Recenzentka Claudia Sovre si je ogledala Svečan baletni večer plesalcev in plesalk baletne šole Konservatorija za glasbo in balet Maribor.
Pa je leto naokoli in zopet smo lahko ljubitelji baletne umetnosti in starši nadobudnih mladih plesalcev doživeli Svečani baletni večer Konservatorija za glasbo in balet Maribor na odru SNG Maribor, o katerih sem pisala že minuli dve sezoni. Moram priznati, da se vsako leto veselim, ko obiščem produkcije baletnega dela mariborskega Konservatorija, pa naj bo to Božični koncert, Svečani baletni večer ali koncert ob koncu šolskega leta, ki ga učenci običajno izvedejo na prostem. Vedno se veselim videti rezultate učencev, dijakov ter njihovih mentorjev in vsakič se sprašujem, kakšno idejo nosi aktualni večer, oziroma nastop. Mariborski učitelji baleta namreč vsako leto izberejo vodilno temo, po kateri nato snujejo svoje razredne koreografije. V sezoni 2022/23 je bila osnovna rdeča nit večera Od cvetka do cveta, lansko sezono Potovanje v mitološko – pravljični svet baletnih likov, tokrat pa Andersenove pravljice. Prav neverjetno se mi zdi, koliko truda mentorji vložijo v zasnovo koreografske ideje svoje razredne točke, izbor glasbe, izdelavo kostumov… Pa še vaditi je seveda treba vse to ter ob tem ne zanemariti vsakodnevnih treningov, saj morajo otroci osvojiti določeno znanje v skladu z učnim načrtom in ob koncu leta opravljati izpit za pridobitev veljavne izobrazbe. Pa vendar mariborskim mentorjem vedno uspe pripraviti očarljive in barvite točke, ki tvorijo baletno pravljico pod skupnim imenovalcem.
Andersenove pravljice zagotovo ponujajo precejšen izbor čudovitih zgodb, med katerimi je vsak pedagog našel eno, ki ga je inspirirala za ustvarjanje nove baletne točke svojim učencem. Kot uvod v ta pravljični večer nam je Martina Svetina pripravila otvoritveno točko Pisateljeva soba na glasbo Dmitrija Šostakoviča. Tu nam je predstavila samega danskega pisatelja, Hansa Christiana Andersena, ki ga je upodobil Relja Tomović (6.a razred BŠ), med ustvarjanjem svojih pravljic. Pisatelj sedi za svojo starinsko mizo in s peresom polni še nepopisane strani belega papirja. Ko mu zmanjka navdiha, se sprehodi med pravljičnimi liki, ki kot plod domišljije nepremično stojijo v manjših skupinah. Relja se z baletnimi koraki, navdihnjenimi s stilnimi, oziroma zgodovinskimi plesi, usklajeno premika med fantazijskimi figurami, jih podrobneje spoznava, nato pa se vrne k mizi in nadaljuje z ustvarjanjem. Nadvse zanimiv začetek večera v koreografski ideji Svetinove, v kateri smo skozi njene stvaritve v preteklosti lahko že večkrat prepoznali pronicljiv koreografski talent.
Blanka Polič je za pripravnico 1 in 2 izbrala pravljico Grdi raček in glasbo Johna Longmira. V naslovni vlogi smo videli prikupno Geo Pomer (5. razred BŠ), ki jo je Blanka postavila ‘na špice‘, in tako izpostavila Geine baletno oblikovane noge in čvrsto stopalo. Njeno belo oblekico iz tila prekrivajo nesimetrične sive tančice, ki bodo nekoč odpadle in Grdi raček se bo spremenil v elegantnega laboda. Deklice iz baletne pripravnice so oblečene v živo rumena krilca iz tila, rumene nogavičke in mašnice okoli vratu, v mehke piščančke, ki nemudoma osvojijo srca publike. Blanka otroke kljub njihovem (zaenkrat še) skromnem baletnem znanju, kar se v pripravnici porazumeva, spretno postavlja v različne formacije po prostoru, med izvajanjem korakov učenke že uporabljajo épaulement (povezava položaja rok, telesa in glave), kar je izrednega pomena za osnovno baletno koordinacijo, na kateri se gradi in stopnjuje celotna baletna tehnika iz razreda v razred. Prav zato je bistvenega pomena, kako pedagog ‘postavi’ telesa učencev na samem začetku šolanja, saj to odločilno vpliva na njihovo kasnejše osvajanje baletnega znanja. Najtežje pa je popravljati in odpravljati priučene napake plesalcev, to pedagogi dobro vemo.
