Svetovno tekmovanje v baletni klasiki in sodobnem plesu

Že sedmo leto poteka svetovno tekmovanje v klasičnem baletu in sodobnem plesu, letos prvič pa v organizaciji Festivala ImPulsTanz na Dunaju. Prvi tekmovalni krogi so potekali na odru Rehearsal Muththeatra 23., 24. in 25. julija. Program ogrevanja je vse tekmovalne dni potekal tri četrt ure malce po deveti uri zjutraj pod vodstvom Gregorja Hatala, nato pa so se po določenem razporedu odvijali programi nastopajočih, in ob 18.00 je že bil na vrsti čas uradnega tekmovanja, razdeljen po posamičnih tekmovalnih skupinah: A skupina mladih plesalcev privatnih šol, B baletnih strokovnih šol, D baletnih profesionalcev in C sodobnega plesa. Prvi dan je bila na vrsti naša tekmovalka Staša Tušar v skupini sodobnega plesa/C1, za strokovno komisijo pa bila zavedena pod tekmovalno številko 176.
Skupina B, v kateri si je baletne izkušnje nabirala tudi Slovenka Sabina Pajmon, je tekmovala 25. julija in bila najmočnejša skupina. Celodnevne priprave in pričakovanja, ki so se nato prelile še v večerni potek tekmovanja, so gotovo zahtevale jeklene živce tako tekmovalcev kot njihovih mentorjev in pedagogov, zato je bil to res velik in pohvale vreden izziv za vsakogar, ki se je prijavil in uspešno prestal tekmovalni protokol.

Finalno tekmovanje ali skupek izbranih tekmovalcev z največ osvojenimi točkami, ki so bile kar težko dosegljive v vrednosti številke 12, je teklo na odru Volkstheatra 26. julija – za gledalce ob 19.00, za najmlajše tekmovalce pa uro prej. Osebno sem spremljala tekmovanje v skupini A2, in to  skupinske koreografije v izvedbi najmlajših, ter izbrance B1 skupine v starosti 13-15 let. Otroške koreografije so bile prisrčne, izvedbeno pa kar zahtevne, v B1 skupini so prevladovale azijske tekmovalke strokovnih baletnih šol, Kitajke in Japonke, ki so največkrat na šolanju v tujini ali pa živijo izven svojih matičnih držav. Njihova plesna energija je na visokem nivoju, nič manj plesna tehnika, njihovo klasično baletno izvedbo pa bi  pojmovala kot baletno ritmično gimnastiko ali skrajšano baletna ritmika; je ples brez osebnostnega izraza, porcelanskih obrazov širokega nasmeha in kar pogosto zlomljenega baletnega narta, seveda na vrhovih baletnih copat.

Potem se je moj čas iztekel, kajti čakala me je predstava Meg Stuart v nekaj korakov oddaljeni dvorani G1 Museumsquartiera. Po Meg Stuart sem ujela tekmovanje v sodobnem plesu, ki je teklo krepko čez polnoč, in je bil užitek doživeti slovensko razodetje sodobnega plesa v izvedbi Staše Tušar in v koreografiji Tanje Pavlič. To je bil ples, ki sem mu že tretjič sledila, s to razliko, da je tokrat po odru vel plesni orkan, ki se je vrtinčil po celi odrski ploskvi v preletih in v eleganci nenadnih hitrostnih sprememb, se dvigal v zrak in premetaval ter kotalil po tleh v estetiki in prezenci, ki se jo redkokdaj doživi v tolikšnem obsegu in v solistični izvedbi na plesnem odru. In to v izvedbi šestnajstletne plesalke. Na koncu si je priplesala naziv za najbolj "outstanding performance".

"Bravo!" je iz mene izletel vzklik, ki se je skoraj sočasno razlil še iz drugih grl, bili pa smo le štirje Slovenci, če upoštevam našega predsednika DBUS-a in člana strokovne žirije Tomaža Rodeta pa Aleno Medič, s katero sva se srečali pred začetkom programa, in predvidevam še Stašino mlajšo baletno kolegico Sabino ter njuno spremljevalko pedagoginjo Vesno Cestnik Tehovnik. Torej moja glasna reakcija le ni bila vzklik lokalnega patriota, ampak priznanje velikem delu in mladi umetnici, kar je potrdil praktično tudi silen in eden močnejših aplavzov te plesne kategorije. Menim, da bi se v sodobni plesni kategoriji (Contemporary C) lahko pomerilo veliko več naših plesnih talentov, če le pomislim na naše plesne klube in strokovne baletne šole ali plesalce Kjara´s Dance Project.

Zaključni večer mednarodnega baletnega tekmovanja 7. Wien Welt Wettbewerb je simpatično vodil in sproščeno zabavno barval, seveda v nemščini, moderator Peter Rapp, nekoč član Dunajskih pojočih dečkov, pozneje priznan novinar in popularen komentator tako radijskih kot TV- oddaj, nagrajen z najvišjimi priznanji svoje države in mesta Dunaj. Slovesnost je odprl župan Dunaja gospod Michael Häupl, preprosto in kratko nagovoril umetniški vodja, baletni solist in mednarodni zvezdnik Državnega baleta Berlin, sicer predsednik žirije Vladimir Malakhov, ki je dejal: "Želel bi plesati, a moram govoriti …," in se zahvalil vsem, ki so pripomogli k temu velikemu mednarodnemu projektu ter dodelil posebno nagrad  predsednika žirije Škotu Greigu Matthewsu, članu Državnega dunajskega baleta, tekmovalcu D1 profesionalne skupine.
V tej skupini niso podelili prve nagrade, sta si pa drugo mesto delila Italijan Daniele Francesko Costa, član Dunajskega državnega baleta, ter Mastrangeli Yuri iz Italije, tretje pa delila Japonca Kaminaka Yuki (Bratislavski balet) in Nejime Keisuke iz vrst Državnega dunajskega baleta.

