Gala baletni večer v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je bil vrhunski!
V Ljubljano prihaja Svetlana Zakharova. Koliko prahu je dvignila ta napoved! Res je žalostno, ko se začenja politika vmešati v umetnost. Osebno sovražim vojne, rusko-ukrajinsko, izraelsko-palestinsko, vojno bivše Jugoslavije, sovražim prav vse vojne, ker se mi zdijo brezsmiselne in, ker v njih ni zmagovalcev, so samo poraženci. Koliko trpljenja, žalosti, smrti, objokovanja, zapuščanja lastnih domov in še in še bi lahko naštevala. In zakaj? Da vodilni akterji premikajo figurice na šahovskem polju, medtem ko mladi (in malo manj mladi) fantje izgubljajo življenja na bojiščih zaradi te ali one ideje?! Vojna se vedno konča z nekakšnim kompromisom, podpisom, za seboj pa pusti strašno razdejanje, tako materialno, kot psihično, ljudi s strtim srcem, z uničeno preteklostjo, brez upanja v prihodnost in seveda sovraštvo, ki se prenaša prehaja iz generacije v generacijo. Strašno. Verjetno je podobno razmišljal Kurt Jooss, ko je svojem kultnem baletu Zelena miza prikazal nekakšno generično vojno, v kateri niz okoliščin proizvede enak rezultat ne glede na to, kje, kdaj in kako se te odigrajo. Jooss se v svoji koreografiji ne ukvarja s posameznikovimi boji, odrešitvijo, ali oblikovanjem plemenitejše usode za človeštvo, temveč dramatizira način sproščanja destruktivnih impulzov in nam razgrne njihove posledice. Smrt, kot glavni protagonist predstave, pogublja s svojo koso in pri tem ne izbira.
Festival Ljubljana je za konec avgusta napovedal prihod Svetlane Zakharove s predstavo Modanse, ki je doživela premiero 26. 11. 2019 v Bolšoj teatru v Moskvi. Balet v enem dejanju je nastal kot plod sodelovanja med koreografom Jurijem Posohovim in skladateljem Ilyo Demuckim. Zakharova, ki je prevzela naslovno vlogo baleta, se v tem projektu pokloni Coco Chanel in raziskuje njene povezave s svetom plesa prek Sergeja Djagileva in njegovih baletov Le Train Bleu (1924) in Apollon Musagète (1929). Predstavo smo ljubitelji baletne umetnosti željno pričakovali, vendar je bila 6. junija s strani festivala uradno odpovedana, vsem, ki so vstopnice že kupili, je bilo obljubljeno vračilo kupnine. Organizator o razlogih odpovedi ni razglabljal, smo pa bili priča marsikateremu komentarju na družbenih omrežjih. Ne vem, kaj točno je zakoličilo izid te zgodbe, sem pa odločno proti karakterizaciji umetnikov glede na njihov potni list in mesto stalnega prebivališča. Umetnost pripada vsem, ki si želijo njenega ogleda, ne glede na državne meje, veroizpovedi, barvo kože in druge dejavnike, kar nekateri tako radi uporabljajo za manipulacijo z ljudmi ter netenje nemira, celo sovraštva med nami. Vsekakor upam, da si bomo zamujeno predstavo Modanse na ljubljanskem festivalu lahko ogledali v enem od prihajajočih poletij.