Zgodbo Na robu morja so nam pod vodstvom Marie Zanjkovič, na glasbo Johanna Pachelbela, odplesale učenke 1. in 2. razreda BŠ. Točko spremlja projekcija morja in galebov v ozadju z napisom: ‘Naj vzamem krila zore in se premaknem na rob morja.’ Dekleta so oblečene v modre lahkotne obleke, ki valovijo ob (za balet) precej svobodnem gibanju zgornjega dela telesa. Pridruži se jim 6 deklet v belem, galebi z lahkotnimi krili, ki preletavajo morske valove in se pozibavajo na njih. Dramaturško domiselna točka, ki pa za predstavitev elementarne razredne točke posega po preveč sodobnem gibanju, saj v njej pričakujemo predvsem predstavitev osvojene klasične baletne tehnike po učnem načrtu za določen razred BŠ, v domiselni preobleki mentorja / baletnega pedagoga.
Točka Na robu morja, ki je sledila, je tako, kot Kraljična na zrnu graha (3. in 4. razreda BŠ, glasba Hans Cristian Lumbye), nastala v podružnici KGBM v Lenartu. Tjaša Stergulec je svoje Kraljične oblekla v razkošne obleke in jim na glave pripela bleščeče kronice, kot se pač za kraljične spodobi. Med številčnimi visokimi in vitkimi dekleti je kraljeval mali Princ, ki je z pokazal celo nekaj enostavnejših elementov Pas de deuxa. Razgibana točka s številčno zasedbo.
Zgodba Cvetlice male Ide je zgodba o deklici Idi in njenih cvetlicah, katere so ponoči, ko je Ida zaspala, oživele in vso noč, do jutra plesale po grajskih sobanah. Ko se zjutraj Ida prebudi, razmišlja ali so bile vse skupaj le sanje ali resnica? Vasilij Kuzkin si jo je izbral kot podlago za ustvarjanje koreografije za Plesno pripravnico 3 in na glasbo Lea Delibesa ustvaril prisrčno točko, polno raznolikih in natančnih formacij, kar za Ido oblečeno v bleščečo rožnato oblekico s svetlečim venčkom v laseh in njene prijateljice Cvetlice, mlade plesne nadobudnice, zagotovo predstavlja precejšen zalogaj, vendar so ga z učiteljevo pomočjo odlično obvladale.
3.a razred BŠ vodi Martina Svetina, ki je za njih pripravila hudomušno točko Najhitrejši tekač (glasba Giussepe Verdi). Gre za tekmo med Zajčki s sivimi ušeski in Polžki, ki svoje hišice nosijo kar s seboj, domiselno pritrjene na hrbtu, kot del kostuma. Med seboj se tekmovalke ovirajo na poti do cilja, snujejo bojne načrte in zarote, kako priti do zmage in ob tem pokažejo svoje pridobljeno baletno znanje. Med otroci lahko opazimo kakšno lepo in že precej izdelano baletno stopalo, odrski izraz, občutek za glasbo… čestitke!
Za Plesno pripravnico 1 in 2 iz Lenarta je Maria Zanjkovič izbrala pravljico Angel in čudovito glasbo Franza Schuberta. Precej zahtevna fabula za male otročičke govori o otroku, ki je umrl in ga angel pospremi v nebesa. Skupaj tavata po zemlji, obiskujeta otrokove najljubše kraje in nabirata cvetlice, da jih presadita v nebeške vrtove. V točki tako nastopajo majhni angelčki, cvetlica in deklica, prisrčni v svojem gibanju in medsebojno plesno komunikacijo.