Med prvimi govorci je bila tudi prof. Evelyn Téri, umetniška vodja tega tekmovanja, ki so jo na koncu srčno presenetili z dodelitvijo nagrade za umetniško vodstvo celotne prireditve, s kipcem znane avstrijske balerine, Korošice Fanny Elssner, rojene kot Franziska (1810-1884). V  koreografiji Evelyn Téri sta zavela baletni pas de deux Concertino La Vita Aeterna, Jakob Feyferlik in Rosa Pierro, in je Rosa zasedla tretje mesto v ženski kategoriji B2, učenka Baletne akademije Dunajske državne opere. V njeni kategoriji je zmagala simpatična Japonka Sakakibara Momona (Baletna šola München), druga pa je bila Kitajka Li Shuai (Pekinška baletna šola).

Posebno in prvič podeljeno nagrado poimenovano po solistu Dunajskega baleta Karlu Musiliu je častno prejel solist Državnega berlinskega baleta Dinu Tomazlacaru, ki je v programu solističnih zvezd in baletnih pas de deux izvedb zaplesal solo na glasbo Jaques Brela v koreografiji Ben Van Cauwenbergha, solo, s katerim je nastopil na Gala večeru baletnih zvezd v poletnih Križankah na letošnjem Ljubljana Festivalu. Karl Musili (1939-2o11) je bil prvi solist Dunajskega baleta, tudi priznani koreograf in pedagog. Nagrado Karla Musilia je prejel še Jakob Feyferlik (Dunajski državni balet).

Prestižni Grand Prix sta za balet La Esmeralda-Pas de deux, na glasbo C. Pugnia in v koreografiji J.Perrot–M.Petipa prejela plesalca kitajskega Liaoning baleta Zhang Haidong in Yu Chuanya, plesalca višin in dobre tehnike. Prvo nagrado za najboljši pas de deux in nagrado Ruske federacije v kategoriji duetov D2 pa sta prejela Olga Chelpanova in Konstantin Korotkov iz Rusije (Yoskhar-OLA operna hiša).
Gotovo je bila za nas najzanimivejša kategorija skupina B1-mladih balerin, učenk strokovnih šol, kjer je zmaga pripadla simpatični Khoo Michelle Wei Ling (Goh Baletna akademija Kanada), drugo mesto sta si delili njena baletna kolegica Abe Chihiro z Luiso Solowjowa (Dunajska baletna akademija), tretja pa je bila Kitajka iz Liaoning baletne šole Qi Ruoxiano. V skupini B1 ni bilo podeljenih nagrad za kategorijo moške baletne izvedbe, in je škoda, da se niso opogumili mladi baletniki naših dveh baletnih šolskih institucij. V kategoriji B2 so vsa tri mesta osvojili kitajski plesalci: Feng Haoliang, Lu Chenqi (oba iz Pekinške baletne šole) in kot tretji Huang Shaoshuai (Liaoning šola).

Zmagovalci in nagrajenci so s svojimi tekmovalnimi plesi nastopali tudi na Gala večeru, med njimi ponovno Staša Tušar, in če sem njen tekmovalni finale poimenovala s plesnim orkanom, je ta večer zavela optimistična burja, ki povzdiguje in nosi navdih lepega (vremena), tokrat Stašine plesne vizije Tanjine koreografije, v lepoti mladostnega nasmeha, ki je ob zaključku krasil srečni obraz, in seveda ponovno požela obilico aplavza. Zmagovalci skupine C1 so bili vsekakor vrhunski v svojih izvedbah sodobno inspiriranih in zahtevnih koreografij. 
V umetniškem delu programa sta zaplesala svoj sodobnejši beli Duet Catherine Franco in Densie Piza (Hanovrska državna opera) ter par  Državnega baleta Berlin Reiner Krenstetter in Marian Walter. Občasno je predstavitev najboljših tekmovalcev prekinil prijeten navdih baletnega sola ali dueta.

In tako kot so več ur potekala baletna tekmovanja, se je tudi zaključni del Gala baletnega večera/Ballett und Tanzgala razpotegnil v nočno jutro. Na koncu je sledila še baletna poslastica na glasbo Saint-Saënsa Umirajoči labod, koreografa Mihaila Fokina in v izvedbi Marie Yokovleve (Državni balet Dunaj), svojo koreografijo v koprodukciji z ImPulsTanz festivalom je zaplesala še Franceska Harper.
Bil je to res Gala večer plesne raznolikosti in baletne estetike, za nagrajence tudi večer srečnih trenutkov, ki je potekal v dobri organizaciji. Za še boljšo organizacijsko izvedbo bi bilo v prihodnje dobro razmisliti, da se rezultati nagrad napovedujejo v obliki video projekcije, pa tudi da radovedni najmlajši plesalci ne motijo vrhunskih izvedb z motečim kukanjem in posedanjem izza odrskih zaves, kar je bilo posebej opazno iz stranskih vrst dvorane.

View Gallery 10 Photos