V dvorani Plesnega Teatra Ljubljana/PTL sta bili uprizorjeni dve premieri mlajše generacije plesnih ustvarjalcev. 7. junija je bila na sporedu plesna predstava Nor.Mal plesalke in koreografinje Veronike Valdés, v produkciji PTL – Avtorski opus, koprodukcije Vitkar Zavod, ponovitev pa že prihodnji dan, zadnja v tem mesecu tudi v programskem delu (15. junija) festivala Ukrep. Ob koncu prejšnjega meseca pa je stekla plesno-glasbena predstava Kakor dih (As Breath) v avtorski izvedbi Evin Hadžialjević, v produkciji AGRFT ter koprodukciji PTL s predpremiero za AGRFT 28. in premiero za izven 29.maja.
Veronika Valdés se v gledališkem listu ob predstavitvi projekta odkrito sprašuje, če ni malo nora in ali sploh ve, kako je biti normalen ali pa nor. ‘Živcirajo’ jo kletke in tabletke, še posebej če moraš vzeti tabletke, da prideš iz kletke. Svoja razmišljanja na koncu strne v izpovedno obliko: "Včasih sem normalna in včasih sem tudi mal nora. Ampak samo včasih. Včasih rada (noro) plešem. Ampak ne samo včasih."
Prav tako se gledalec sprašuje ob vhodu v PTL, čemu toliko kozarčkov na pultu in mizicah z belo-rdečo in belo-modro (zdravilno) kapsulo. Ko pa na oder prideta še ustvarjalki ter izvajalki, Veronika Valdés in Tajda Podobnik,oblečeni v kostum (kostumografija Sara Smrajc Žnidarčič) enake barvne kombinacije, kot sta tabletki v kozarcu, in ga na sredi odprte scene pričaka še bela razmejitev, sestavljena iz več paravanov, ki oder razdeli na dve polovici, potem postane pospešeno dejaven tudi njegov miselni tok okoli psihofizičnega stanja današnjih dni. Torej se že na samem začetku jasno osvetli izpisani naslov predstave, aluzija na normalno ali ‘normal’ pa zaiskri med procesom, ko zastavljene družbene norme zadnjih dveh tisočletij silijo v eno smer, hormoni teles pa vse te čase vibrirajo lastne energetske potenciale po krivulji vzponov in padcev v krogotoku življenja. Plesna predstava Nor.Mal je predstava o mladostni energiji, ki vabi, želi in ljubi, je tudi tok (ne) obvladljivih strasti in poželenj, ko na sceni dve plešoči telesi iskreno zavibrirata v duetu borb in (zakritih) hotenj. Plesni performans Nor.Mal je zgodba o mesenih ženskih željah, ko se v duetu spoznavanja ter medsebojnega poigravanja ena željno bori, tudi nazorno sprošča svoj razburkani potencial, druga pa se neodločno še išče, in ko se končno najdeta na enaki valovni dolžini, se sprosti še njun dekliški smeh. Odločitve o odkrivanju, odkritosti in pristnosti je težko ubesediti. K sreči ima telo tretji čut za frekvence podobnosti, in tako že na samem začetku, kljub temu da se med seboj ne vidita, plesalki razgrneta pot istovetnih korakov vsaka na svoji polovici odra, ko sta v ritmu ter gibanju popolnoma uglašeni. Nato se zgodijo že prvi odzivi, ko najprej ena, nato še druga odgrinja svoj paravan, torej se tudi končno lahko uzreta. Paravani tokrat niso le statični scenski elementi, so zidovi, ki jih je treba razstaviti, prevetriti, kar steče v vihrah njune igre in plesa, tudi se vsaka od njiju ujame še v štirikotni beli kletki, ki se kaj hitro ruši v brzicah pobegov, v igri svetlobe (oblikovanje luči in tehniške rešitve Janko Oven), tudi v poudarkih glasbene spremljave (avtorska glasba Laren Polič Zdravič). In ko se njuna obzorja zjasnijo, sledi slavje, njuno svečano praznovanje.