Tjaša Stergulec je devet deklet iz 5. in 6. razreda iz Lenarta že postavila na konice prstov v pripovedi Mala morska deklica (glasba Alan Menken). Nekatera dekleta so se ob tem precej namučila, saj njihova stopala še niso našla prave pozicije v ‘špic’ copatih, ki bi jim omogočila sigurno postavitev telesa in ob tem posledično lahkotno izvedbo korakov. Kot tudi ne razumem, zakaj jim je Stergulčeva postavila Pas de bourrée na višino passé (retiré) in ne na sur le cou-de-pied, kot to uči metodika Vaganova, po kateri dela mariborski Konservatorij. V srednji šoli si profesorji zagotovo lahko privoščijo tudi kakšne ‘variacije na temo’, če otroci že obvladajo osnovno tehniko. V času, ko jih tega šele poskušamo naučiti, pa sem pristaš pravilne metodične izvedbe, saj je vsak korak zapisan premišljeno in z namenom pravilne baletne funkcionalnosti celotnega telesa. Pas de bourrée se tako v osnovi izvaja na višini gležnjev z razlogom, da se noga od kolena navzgor ne premika, da pozicija v kolkih ostaja v kontrolirani v en dehor poziciji, kar predstavlja osnovo za izvedbo celotne nadaljnje baletne tehnike. Sicer so se dekleta dobro odrezala v dani koreografiji, izpostavljena je bila solistka – Mala morska deklica, ki je okrog svojih prijateljic celo odvrtela pique manege.
Na glasbo Thomasa Newmana in pravljico Juha iz špile je Helena Valerija Krieger za 1. in 2. razred BŠ ustvarila očarljivo točko, v kateri hitijo po odru drobne miške v kratkih sivih tutu-jih, s sivimi ušeski in očali, in ogromnimi kuhalnicami, ki jih oblizujejo, medtem ko pripravljajo opevano juho iz špile. O njej se govori v mišjem kraljestvu, vendar je nihče še ni poskusil, zato se Mišji kralj odloči, da se bo poročil s tisto miško, ki mu prinese recept zanjo. Kriegerjeva je drobcenim plesalkam domiselno izbrala korake, s katerimi se otroci aktivno premikajo po odru in premikajo lonček z juho, vanj pa vztrajno pomaka prste Mišji kralj, ko poskuša poslastico. Navdušujoča točka.
6.a razred BŠ (mentorca Martina Svetina) se nam je pokazal v zgodbi Poslednje sanje starega hrasta, katerega je na Hačaturjanovo glasbo upodobil Relja Tomović v rjavem trikoju, obšitem z listjem, začenši s krajšo variacijo. Relja vsekakor predstavlja perspektivnega mladega plesalca, ki obvladuje že precej baletne tehnike za svoja leta, in jeseni začenja v šolanje v 1. letniku UMG s solidno tehnično podlago. Moral bo sicer še precej delati na aktivnosti nog, predvsem stopal, aktivnem obračanju glave pri obratih in scenskem izrazu, vendar verjamem, da bo to nadgradil v srednješolskem baletnem drilu pod okriljem dobrih mariborskih pedagogov. Dekleta, (predpostavljam) žuželke v črnih tutu-jih, s srebrnimi krilci na hrbtih in rjavimi ‘ušeski’ na vrhu glave, so ob izvedbi precej zahtevne koreografije na konicah prstov pokazala sigurnost v osvojeni klasični tehniki ter čistočo in enotnost v izvedbi korakov. Martina je pohvalno vključila tudi nekaj duetnih elementov, kar predstavlja koristno popotnico za mlade plesalce-ke, ki se odpravljajo na srednješolski študij baleta.
Cesarjeva nova oblačila – le kdo ne pozna zimzelene Andersenove zgodbe, ki govori o ljudski neumnosti, vodljivosti in nečimrnosti? Blanka Polič si je po tej predlogi za 5. razred BŠ zamislila dvorni ples na glasbo J. S. Bacha, katerega so dekleta odplesala na ‘špicah’, z elegantnimi pahljačami v rokah. Vključeni so bili celo štirje fantje, kar je presenetljivo visoka številka za en sam razred, upajmo, da jih bo želja po napredku vodila naprej, v višje razrede baletnega šolanja, saj je število fantov žal vedno precej skromno v primerjavi s številom deklet. 5. razred je svoje delo odlično opravil, koreografija je bila razgibana, hudomušna, Poličeva je fantom namenila tudi krajšo solo sekvenco. Seveda ni manjkala lutka z materiali za Cesarjevo novo oblačilo, ki pa se, kot vemo, ne realizira, zato ga dekleta na koncu zakrijejo s svojimi pahljačami, da preprečijo sramoto.
