V Centru kulture Kino Šiška striptiz organizatorjev samo za 100 evrov

More Than Naked (foto: Urška Boljkovac)

Mednarodni festival sodobnega plesa CoFestival je v svoji novi plesni preobleki in v letošnji tretji ediciji ponujal raznoliki umetniški program, osredotočen na področje uprizoritvenih umetnosti, na sceno plesa, performansa in družbeno angažiranih oblik. Aktualno dogajanje CoFestivala je bilo v času od 25. novembra do 6. decembra 2015, letošnji program je bil tematsko usmerjen na področja sobivanja, srečevanja, sodelovanja in raznolikosti stališč, sicer že od prve začetne edicije pred tremi leti je sobivanje ostala pomembna tarča  festivalskega programa.

Festival za 100 in milijon evrov … (foto: Urška Boljkovac)
Festival je stekel v produkciji Centra ubrane kulture Kino Šiška in Nomad Dance Academy v Sloveniji, umetniško vodstvo je bilo v rokah Dragane Alfirević, Gorana Bogdanovskega, Mitje Bravharja, Dejana Srhoja, Roka Vevarja in Jasmine Založnik.
Predstava More Than Naked in avtorica … (foto: Urška Boljkovac)
Uradno odprtje je bilo 27. novembra v Katedrali Kino Šiška, otvoritveni govor pa zaupan Dragani Alfirević/Nomad Dance Academy in Mitji Bravharju/Center ubrane kulture Kino Šiška. Medtem ko sta govornika počasi odlagala svoja oblačila, sta predstavljala program CoFestivala, ki so ga pripravili in izvedli s 100 evri in 101 nastopajočim, gledalce pa neposredno ubrano in aktualno pripravljala, vse dokler nista povsem odložila svojih oblačil (vse do golega) na otvoritveno predstavo Doris Uhlich: More Than Naked. Dejan Srhoj je ob koncu nagovora zavrtel še svoje obljubljene baletne piruete, po dve za vsako festivalsko leto, kot je dejal, za tri leta bi to bilo šest piruet na eni nogi in hkrati, torej  šestkrat okoli telesne osi, vendar je načrtoval in izvedel le tri, in svoj trojček uspel zavrteti, tako kot je prav, preostale tri pa prepustil  performerju Bogdanovskemu, svojem dolgoletnem plesnem kolegu, nekoč tudi baletnemu.
… Doris Uhlich v predstavi More Than Naked … (foto: Theresa Rauter)
Za tokratno izvedbo predstave Doris Uhlich More Than Naked ne bi mogla reči, da so jo povsem prenesli iz odprtja festivala ImpulsTanz 2015 na Dunaju, ki je takrat tekla pod naslovom Hit The Boom, sicer kake večje razlike niti ni bilo. Takrat je na Dunaju nastopila resda večja množica nagcev, dogajalo se je tudi na topel poletni večer na odprtem odru, umeščenem v prostor MuseumsQuartir, ko so nagi plesalci  poskakovali v duetih, tercetih in v skupinah tako kot na odru Katedrale, vendar scensko nekoliko drugače organizirani, tokrat v Ljubljani pa se  bolj osredotočili na meditativne figure in vibriranje-masiranje mehkih delov  telesa v vseh možnih pozicijah, tudi ob stoji na glavi, nekatere gledalce za povrh še nasmejali, na koncu pa postregli tudi s simpatično skico otroške igrarije ob letečem nihanju in prepogibanju golih teles. Predstava se zdi kot nekakšen vpogled v naravno telesno estetiko množic; sicer so bile tovrstne tendence aktualne že tik pred drugo svetovno vojno, torej nikakor ne šele ob današnjem na novo in znova odkrivanju telesne osvobojenosti sedemdesetih.
… Balerine … (foto: Urška Boljkovac)
Zanimiv projekt in novi pridih na baletni sceni z naslovom Balerine je predstavila skupina Forum za novi ples Novi Sad ob režiserki in dramaturginji Minji Bogavac ter v koreografiji in ob asistentki za režijo Oliveri Kovačević-Crnjanski, direktorici Srbskog narodnog pozorišta NS. To je predstava o balerinah, o plesalkah, o njih devetih, ki so izbrale ples za svoj umetniški izziv, humorno pa ponazorile in zaplesale golo realnost, s katero se soočajo kot osebnosti in profesionalke, kot ženske v svetu umetnosti in kot balerine na dnu plačilnih lestvic umetniških hiš. Olivera K. Crnjanski je kot režiserka sodelovala tudi v uprizoritvi Prazen glas skupine z učnimi motnjami, v izvedbi in organizaciji srbske skupine Per.Art po konceptu Saše Asentića, tej skoraj dvajset let delujoči skupini Per.Art je bil namenjen še poseben večer ob prezentaciji njihovega dela z naslovom Umetnost in inkluzija; pri nas tovrstne programe poznamo kot študijske in odrske oblike zdravljenja z umetnostjo, tudi gledališke uprizoritve v organizaciji Zveze društev Sonček in prilagojene scenske nastope v organizaciji JSKD RS, posvečajo pa se jim  naši koreografi, med njimi tudi Nataša Tovirac in Branko Potočan.