Nekje sredi vročega poletja pa nas je baletoljubce zopet presenetila novica, vezana na Svetlano Zakharovo, tokrat k sreči prijetna. Festival Ljubljana je namreč ponovno objavil prihod prima-balerine svetovnega slovesa, tokrat v Gala večeru svetovnih baletnih zvezd, kjer naj bi poleg Zakharove nastopili še Artemij Beljakov, Ljudmila Konovalova, Vsevolod Majevski, Nicoletta Manni, Timofej Andrijašenko, Tatjana Melnjik, Motomi Kijota, Kristina Kretova, Igor Cvirko, priznani baletni solisti iz nekaterih največjih baletnih ansamblov: iz Dunaja, Londona, Budimpešte in seveda Moskve, ki predstavlja domači ansambel Zakharove. Program je napovedoval velike duete iz klasičnih baletov, ter nekaj drugih neo-klasičnih in sodobnejših del. Tudi ta predstava je bila kmalu dobro popolnjena, le nekaj vstopnic na drugem balkonu je še ostalo nekaj dni pred predstavo, ko sem iskala prosta mesta za prijateljico iz tujine, ki se je napotila v Ljubljano samo zaradi tega dogodka. Videti svetovne vrhunske baletne plesalce v njihovi virtuoznosti v živo vedno predstavlja čudovito priložnost, ki jo je res škoda zamuditi.
Ker sem v predzadnjem tednu vročega avgusta ravno vodila svoj poletni seminar v Plesnem Epicentru v popoldanskem času, sem po končanem treningu, kjer nam je znoj tekel v potokih, nekako poskrbela za osnovno higieno, poskusila obnoviti razpacani make-up, se stlačila v črno oblekico in rdeče štikle, (kljub razbolelemu kolenu) in še pravočasno prišepala v Cankarjev dom. Organizatorji festivala so že nekaj dni pred dogodkom na svoji spletni strani objavili posebno opozorilo: ‘Obiskovalce prireditve Gala večer svetovnih baletnih zvezd, 20. avgusta v Cankarjevem domu, obveščamo, da bodo na varovanem območju veljala posebna pravila za zagotavljanje varnosti; izvajanje površinskega pregleda. Prav tako v dvorani ni dovoljen(a) uporaba mobilnih telefonov med prireditvijo, vnos pijače, hrane, dežnikov in nevarnih predmetov, vnos transparentov in zastav, kakršno koli motenje izvedbe prireditve. Zahvaljujemo se vam za razumevanje.’ Verjetno vsi vemo, kaj je vzrokovalo poostrenim varnostnim ukrepom, kajne? Zapletlo se je tudi pred napovedanim prihodom Svetlane Zakharove na novinarsko konferenco, v ponedeljek, 19. 8. v Križankah, saj se gospa, na veliko razočaranje marsikoga prisotnega, ni pojavila. Šušljalo se je, da so bili napovedani vdori na konferenco, ampak nočem širiti nepreverjenih informacij, zato me, prosim, ne držati za besedo. Vsekakor žalostno, da je do tega sploh prišlo.
Srečno sem prestala predogled varnostnikov ob vstopu v zgradbo Cankarjevega doma, se v preddverju nastavila odlični fotografinji Darji Štravs Tisu, da ovekoveči mojo malenkost s klikom na svoj fotografski aparat, pozdravila in pokimala vsem prijateljem in znancem in se odpravila proti centru dogajanja. Hostesa mi je prijazno ponudila programski list večera in poglej ga zlomka, zopet presenečenje, oziroma obvestilo, da bodo namesto Ljudmile Konovalove (Balet Dunajske državne opere), Vsevoloda Majevskega (Angleški nacionalni balet) ter Nicolette Manni in Timofeja Andrijašenka (oba baletni ansambel milanske Scale) nastopili Ksenija Ovsyanik in Dinu Tamazlacaru (Nemški državni balet iz Berlina), Diana Kosireva (Madžarski nacionalni balet iz Budimpešte) in Dimitrij Smilevski (Ruski Bolšoj teater, Moskva). Zakaj spremembe v zadnjem trenutku? Nimam pojma, boste morali vprašati koga drugega.
Kakorkoli že, atmosfera v popolnjeni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je bila kljub predhodnim kolobocijam odlična in polna pričakovanja. Tudi blizu vhoda v dvorano so stali varnostniki, kar ni običajno na podobnih dogodkih, vendar je bilo glede na situacijo to za pričakovati in tudi potrebno za boljši občutek obiskovalcev. Šušljanja o vdorih na predstavo je bilo namreč ogromno, in verjameš temu ali ne, se vseli nate nek občutek rahlega nelagodja, kar v današnjih časih, polnih terorističnih napadov in drugih brezsmiselnih morij ni prav nič čudnega.