Pleši, lutka pleši se imenuje točka na glasbo W. A. Mozarta ki si jo je izbrala Maria Zanjkovič za otroke 1. in 3 razreda podružnice v Lenartu. Otroci so bili oblečeni v živo-barvna oblačila, videli smo skupino deklic v pisanih krilcih, ogromnih pentljah na vrhu glave in dolgih črtastih ‘Pika Nogavička’ nadkolenkah, pa skupino dvornih norčkov v pisani opravi od nog do glave, pojavila pa sta se tudi dvorna lika, Kralj in Kraljična. Nadvse prisrčna točka, brez zahtevnih elementov, vendar nadvse plesna in raznolika v plesnih formacijah, z dodatkom dramaturške note v ideji Zanjkovičeve.
Kriegerjeva je za 3. in 4. razred BŠ izbrala čudovito pripoved Pastirica in dimnikar, ki govori o uresničitvi prepovedane ljubezni med glavnima likoma, porcelanastima figuricama, postavljenima v salonu. Pastiričin dedek, stari Kitajec je zaradi svoje kimajoče glave obljubil Pastirico gospodu, izklesanemu na vencu stare omare, Pastirica pa je vendar ljubila svojega Dimnikarja. Zgodba polna dramaturških zapletov se srečno konča, dedek Kitajec sicer pade s police in se razbije, vendar ga zalepijo skupaj, tako, da ne more več odkimavati z glavo in nasprotovati poroki, lahko le nepremično opazuje srečna zaljubljenca ob njuni zaroki in namrščenega gospoda na omari. V koreografiji na Beethovnovo glasbo so bili slikovito zastopani pravljični liki: Pastirica (očarljiva Meta Živa Cunning) s prikupnim slamnikom na glavi, druge ‘porcelanaste’ deklice v starinsko nabranih krilih, ki podpirajo ljubezen svoje prijateljice, hudobni Kitajec (precizna Ariana Jenuš) v rdeči opravi ter črnimi brki in kitajskim klobukom nad njimi, ter Dimnikar, ki ga je odlično upodobila talentirana Eva Medvar. Čudovita točka, tako v ideji, kot v izvedbi, ki nas popelje v pravljični svet Andersenovih porcelanastih figuric.
Divji labodi pa se je imenovala zadnja točka prvega dela. To je za 6.B razred BŠ ustvarila Blanka Polič. Svoja dekleta je pričakovano za 6. razred postavila na ‘špice’ in oblekla v baletne tutu-je, kot se za prave labodke spodobi. Ker so labodi tudi v tej pravljici (kot v Labodjem jezeru) začarani v živalsko podobo s strani zlobne čarovnice, je glasbena podlaga za njihov ples otožna, delo enega in edinega Petra Iljiča Čajkovskega. Dekleta 6.B razreda so se odlično izkazala v svojem delu na konicah prstov, Poličeva jim je namenila zahtevno koreografijo, ki v mnogih trenutkih jemlje navdih iz 2. in 4. dejanja Labodjega jezera. Pohvaliti moram celoten razred, v tehnični čistoči, v predispozicijah pa izpostaviti predvsem Arielo Moraes Tavares, Alicijo Mlakar in Ano Peklar, ki so se odlično izkazale tudi na nedavnem baletnem tekmovanju TUTU Grand Prix v Lendavi, kjer so nastopile z zahtevnimi klasičnimi variacijami.
Verjamem, da bo 1. letnik v naslednjem šolskem letu 2025/26 predstavljal močno generacijo, ki bo nekoč bogatila naša dva baletna ansambla v Mariboru in Ljubljani. Ob koncu prvega dela so se seveda na odru po vrsti priklonili vsi nastopajoči, začenši s starejšimi učenci, pomikajočimi se v ozadje, da so prve vrste prepustili tistim najmlajšim in najmanjšim, ki so nam mahali in mahali, dokler ni se ni zavesa dokončno spustila do tal in oznanila odmor.
