Večni sijaj temperamentne Evite

Režiser in koreograf Mykal Rand že četrtič bogati glasbeno-plesni spored Ljubljana Festivala, s tem ko je 18. avgusta zadonel nepozabni Evitin song Don´t Cry For Me Argentina/Ne joči za menoj Argentina in je v njegovi režiji in koreografiji ugledal dan muzikal Evita, obnovljen leta 2012 na Broadwayu v produkciji Bronowsky, posebej prirejen za oder Križank po libretu Tima Ricea in skladatelja Andrewa Lloyda Webbera.

Evitina pesem Ne joči za menoj Argentina je bila posneta leta 1976, gledališka postavitev muzikala pa premierno postavljena leta 1978 v Gledališču princa Edvarda v Londonu, potem so sledila popotovanja po svetu, nagrade za nagrado in se je zvrstilo 1500 ponovitev, da bi muzikal ponovno oživel leta 2006 v Londonu, in so se ponovno osvajala priznanja.

Spomnimo, da je Mykal Rand za poletne Križanke Ljubljana Festivala že postavil kultni Hair pa rock opero Jesus Christus Super Star in zlata leta prebujanja ameriške mladine z Briljantino. Letos je pripeljal muzikal Evita, gledališko pesnitev o karizmatični prvi dami Argentine Marii Evi Durate De Perón (7. maja 1919 – 26. julija 1952), ki se je leta 1945 poročila s polkovnikom Juan Perónom in ob njegovem predsedniškem mandatu leta 1946 postala ne le prva dama Argentine, ampak ljubljenka množic. Bila je njihova Santa Evita, normalno nič kaj priljubljena med takratno družbeno elito, ko je revnim darovala prostovoljne prispevke in ustanovila tudi svojo fundacijo.
O Eviti Perón je bil posnet tudi film z Madonno po vzoru muzikala iz leta 1966 in se je istega leta posnela tudi druga filmska verzija Eva Perón, The True Story/Eva Peron resnična zgodba. Kakšna je bila njena resnična zgodba, je težko soditi. No, muzikal izpisuje sliko časa, v katerem se je znašla in je temu času dala svoj nepozabni pečat.

Zgodba o Evi Durate, ki se je rodila in šolala v mestecu Los Toldos v provinci Buenos Airesa ter se kot šestnajstletnica napotila v glavno mesto, da bi zaživela svoje sanje in postala znana, je verjetno zgodba mnogih deklet tistih dni. No, njej je uspelo – s svojo neverjetno ambicijo in karizmo je postala bogata, slavna in priljubljena; krhkega zdravja pa mlada umrla za rakom.
Zgodba muzikala se začne na železniški postaji v čakalnici, ko gruča ljudi, pet parov in med njimi Che, čakajo na vlak, v daljavi so slišni prihodi in odhodi po železnih tračnicah. Ko v mirni atmosferi postaje Junin zadoni sporočilo o Evitini smrti, nastopi neverjetno žalovanje. Pari padajo, molijo, jokajo, na postaji je dogaja enaka travma kot v množici Buenos Airesa, v kinu 26. julija. Zadoni Requiem za Evito. Objokani in obupani so vsi, saj je umrla njihova Santa Evita. Le potnik Che izziva žalost prisotnih v čakalnici v rokerskem songu Oh, What a Circus. Che je tisti, ki pripoveduje zgodbo, glasba pa jo v melodijah in besedilu potencira, jo karikira največkrat v rok izvedbi, se predaja občutkom v ritmih latinske Amerike in v obliki balade napoveduje novo Argenino/A New Argentina. Ime Che, kot se zdi, naznanja nov politični tok, je izziv časa, nekako v stilu Riceve iz opere Jesus Christus Super Star, le da se tu neopazno filtrira veliki popotnik in nekoliko mlajši Evitin sodržavljan Che Guevara (1928-1967).

Po bolečem uvodu stopi na sceno mlada Eva kot ena izmed množice in nastopi Evina zvezdna noč z znanim pevcem tanga Magaldiem, ob  koreografiji tanga pa tudi lirični duet Oh This Night Of A Thousend Stars, in je Eva pripotovala v veliko mesto. Kdo koga zapusti, Eva njega ali on njo, niti ni pomembno, tu so že trenutki Evinih oboževalcev, je postala znana radijska in filmska igralka, in se zgodi prvo srečanje z generalom Perónom; na pohodu njena nastopajoča umetnost mogočnega, ki jo opevata Eva in Juan The Art Of The Possible. Tu je še Perónova ljubica, so novi kovčki in nove dvorane in se prvi del konča s pesmijo A New Argentina, ki jo z žarom pojejo vsi, množica/zbor, solisti/glavni junaki, in se v veličastnem upanju novega konča prvo dejanje.

