Urša Rupnik najprej z Joejem Alegadom v Ljubljani, nato z Lizo Šimenc in Meduzo v Nemčiji

Velikonočni praznični dnevi so na plesnem poligonu potekali sila aktivno, če sodimo po plesnih uprizoritvah pred in še posebej po praznikih, ki se dnevno podvajajo, se tudi celo v istem času, ob isti uri dogajajo kar na treh različnih odrih. Njih petdeset pa je v organizaciji Urše Rupnik od 30. marca pa do 2. aprila posvetilo svoje plesno urjenje delavnici znanega ameriškega pedagoga Joeja Alegada, ki že od leta 2014 svoje plesno znanje podaja slovenskim plesalcem, in to v času velikonočnih praznikov, to leto pa že petič zapored.

Joe Alegado je prvič poučeval v Sloveniji pred 20 leti na povabilo koreografa Matjaža Fariča, ki je želel slovenskim profesionalnim plesalcem neposredno približati sodobni plesni trend. Bil je to takrat novi plesni akord, ki so ga potrebovali profesionalci, želeli in mu slediti tudi začetniki, dogajalo pa se v dvorani Plesnega Teatra Ljubljana, ko se je med novinci našla tudi gimnazijka Urša Rupnik.

Tako jo je prevzel njegov polet talnih vzpetin in prostorskih vrtavk, da jo je veliki učitelj kmalu povabil v svoje delovno okolje, pozneje mu je sledila kot pomočnica na vajah, tudi vsako leto na Dunaju v času ImpulsTanz festivala, ko je kot asistentka delovala pri njegovih pedagoških urah. Urša Rupnik prav tako poučuje po njegovi metodi, ki sloni na moderni ‘limon’ tehniki z njegovim predznakom gibalnih povezav, oblik, tudi s posebnim, precej naravnim aktiviranjem rok, dlani, ne le glede veznih kontaktov s tlemi ali dvigi, ampak kot izpovedni trenutek, minimalizem, ki poudarja moč, obliko in lahko sugestivno tudi pripoveduje.

Tako kot vedno je njegova prva ura iskanj ali vzklika "znajdi se", ko se vrstijo nesporazumi v prepletih, hitrostih, iskanju razpleta ter odrešujočih se premikov. In čeprav Urša ni vedela, v katero smer bodo tokrat tekli njegovi vadbeni prijemi, je kot asistentka morala natančno posredovati, torej kar predvideti ter svoje znanje tudi pravilno usmeriti. Vaje so potekale od 15. do 17. ure za nižjo in višjo stopnjo plesnega predznanja. Prihodnji dan je še vedno prisostvovala zbeganost pri lovljenju trenutkov ter gibalnih sosledij, ko gibalni motivi, ki jih Alegado povezuje, zahtevajo moč koncentracije, hitrost dojemanja ter urnost izvedbe, brez tovrstnega obvladovanja pa se lahko dogajajo kar zabavni gibalni zapleti ter nenavadni razpleti.

No, zadnji dan so se tečajniki že izkazali v povezavah tekočih gibalnih sosledij, v različicah prostorske usmeritev, tudi ob nenadnih spremembah smeri, tempa in hitrost, tako da so v ospredje prišle že krajše koreografske strukture ter skupinska usklajenost. Zaključne produkcije ne prakticirajo, kajti ves termin delavnice je namenjen osebni gibalni rasti. Vaje so potekale v dvorani SVŠGL na Kardeljevi ploščadi, pedagog Alegado pa bil znova zadovoljen s svojimi slovenskimi tečajniki.

Urša ni imela veliko časa za predah, saj je bila ves čas delavnice v celodnevnem pogonu, kajti z Lizo Šimenc sta se že pripravljali na gostovanje v Tübengenu v južni Nemčiji, v mesto, ki ga krasi mogočni spomenik našemu Primožu Trubarju. S svojo zadnjo premierno uprizoritvijo Meduza sta 5. in 6. aprila gostovali na festivalu Poetry in Motion v mestnem gledališču Landesteater, prizorišču v obliki amfiteatra z okoli 500 sedeži in prisotnih gledalcev. Premiera njune nove uprizoritve Meduza je stekla 7. februarja v Pocket Teater Studiu na Rimski 2 v Ljubljani, v gledališkem miljeju sobe, kjer se sedeži lahko prilagajajo predstavi; so ob robu sten ali pa kako drugače združeni v dvorani, ki je postala kar aktualna ter iskana za intimnejše gledališke oblike. Temu primerno je tudi zasedena z uprizoritvami, in je prva repriza omenjene predstave pričakala 13. marec, ko je znova zapolnila dvorano z gledalci.