V drugem delu večera nas je mariborski Konservatorij prijetno presenetil z divertessementom iz baleta Prodajalna punčk, katerega celotne izvedbe na slovenski sceni osebno še nisem zasledila. Delo je leta 1888 ustvaril in izvedel v Dunajski državni operi skladatelj Josef Bayer, pod naslovom Die Puppenfee, v slovenskem prevodu Vila Lutk. Ta klasični balet je znan po svoji očarljivi glasbi in edinstveni zgodbi, zaradi česar je zasedel pomembno delo v baletni zgodovini. Glasba Josefa Bayerja je skupaj s skladbami drugih priznanih skladateljev, kot sta Čajkovski in Drigo ustvarila bogato in raznoliko glasbeno podlago, ki je zgodbo oživila in popeljala na odrske deske. Originalno koreografijo je ustvaril Franz Gaul, leta 1903 pa sta delo obnovila in priredila brata Sergej in Nikolaj Legat ter vanj vnesla svojo umetniško vizijo in ustvarjalnost.
Zgodba se odvija v trgovini z igračami, kjer lastnik kupcem predstavlja različne mehanske plesne lutke. Med njimi izstopa Vila lutk, ki vsakogar očara s svojo graciozno melodijo v ritmu valčka. Ko se trgovina ob polnoči zapre, Vila lutk oživi in prebudi vse ostale igrače, da začnejo plesati različne plese, v skladu z njihovim karakterjem. Praznovanje igrač se zaključi proti jutru, ko se lutke urno vrnejo na svoja mesta, še preden se pojavi trgovec in odkrije čarobne dogodke noči. Predstava je ob premierni uprizoritvi takoj očarala občinstvo s svojo domiselno zgodbo in glasbeno briljantnostjo, kar jo je postavilo na mesto enega najpomembnejših avstrijskih dvornih baletov in hkrati odprlo vrata prihodnjim priredbam in uprizoritvam. Klobuk dol mariborskima pedagogoma Galini Dmitrievi in Nikolaju Chilnikovu za to čudovito in nadvse zahtevno idejo, saj prirediti in pripraviti Prodajalno punčk (pa čeprav ne v celoti) po originalnem izročilu bratov Legat za baletni Konservatorij, nikakor ni mačji kašelj.
Glavno vlogo sta Dmitrijeva in Šilnikov zaupala Greti Hrestak, ki je s svojimi dolgimi nogami in neverjetnimi pirueti resnično spominjala na ljubko, vrtečo se lutko in tako očarala mariborsko publiko. Ker verjamem, da je obnovitev celotnega baleta predstavljala prevelik in predvsem preobsežen zalogaj, glede na ure, ki jih imajo naši pedagogi na voljo po obstoječem (krvavo potrebnem prenove) učnem načrtu, sta mentorja za ta večer zasnovala divertissement, oziroma posamezne točke iz predstave, ki so nam pričarale osnovno idejo baleta in predstavile vse glavne like originalne zgodbe.
V prvi točki nekako uvodno spoznamo nastopajoče, saj v njej poleg protagonistke Grete Hrestak (3. letnik UMG) nastopajo dijaki in dijakinje iz 1., 2., 3. in 4. letnika UMG. Ko se zastor odpre, se pred nami prikaže notranjost pravljične Prodajalne punčk (lična projekcija na zadnje platno), v kateri nepremične stojijo naše igrače, dijaki in dijakinje UMG Maribor. Kot pravi zgodba, se prva prebudi Vila lutk, nato njena zvesta spremljevalca in oboževalca Harlekina, ti pa počasi oživljajo vse ostale igrače. Pohvala tudi kostumski podobi, saj so ti izbrani premišljeno in avtentično, da poudarjajo karakter in pripovednost posameznega lika. Verjamem, da je ta produkcija predstavljala ne-majhen finančni zalogaj, zato poklon ravnateljici, Heleni Meško, ki po mojih videnjih resnično podpira balet, pa čeprav sama izhaja iz glasbenega področja. Mariborske produkcije in Božični koncerti namreč vedno zasijejo v bogatih kostumskih rešitvah, ki brez finančnega vložka Konservatorija zagotovo ne bi bile tako sijoče!
Ko igrače oživijo, zaplešejo svoj prvi Valček, ki ga otvori Greta, Vila lutk s solistično sekvenco. Kmalu se ji pridruži osem deklet zlato-rjavih oblekah, nato pa se ena za drugo solistično predstavijo dekleta iz 2. letnika UMG: Pia Capl Škrinjar, Ivana Borovšak, Ela Narat in 3. letnika UMG: Tiana Dolenc, Ela Sirk in Naja Kapun. Koreografija je zahtevna, vendar so plesalke usklajene, izrazne in tehnično sigurne, za kar sta poskrbela Dmitrijeva in Chilnikov.