Najprej na videu (Nika Ham) steče iluzija o praznovanju srečnih lepotic plesalk v preobleki košatih, sijočih roza tutujev, medtem ko se v poltemi preoblačita. Slika se ponovi še v realnosti v ospredju odra ob roza čajnem obredu in prijetnem vzdušju prijateljevanja. Avtorica, plesalka in koreografinja plesnega projekta Nor.Mal, Veronika Valdés, je na oder postavila intimno plesno zgodbo, dramsko jasno zaokroženo skupaj s soplesalko in ustvarjalko Tajdo Podobnik ob dobrodošlem izkušenem pogledu ali zunanjem očesu, ki seveda svetuje: Andreja Kopač, Katja Somrak (tudi kreativna producentka predstave), Sara Smrajc Žnidračič. Zgodba plesne predstave Nor.Mal steče v metafiziki gibalnih izpovedi dveh uglašenih ustvarjalk, ko je Veronika predstavnica moči prevlade ter izraznih globin neverbalne govorice, Tajda pa plesalka plesnih poljan, ki dovolj berljivo izpiše žensko negotovost in mehkobo. Sledi tudi zahvala: Unilaborju d.o.o, Andreji Kopač, Branetu Potočanu, Jani Menger, Niku Bregantiču – Tektoniku, ki so dodali še svoj ustvarjalni potencial k dobrodošli uprizoritvi avtorskega opusa Nor.Mal.
Tudi glasbeno-plesni projekt Kakor dih, avtorski plesni solo Evin Hadžialjević spregovori o ženski, njenih čustvih, željah in duhu, tudi o dihu, ki zavibrira in vibrira v mehkobi ženskih gibalnih potencialov ob ponosni drži v širinah ter globinah plijeja (počepa), ki največkrat simbolizira ženske delovne prijeme, ko so se skoraj vsa gospodinjska dela izvajala čepe, lahko se jim tudi še dandanes sledi. Kakor dih je izzvenel plesni duet plesalke in avtorske glasbe Lucasa Lime Nascimenta, v njegovi izvedbi na orginalnih inštrumentih ob vizualni čarobnosti scenskih luči Nastje Miheljak. V objemu meditativne glasbe je v ospredju odra postalo vidno žensko obličje, njen obraz so prekrivali spuščeni gosti lasje (maska in oblikovanje frizure Tina Prpar), vodile pa njene iztegnjene roke. Ženska je odeta v kostum svilenega sija, ko ob hoji valovi širina njenega svetlega krila in se razpira rjavi odtenek zgornjega dela kostumografije Branke Pavlič. Plesalka je bosonoga, njen prihod pa se občuti kot ton glasnika, ki spregovori v plesni eleganci čutnih rok in v šumih njenega diha. Ko si zavihti svoje lasno bogastvo in si odkrije obraz, se uzre ženska zamišljenega pogleda, tudi ponosne drže, ki se skuša v širinah počepa stabilno zasidrati v tla. Obstoji le za trenutek, saj njene roke in zgornji del telesa valovijo in se nagibajo, kot bi telo hotelo odriniti v višave, iztrgati se tlom.
V drugi fazi gibalnega raziskovanja plesalka prepusti svoje telo sredobežnim silam, ko se vrti v pospeških in daljicah, kot bi hotela izluščiti svojo notranjost in se z njo soočiti. V tretji fazi njenih soočanj s telesom in dihom se zgodi še lirični duet, nje in glasbenika, z njim, moškim, ki zapoje svoj trubadurski spev ob spremljavi na svoji kitari. Ona pa osvobojena krila ženskosti zapleše v črni hlačni preobleki povsem nov čutni ton, ko se po diagonali usmerja k njemu in se subtilno odzove njegovemu ljubezenskemu vabilu. Je trenutek, ko zastane dih, ko se v nemerljivem delčku časa tudi zlijeta v iluzijo enosti. To bi lahko bil celo konec uprizoritve, dramsko poglobljeni zaključek koreografskega speva o duhu in dihu, kot zapiše avtorica v gledališkem listu: "/…/ kjer je mogoče zaznati subtilno prisotnost numinoznega /…/"
Avtorica svoje plesne izpovedi ne konča v izpostavljenem trenutku, ko se sledi še njeni razvejani prostorski liriki visokih plesnih potencialov, žal tudi v prepogostem ponavljanju istovetnih oblik. Predstavi pa se kot novi pogled na plesno stvaritev, je del leporečja plesnih izlivov, kot bi avtorica želela svoja meditativna, glasbeno-koreografska razmišljanja usmeriti še v krogotok fizične ubranosti, v gibanju zaobjeti intimni trenutek radosti, ki pa predvsem linearno razpotegne časovno komponento celote.
Plesno-glasbena predstava Kakor dih je zanimiva po tematiki in obsegu plesno-glasbenega zlitja, uglašenega z notranjimi čutnimi sferami, ko se iz doživetih občutkov izlije intimni spev dveh umetniških oblik (glasbe in plesa), in je izdelek magistrskega dela Evin Hadžialjević: Gib v prostoru (razgiban prostor) pod mentorstvom izr. prof. mag. Uršule Teržan ter ob zahvali Plesnemu Epicentru.