Meduza je po svoji življenjski obliki prosto plavajoča predstavnica ožigalkarjev, živa oblika plavajočega prozornega morskega klobuka mnogoterih migajočih tipalk, ki znajo kar dobro ožgati. V grški mitologiji je to ena od sester gorgon, ženska dveh podob, je lepotica in je grozna pošast, vsakdo, ki jo je pogledal v oči, je tudi okamnel. Perzej ji je odsekal glavo, tako da ji je nastavil ščit pred oči, ko je tudi sama okamnela, iz kapljic krvi, ki so polzele iz odsekane glave, pa so nastale strupene kače. (Ja, prizadeti moški ego in ženski jeziki znajo biti gotovo še bolj strupeni od nežnih ožigalk, sicer ženski lepoti ne bi namenili te pošastne mitološke vloge.)

Liza in Urša sta uprizorili že tri celovečerne različice na temo življenjskega miljeja fantazijske meduze, prvič pa v desetminutni koreografiji Meduza fizično in koreografsko osvežujoče predstavili njeno zunanjo obliko, prispodobo indijske boginje mnogoterih rok: in so tudi ženske roke v njenih oblikah vsemogočega delovanja dejansko kar čudežne, torej božanske. V svoji novi različici avtorskega dueta Meduza sta se poglabljali v intimo ženske dualnosti, v dve podobi različnih ženskih oblik, ki znotraj mitološkega konteksta združujeta obe Meduzini plati v odsevu Perzejevega ščita, kot sta zapisali v gledališkem listu, ko se poigrata s percepcijo zaznavanja, trajanja in obstajanja.

V skrivnostni svetlobni animaciji (luči Janko Oven) je bila na sredi dvorane vidna lesketajoča se vzpetina, neke vrste skala, domnevno tik pod površjem morske gladine (scenska postavitev: Liza Šimenc, Urša Rupnik, Aljaž Verdev, Tatiana Kocmur). Na morske globine spominjajo tudi prodirajoči zvoki (avtorska glasba Blaž Pavlica, glas Tea Vidmar), ki počasi in vztrajno prodirajo skozi neznano vodno prostornino, se odbijajo in šumijo, kot bi udarjali valovi ob pečine, tudi z bobnenjem napovedujejo neznane potresne moči nevidnih globin. Sugestivna tišina in zvoki prispevajo k trenutkom meditativne tihote v dvorani, nato pa se začne modrikasta masa vzdigovati, prepogibati ter spreminjati svojo obliko, vse dokler se iz nje ne izvijeta dve ženski podobi, zlepljeni s hrbti, na spodnjem delu njunih obrazov pa je vidna črna fantazijska maska (je dihalni pripomoček ali možna organska zaščita pred jezičnim ženskim organom?), težko se opredeli skrivni pomen maske, ki pa je v tej mitološki obliki in kostumski opravi kar atraktivni likovni pripomoček (maske Andrej Erjavec). Ko se ženski obličji odpirata v svoji gibalni lepoti in vzvalovita v liričnem potencialu svojih rok, maski tudi odvržeta, torej svobodno zadihata s polnimi pljuči, kar napovedujejo tudi njuni prebujajoči se vzgibi ter gibalno vzvalovanje na pol razgaljenega toraksa. Njuni pogledi, rahli premiki ter nihajoči zamahi teles tečejo upočasnjeno, ob tem tudi rahlo vznemirljivo.

Se razdvajata, trepetata, vzdihujeta, se pogovarjata z malimi vzgibi in se zavijeta v novo temo ter tišino, preden se povsem ne vzdigneta iz ujetosti ter v novi luči tudi na novo oživita, ko glasba pospešuje vulkansko vročico, ki tli pod njunimi nogami in se dviga iz skrivnih osebnih globeli. Novo nastale napetosti se sproščajo v smehu vznemirljive radosti, vse dokler se Meduzi ne umirita v objemu svojega novega utelešenja, nove telesne in prostorske umestitve, ko znova postaneta eno. V dvorani v tem trenutku nastopijo pomirjajoči trenutki tišine, nato pa se sproži glasni aplavz v pozdrav in spodbudo tej lirični, dramsko zaokroženi koreografski izpovedi (dramaturgija Daša Lakner), pregneteni z mitološkimi in osebnimi življenjskimi spoznanji avtoric, koreografinj ter plesalk, Lize Šimenc in Urše Rupnik, ki sta svoje ustvarjalne moči združili ter sugestivno razgalili v svojem novem intimnem koreografskem poglavju nove plesne izpovedi Meduza.

View Gallery 10 Photos