… Igor Koruga …
Tematika predstav in predavanj je zaobjemala predvsem javni prostor in njegovo uporabnost, posegala v problematiko sedanjosti, se osredotočala na arhiviranje koreografskih postopkov v regiji in v sodelovanju z Zavodom Maska ter predstavitev revije Maska, časopisa za scenske umetnosti. Družbenopolitičnih tem kot pacient znotraj lokalnega zdravstvenega sistema Srbije in porušenega imunskega sistema se je gibko in tekoče lotil Igor Koruga v svojem performansu Exposé, plesalec, ki smo ga imeli možnost spoznati letošnjega avgusta v Mariboru na festivalu Performa-Platforma ob njegovi športno gibalni domislici in na tekočem traku govorne enodejanke Utirjen. Ivana Vaseva in Biljana Tonurovska-Kjulavkovski pa sta se v interakciji z gledalci lotili performativne igre Kako ustvariti festival za 100 in 1milijon evrov. 
Slovensko Mladinsko gledališče je ob sodelovanju z Nomad Dance Academy in ob podpori Veleposlaništva Republike Poljske v Sloveniji premierno predstavilo Drame princes Elfriede Jelinek v režiji Michala Borczucha in koreografiji Dragane Alfirević. Na festivalskem sporedu se je znašel tudi vsestranski slovenski scenski in glasbeni umetnik Vlado G. Repnik s svojo uprizoritvijo KamPaKam, fragmentarno realnostjo na sceni njemu blizu umetniških praks glasbe in filma. Priznani avstralski improvizator in pedagog Andrew Morrish je vodil delavnico Solo improvizacije in se še sam predstavil v petem delu svojih 26 solo improvizacij, ki nosi naslov Oh Well Part 5. Koreografinja Aleksandra Janev se je v predstavi Pokret-ač/Move-r skupaj s plesalci Studia za suvremeni ples Zagreb poglabljala v današnji čas kopiranja, prisvajanja idej, tudi gibov in gibanja. Festival se je končal 6. decembra s filmom Zaprta morja in v neposrednih pogovorih z ustvarjalci filma.
… Pokretač …
Še pred zaključkom festivala pa je bil 29. novembra na Šentjakobskem odru LGL uprizorjen zgodovinski in presežni festivalski plesni dogodek: Plesni večer Mary Wigman v izvedbi ekvadorskega plesalca in koreografa Fabiana Barbe. To je predstava študijske rekonstrukcije avtorskega opusa Mary Wigman, v katerega se je poglobil diplomant P.A.R.T.S Fabian Barba, ki je v Evropi spoznal, da je nemški Ausdrucktanz, izrazni plesni stil znan tudi kot nemški plesni ekspresionizem, veliko bolj prisoten v Latinski Ameriki kot na odrih starega kontinenta ali v Nemčiji, deželi njegovega rojevanja ob Rudolfu Labanu in njegovi učenki Mary Wigman. Tudi Slovenija je ta plesni stil gojila v  moderni baletni inačici našega svetovljanskega koreografskega para Pie in Pine Mlakar, ki sta izšla iz Labanove akademske plesne nadgradnje, in ob diplomantki plesne šole Mary Wigman, Meti Vidmar, ki je 1930. ustanovila svojo plesno šolo v Ljubljani, ter Metinih učenk  Marije Vogelnik, Marte Paulin-Brine, Žive Kraigher, Brede Kroflič …, ki so nemški plesni modernizem širile po naših umetniških odrih pred zadnjo svetovno vojno in ga pozneje pedagoško podajale novim mladim generacijam, imenovale pa v prevodu izrazni ples; saj se je v abstrakciji plesnih linij izražalo in se dramatiziral koreografski lok, ter ob zadnji diplomantki Wigmanove šole Lojzki Žerdin posegalo v umetniško plesno oblikovnost, tudi v odrski gib na AGRFT.
