mnogih festivalih ter odrih tako Velike Britanije kot izven njenih meja, leta 2012 je prejela nominacijo britanskih plesnih kritikov, lani tudi nagrado britanskega Združenja gledaliških direktorjev (TMA) za ples, pravijo, da so jo prav posebej obilno z aplavzom nagrajevali mladi obiskovalci, kar se je zgodilo tudi po zaključku uprizoritve v Španskih borcih. …
Petdeset dejanj je petdeset kratkih segmentov, ki si sledijo z najavo in kjer zunanji svet zaznamuje črno-bela videoprojekcija množic ter posameznikov, ki bežijo, lovijo čas, ko se sliši streljanje …, in vsako dejanje ne glede na ponavljanje ima določen kontakt z avtoričino živo sceno na odru, je njen izziv, upor in reakcija. Vsak predvajan trenutek ali njen realni utrip je pospremljen s čutno lepoto glasbenih posnetkov Chopinovih Preludijev, vse skupaj pa spomni na čas nemih filmov, je pridih nostalgije in udarna realnost, s katero se avtorica sooča. Njena dejanja so podkrepljena z izpisom poglobljenih misli v angleščini, velikih in dobro vidnih črk, berljivih tudi tisti populaciji, ki si vid krepi z očali. Njen govor je pristno angleški, kjer zadnji zlogi tudi neslišno izginevajo ali pa celo srčni utrip utiša glas. In tu nastopi težava za slovenskega gledalca, pač ni pristen Anglež, ki bi lahko razumel vsak angleški dialekt, performerka pa ni izšolana za govorno igro, da bi njen glas v intenziteti gibanja tudi gromko dosegal drugi del avditorija (zadnjih vrst sploh ni), dejanje in posnetek z mobilnim telefonom sta bila praktično neslišna. Očitno je problematika prevajanja oziroma tehnika ojačanja glasu na sceni še vedno pereča, mnogi se poslužujejo predhodno natiskanih listov s prevodom predvajane vsebine, kar je še najmanj, kar lahko storimo za svoje obiskovalce slovenskega rodu oziroma državljane željne kulturnih prireditev. …
Gospa sivih las se izkaže za izredno gibčno in živahno performerko, ki prostodušno poskakuje, neutrudno teče, lahkotno uprizarja elegantne talne zdrse in padce ter akrobatske gibalne oblike in pospeške, je lahko odličen zgled marsikateremu plesnemu sodobniku mlajše generacije. Gibanje Wendy Houstoun ni kar samo sebi namen, je vedno v povezavi z mislijo in dogodkom, ki mu sledi, v ospredju je celo merjenje srčnega utripa ali videz bojevnice, pa čeprav s kladivom v roki, tudi v pozah taj čija, sledi še zdravilno meditativno vrtenje … Prvo dejanje se začne s prihodom in usmeritvijo v odrski prostor, kar performerka enostavno napove in v korakih udejanji, zaključi pa z oddihom na stolu, ki je del scene, kjer še stoji mikrofon in je platno dobrodošlo v udejanjenju njenih misli. Telo plesalke Wendy Houstoun je sila urno in prepolno plesnega spomina. No, fizično telo je le del človeškega – plesalčevega telesnega ustroja, tu so še notranji organi, ki s časom po svoje pešajo in neutrudno srce največkrat botruje starostni fizični kondiciji, kar je performerka lepo predstavila s svojimi kratkimi scenskimi utripi, tudi posnetkom srčnega utripa. Gibalni performans 50 Acts je dobrodošlo soočanje in razmišljanje o zorenju, gibanju in starosti, kajti starost ni nekaj nevidnega, je dejstvo, s katerim se mora vsak prej ali slej soočiti.
Wendy Houstoun se s svojim staranjem aktivno sooča na umetniški sceni in vsem na ogled, hkrati pa eksperimentira in izziva ustaljene norme življenja, močno prevetri misli, predvsem pa s svojim zrelim pogledom interpreta da tudi misliti.