V variaciji je izstopala Ela Narat s svojimi čudovitimi linijami nog in rok, akademsko natančnostjo korakov in nežnostjo izvedbe. Oder ima Elo rad.
Ples klovnov sta nam uprizorila Aleks Sušek (4. letnik UMG) in Relja Tomović (6. razred BŠ), ter nas navdušila s karakterno obarvanimi visokimi skoki in klasičnimi linijami.
Katarina Korpič (2. letnik UMG) se je udeležila več mojih seminarjev, zato lahko spremljam njen napredek, ki je tokrat postal res viden v klasični variaciji Dojenčkov ples. Odplesala jo je tehnično in igralsko dovršeno.
V Kitajskem plesu pa smo lahko občudovali Laro Belec (4. letnik UMG) v črno-rumeni vzhodnjaški opravi z dežničkom v roki, njeni pirueti iz 5. pozicije en dehor so bili izvedeni čisto, kot tudi ostali tehnični elementi, pri čemer niti za trenutek ni pozabila na očarljiv nasmešek.
Tirolski ples je bil koreografsko postavljen za dve dekleti v karakternih čevljih, Manuelo Mehle in Zarjo Mohorko (obe 4. letnik UMG). Ta točka sloni na karakternih elementih avstrijske folklore, kar priča o poreklu skladatelja Bayerja. Dekleti sta ta domiseln in duhovit ples odplesali usklajeno v svojih tirolskih uniformah, s klobučkom na glavi, bili sta kos aktivni in razgibani koreografiji ter kljub karakterni zasnovi elementov pokazali klasično podstavljenost svojih teles.
Ela Narat je ponovno zasijala v svoji drugi variaciji, Ples punčke. Lahko bi rekla, da ima Ela prav vse, kar balerina potrebuje, usklajeno telo, lepa stopala, ”visoke” noge, dobro koordinacijo, manjka ji le še malo sigurnosti v piruetah, vendar verjamem, da s časom pride tudi to.
Najo Kapun že poznamo kot talentirano balerino z dobrimi predispozicijami, pa vendar sem opazila tudi njen napredek, ki je zagotovo tudi zasluga pogostega sodelovanja Konservatorija v baletnih predstavah SNG Maribor, ki dijakom in učencem nudi dragocene odrske izkušnje. Naja je vsekakor tokrat izgledala bolj sproščeno, kot sem jo navajena od prej, pa čeprav Francoski ples, ki ga je odplesala, predstavlja zahtevno solistično variacijo. Kar sem rekla za Elo, lahko ponovim tudi za Najo – ima vse, kar balerina potrebuje za svoj razvoj in dosego tistega cilja, ki ga verjetno imajo vse mlade ambiciozne plesalke – postati profesionalna balerina in sčasoma napredovati v solistko. Seveda je prezgodaj za takšne izjave, dekleta morajo še iz sebe izcediti mnogo potu v baletni dvorani, da osvojijo nove korake, napredujejo, kot tudi nikoli ne vemo, kaj življenje prinese, kako se pot obrne. Kljub temu sem vesela, da imamo tako talentirano, delavno in perspektivno mladino, ki slovenskem baletu zagotavlja potencial, ki se razvija v pravo smer. Naja je svojo variacijo odplesala lahkotno, bila kos vsem tehničnim elementom in obenem sijala izpod svojega širokega slamnika kot eno veliko sonce.
Tudi Pia Capl Škrinjar (2. letnik UMG) predstavlja talentirano mlado balerino s svojimi visokimi skoki, odličnim stopalom in sigurnimi pirueti, pri tem pa deluje popolnoma sproščena, kot, da ji je vse to ‘mala malica’. Svoj Španski ples je odplesala lahkotno in markantno, začinjeno s španskim šarmom. Bravo, Pia!