… Mary Wigman … (foto: Urška Boljkovac)
Učenke šole Mary Wigman so bile tudi judovskega rodu, ki so pred nemškim nacizmom bežale v Anglijo, ZDA, predvsem pa v Brazilijo, Čile  in Argentino, med njimi je bila tudi Nemka, rojena v Mariboru, Isolda Klietmann, ko smo se prav ob simpoziju, posvečenem njeni plesni vlogi v Argentini, tudi prvič srečali s plesno umetnostjo Latinske Amerike in obnovili nedavni čas slovenskega izraznega plesa. No, v Braziliji in Čilu so tako kot v Argentini vznikle plesne akademije v tehniki in koreografskem stilu nemškega plesnega ekspresionizma, s katerim se je srečal tudi avtor predstave, posvečene umetniškem opusu Mary Wigman. Njegova izvirna zgodovinska uprizoritev je premiero ugledala že leta 2009, medtem obšla svet in pridobila mnoga prestižna priznanja in nagrade. Rok Vevar je predstavo pripeljal v Ljubljano, in tudi že kako leto prej vabil umetnika na naš oder, kar mu je letos končno tudi uspelo v zadovoljstvo kar nekaj generacij, ki so povsem zapolnile prizorišče in se navduševale nad predstavo. Barba je rekonstruiral plese Mary Wigman po danih fotografijah, njenih zapisih in opisih kostumov ter glasbe, tudi ob posnetku dveh solov ter seveda ob pogovorih v obstoječih studiih in akademijah na omenjenem delu ameriškega kontinenta.
… Mary Wigman … (foto: Urška Boljkovac)
Fabian, torej On se v vlogi ženske Mary  preoblači v identično zasnovane kostume za vsako koreografsko uprizoritev posebej, med odmori, tako kot se je dogajalo na njenih predstavah, pa oder zapolni glasbena izvedba pianista za odrom in z glasbo po njenem zgodovinskem  izboru. Fabian Barba, mladi elastični in sloki plesalec, pa zaveje znane oblike zračnih in liričnih plesnih linij, spiralnega vrtenja, tudi poskokov in trdnosti v dotiku s tlemi, v drobljenju korakov, v minimalizmu vzgibov in čutnih oblik, ko vetri in povsem zapolni oder ter oživi čase slovenskega izraznega plesa, ki še vedno živijo v izvedbah Jasne Knez, tudi v nedavnih koreografijah Lojzke Žerdin, ki jih je posvetila slovenski narodni poeziji s plesalkama Mašo Kagao Knez (Jablana, Oljka ) in Uršo Rupnik (Češnja) ter se umešča tudi v nove sodobne ustvarjalne poti novih plesnih generacijah.
… Andrew Morrish … (foto: Urška Boljkovac)
Svoje koreografije je Mary Wigman predstavljala vsako pomlad in jesen na enomesečni turneji po takratni Weimarski Republiki in so v času med dvema svetovnima vojnama bile ob njeni plesni šoli v Dresdenu tudi zelo popularne. Program zgodovinskega plesnega večera na Šentjakobskem odru je sestavljalo devet njenih koreografskih miniatur. V prvem delu in pred odmorom je bil na sporedu cikel šestih koreografskih miniatur iz leta 1929, imenovanih Schwingende Landschaft/Spremenljiva pokrajina v sestavi: Seraphisches Lied/Serafinska pesem, Gesicht der Nacht/Obraz noči, Pastorale Pastorala, Anruf/ Poziv, Sturmlied/Pesem viharja in Somerlicher Tanz/Poletni ples, ciklus je avtorica pripravila za svojo prvo turnejo po ZDA in doživela popoln uspeh. Drugi del tega večera in po odmoru je predstavil dve koreografski deli iz ciklusa Aus den "Visionen"/Vizije, ko se je Mary poglabljala v konstrukcije podob in jih slikala v plesu: Raumengestalt/Vesoljski lik (1928), Zeremonielle Gestalt/Obredni lik (1925) in zaključni ples Drehmonotonie/Enoličnost vrtenja (1926) iz cikla Aus der "Feier"/ Iz slavja. V vsaki njeni plesni viziji, koreografiji je bila jasno berljiva opredelitev in tematika izražena v naslovu, tudi likovno podkrepljena v barvi in kroju obleke, kostuma.
… Kam pa kam … (foto: Urška Boljkovac)
S programom CoFestivala se je končal festivalski zaporedni niz sodobnih scenskih uprizoritev v času nove gledališke sezone od avgusta do novembra, se tudi primerno slovesno zaključil ob zgodovinski rekonstrukciji koreografa in plesalca Fabiana Barbe v počastitev veliki Mary Wigman, ki je pustila svoj ustvarjalni pečat tudi v slovenski plesni umetnosti.  

View Gallery 11 Photos