Scena je vseskozi enaka, je siva, enobarvna, tako kot so čakalnice in ceste, strani časopisov, s katerimi so oblepljene stene čakalnice takratnih bifejev ali mesta druženja, nekje pri vrhu pa Evitina slika v zlatem okvirju kot velik medaljon. Scena je statična, vseskozi enaka, ki pa se ob vseh režijskih postavitvah, premikih, mimohodih, v plesu in igri prav oblikuje dinamično s pristnim pečatom časa (scenograf Roger Harrison). Obleke, zlasti ženske, lahke in ženstvene, se kar vidno odslikavajo v letošnji ženski modi (kostumografija Chrissy Maddison). Eleganca dragocenih Evitinih oblačil pa poveličuje njeno plemenitost in lepoto, ni čudno, da so jo poimenovali Santa Evita.Takratne ženske pričeske so danes kot frizure gotovo nedosegljive, in Evitina je bila še prav zavito očarljiva (oblikovalka lasulj Diana  Estrada).
Drugo dejanje je dejanje o uspehu in veličini in blišču Evite, o balkonu predsedniške palače, o mogočni mavrici uspeha, o njeni mavrični svetovni turneji, o njenih dobrih dejanjih, o Sveti Eviti in otrocih, in je čutno izpostavljen njen veličasten, domoljubno ganljiv zadnji javni nastop, v siju veličine dvignjenih rok in prelepih spevov. Nastopi bolezen, zadnje dejanje se konča v žalostinki ob njenem balzamiranju, spevni song Don´t Cry For Me Argentina vseskozi odmeva v različicah izvedbe.

Celotna uprizoritev se zavrti kot filmski trak, zgodba fluidno steče po rečnem toku Argentine, ob tem melodije čarajo in začarajo, besedila pa pričarajo čas. Da so nastopajoči izvrstni igralci, dobri pevci in plesalci, povrh pa še slikovito poslikani ljudje tistih dni, je jasno. To je bil čas, ko se je še verjelo in pričakovalo in imelo idole; in oni svojo Evito. Evo Peron je uprizorila izvrstna igralka, akademska pevka melodične lepote, lepotica  Catriana Sandison. Mladenič Che je tiste dni barval s svojo mladostno vročekrvnostjo v protestu in nič manj v občudovanju nje Evite kot veličine in kot ženske lepote, je bil mladenič nove dobe, ki ga je pristno odigral in jasno pevsko kreiral Joel Harper-Jackson. Generala Peróna je odigral Kevin Stephen-Jones, ki je kot general zadonel v opernih globinah, kot ljubimec pa se zlil z melodiko muzikala in bil kar avtentična predsedniška podoba. Kristopher Harding je v vlogi Magaldi šarmantno odzvanjal, enako tudi v svojih plesnih, igralskih in pevskih oblikah, kot solistka je ljubko  izzvenela Georgina Hagen v vlogi ljubice.

Muzikal Evita opaja z melodiko in neopazno zareže v čas, v katerem so se povzdigovali ideali in se je verjelo v boljši jutri in se je za to bilo vredno boriti in žrtvovati.Ali sta bila glavna junaka Eva in Che le mlada in ambiciozna Argentinca ali sta resnično verjela in upala ali pa sta bila žrtvi časa, tudi lastnih ambicij in volje, je vprašanje, ki ob koncu ostane v razmislek. Zdi pa se, da je zlata doba muzikalov nastajala z novim časom, v turbulencah nove dobe, ki se je začela sredi sedemdesetih in so vsebine še bogatile dejanja, tudi ideje bile še kako oprijemljive.

Junija 2006 sem si v Londonu ogledala muzikal We Will Rock You (premiera 2002), triurni muzikal znanih melodij in atraktivnih ritmov, tudi Freddieja Mercuryja, ki se ga spomnim le kot novodobno scensko atrakcijo in ob poslušanju znanih songov, sicer pa je tako vsebinsko kot scensko zbledel iz mojega spomina. Kultni, klasični muzikali, ki smo jim bili priča ta štiri leta na sceni Ljubljana Festivala in neposredno te dni, še posebej Hair, ki me je osrečil v davnih mladostnih dneh v Londonu, pa se nepozabno iskrijo na sceni moje sedanjosti. Evito si lahko ogledate vse do petka, 22. avgusta, na odru ljubljanskih Križank.

View Gallery 9 Photos