Ruski ples je pripadel Ivani Borovšak (2. letnik UMG) v spremstvu svojega partnerja Aleksa Suška. Tudi Ivana se razvija v čudovito, sloko balerino, čvrste klasične postavitve, ki blesti tako v klasičnih, kot tudi v bolj karakternih vlogah. Aleks je skozi šolanje pridobil na moči in izdelanosti telesa, le v piruetah še ni tako siguren, kot si verjetno želi.
Finale baleta zagotovo predstavlja pas de trois Vile lutk in dveh Harlekinov, odlomek, ki ga lahko večkrat zasledimo na raznih tekmovanjih ali baletnih koncertih, predvsem to velja za žensko variacijo. Točka je sestavljena iz vhoda vseh treh likov, kjer se Harlekina borita za naklonjenost Vile lutk, ta pa se brezskrbno igra z njunimi srci. Sledi duet Harlekinov, nato ženska variacija in kot je običajno se dogajanje zaključi s finalom, oziroma codo. Seveda Greta predstavlja eno od svetlih točk mariborskega Konservatorija, njena specifika so zagotovo številni pirueti, ki jih vrti, kot za šalo. Tudi tokrat nas ni razočarala v tem pogledu, saj so se dvoji in trojni obrati na špicah vrstili skozi celotni pas de trois, najbolj pa je zagotovo navdušila v codi, kjer je svoje številne fouettés začinila z dvojnimi obrati, nato pa jih je vrtela še ‘po točkah’, oziroma z spremembo fokusa po krogu, kar redko vidimo v profesionalnem gledališču, kaj šele na Konservatoriju. Tudi Greta je grajena skladno, njeno telo je vitko, dolge noge dviguje visoko v zrak, prav tako ima dober skok, vsekakor veliko baletnih prepotrebnih atributov. Mora pa paziti na čisto delo nog, natančno stegovanje kolen in stopal, saj ji tu včasih zmanjka preciznosti.
Grega Golob in Jure Štandeker (oba 3. letnik UMG) sta se pokazala kot odlična Harlekina v svojih belih oblačilih in tipični komično-otožni harlekinski maski. Oba sta visoka in izrazna, Jure morda bolj klasično izdelan plesalec, vendar mu tudi manjka še sigurnost v piruetah, medtem ko Grega odlično in stabilno vrti, mu pa manjka še nekoliko čvrste klasične postavitve telesa, in bolj izdelano baletno stopalo. Vsi trije solisti so vsekakor blesteli v svojih vlogah in poželi gromek aplavz s strani publike.
Pričakovano sledi na koncu veliki finale, kjer se v aktivnem plesu še enkrat predstavijo vsi pravljični liki skozi svoje tipične plesne sekvence, dokler ne končajo v zadnji poziciji, dveh dolgih diagonalah z Vilo lutk v sredini. Res odlična predstava, tako izbor, kot priredba in izvedba, vsa čast Dmitrijevi in Chilnikovu in seveda vse plesalkam in plesalcem, saj so, vsak po svojih močeh in zmožnostih, vrhunsko opravili svojo nalogo. Aplavzu seveda kar ni in ni hotelo biti konca, ko pa so se na odru pojavili še vsi mentorji in pedagogi, zaslužni za izvedbo celotnega večera, pa so vzkliki ‘bravo’ postali še bolj glasni.
Naslednji večer je sledila še ena ponovitev Svečanega baletnega večera, saj je ena izvedba čisto premalo za vse, ki so si želeli predstavo ogledati, razprodana sta bila oba večera v veliki dvorani Ondine Otta Klasinc SNG Maribor. V nekaterih solističnih zasedbah so se zgodile spremembe, priložnost pokazati se so dobili še drugi dijaki in dijakinje, vendar si žal tega nisem mogla ogledati. Sem pa prepričana, da so zadeve dobro izpeljali, saj verjamem, da jih v nasprotnem primeru mentorja ne bi pustila na oder. Čestitke tudi vsem ‘novim’ solistom drugega večera!
Kaj naj povem za zaključek? Mariborski Konservatorij je ponovno pokazal kakovost, gorečnost in predanost baletni umetnosti, ter dokazal, da ve, kako se stvari streže – kako delati z mladimi in jih usmerjati na poti do njihovih sanj, postati profesionalni baletni plesalec, plesalka. Čestitke iz srca vsem sodelujočim pri nastanku tega dogodka in se vidimo ob naslednji priliki!