Ustvarjalni svetovi Matjaža Fariča so prežeti s sinestezijo

Matjaž Farič, plesalec, koreograf, režiser in umetniški vodja zavoda Flota, je svoj 30-letni poklicni jubilej obeležil s plesno predstavo z naslovom Sinestezija. Omenjeno delo je drugo po vrsti v njegovem novem avtorskem opusu, posvečenem sinesteziji, ki ga je 24. septembra uvedla solo predstava Rdeča – sled (v slednji Matjaž Farič nastopa sam kot plesalec in koreograf), premierno pa je bilo uprizorjeno 18. oktobra v Centru kulture Španski borci v organizaciji zavoda Flota.

Koreograf skupaj s plesalci – Barbaro Kanc, Kajo Janjič, Katjo Legin, Kristino Rozman, Uršo Rupnik in Leonom Maričem – išče umetniški izraz skozi pojem sinestezije, s pomočjo katerega preigrava občutenja plesnega giba z drugimi čutnimi polji – okusom, dotikom, sluhom, vidom. Gre za sinestezijo, soobčutja. Sicer pa lahko že ples kot izrazni inštrument in kot odziv na glasbo, zvok razumemo kot sinestezijo. Slednja je v vsakdanjemu življenju sicer označena za motnjo, v življenju umetniškega stvaritelja pa velja za nekaj običajnega.

Plesalci in on sam skozi umetniško delo prebujajo v sebi psihološke pa tudi emocionalne pokrajine, ki so prežete s transcedentalnimi svetovi sinestezije. Delo, ki je umeščeno v črno škatlo, tj. črn oder, črno ozadje, se začne s posnetkom limon na platnu (različne prezentacije na platno so vseskozi prisotne). Živo rumene limone sevajo iz omenjene črnine, dlani neznanca pa vsako limono previdno, natančno prerežejo na pol. S tem se prebuja domišljijski vonj soka limone – kiselkast, a hkrati neverjetno svež, prijeten. Trenutek pozneje se šest plesalcev, oblečenih v črne hlače, črn suknjič, izpod katerega seva živobarven dres (kostume je ustvarila Sanja Grcić), postavi na rob odra. Nemo, a z obrazno napetostjo zrejo v nas, občinstvo. V dlaneh stiskajo na pol prerezano limono, katerih sok kmalu za tem začnejo srkati, lizati, ožemati v usta. Kislost, ki jo občutijo njihove okušalne brbončice, jih spodbudi k sodobnemu plesnemu gibu, s katerim zaobjamejo celotni plesni pod. So celota, a ta celota je sestavljena iz posameznika, individuuma, ki pa ima različna občutenja, miselne asociacije kot preostal. So eno, a so hkrati posamezno. Posebej je navdušila Kaja Janjić, ki je s svojo strastno, naelektreno, nalezljivo energijo in ostrim, natančni, odsekanim, vživetim gibom, plesnim izrazom zavzela celoten oder. Poleg nje pa je z inteligentnim, miselno dovršenim, mehkim gibom izstopala tudi Katja Legin. Omembe vredna sta tudi glasbenika Iztok Koren in Samo Kutin, ki sta ob spremljanju gibajočih teles ustvarjala ritmično, melodično glasbo v živo. Izstopajoč, oster, a zapomljiv ritem, ki poskrbi za kurjo polt, sta ustvarila z igranjem na električno kitaro z violinskim lokom. Posebej pomenljiv element predstave je bil tudi video, ki je v živo na platno skozi svetlobni snop (svetlobo je oblikoval Zoran Grabarac) preslikaval čutno prepletanje dlani. Video prezentacijo bi lahko označili kot še en korak od resničnosti. Namreč prepletanje dlani si lahko opazoval v živo na odru, kar je korak dlje od same ideje, ki velja za realno stanje, prepletanja, ali pa na platnu.

Po Sinesteziji in solu Rdeča – sled avtor v prihajajočem letu napoveduje še tretji del svojega novega ustvarjalnega opusa, tj. dramska predstava po delu Richarda Cytowica – Človek, ki je okušal oblike.

View Gallery 4 Photos