Gala večer svetovnih baletnih zvezd je potekal v dveh delih in je publiki ponudil točno to, kar je napovedoval njegov naslov – visoko profesionalno baletno umetnost v izvedbi svetovnih solistov, ki danes nastopajo na največjih baletnih odrih po Evropi in svetu. Zakharova, srčika tega večera, naj bi (kot pravi striček Google) v letošnjem juniju dopolnila že 45 pomladi, zavidljiva leta za aktivno prima balerino, česar se (verjamem) dobro zaveda, skrbno vzdržuje svojo fizično formo in kondicijo, kot tudi pazljivo izbira vloge, v katerih se prepušča svoji publiki. Bom začela kar z zadnjo točko, ki nam je vzela dah in marsikomu izvabila solze na oči, s Saint-Saënsovim Umirajočim Labodom, zgodovinsko koreografijo, ki jo je Michael Fokine v času Ballet Russes ustvaril za balerino Ano Pavlovo, ta pa jo je izvedla cca 4.000 krat. Nekako sem pričakovala izvedbo te točke, saj je Zakharova kot ustvarjena za njo. Njene dolge noge in roke delujejo nezemeljsko, medtem ko pripovedujejo in oblikujejo poezijo plesa. Baletni koraki enostavno izginejo, ostane samo umetnost in surrealistična, božanska lepota. V tej vlogi je Zakharova lahko pokazala vse svoje atribute: baletno tehniko, umetniški talent, leta izkušenj, predanega dela in perfekcionizma, obvladovanje odra skozi svojo prezenco in jih združila v štiri minutno popolnost. Verjamem, da je ob zadnjih trzljajih njenih zlomljenih kril in utrujenega telesa, preden se dokončno poslovi in odleti v večnost, marsikomu spolzela solza po licu.
Izzveneli so zadnji toni, zavlada ja nekaj sekundna tišina, ki je delovala kot večnost in sledil gromek aplavz, vzklikanje, stoječe ovacije. Svetlana je dokazala, da spada med največje in, da se politične okoliščine, ki danes (žal) spremljajo takšne in podobne dogodke, umetnosti ne smejo dotakniti, saj je umetnost večja in pripada vsem, ki jo razumejo(mo) in jo živijo(mo) na kakršen koli način. Hvala, Svetlana!
Zakharovo smo na koncertu lahko videli še v dveh neo-klasičnih duetih, v Caravagiu (glasba Bruno Moretti in Claudio Monteverdi, koreografija Mauro Bigonzetti) in v Zgodovini tanga (glasba Ástor Piazzolla, koreografija Artemij Beljakov). V obeh točkah jo je kot partner spremljal in vodil odličen Artemij Beljakov s katerim sta dihala kot eno. Njuni gibi, zahtevni duetni dvigi in druge tehnične prvine so potekale povezano, mehko in usklajeno, morda sem le pri Tangu pogrešala nekaj več doživete notranje strasti, ki so se vanj naselile v mračnih ulicah nočnega Buenos Airesa, saj tango v sebi skozi zgodovino nosi svojo zgodbo.
Pa se zdaj vrnimo na začetek, na pas de deux iz Silphide, enega najbolj znanih baletov Augusta Bournovila, znanega danskega koreografa, ki je skozi svoje predstave v svet baleta uvedel svoj jezik in prepoznavni stil. Ta sloni predvsem na hitrih korakih in skokih z mnogimi battu-ji ter tipičnimi pozicijami zgornjega dela telesa. Diana Kosyreva in Dmitry Smilevsky sta duet, kjer Silfida pripelje ljubljenega Jamesa v svoje gozdno kraljestvo, fantastično odplesala. Navdušila sta s svojo tehnično dovršenostjo, spoštovanjem Bournovilovega stila in odlično pantomimo. Kosyreva je se je neslišno premikala skozi odrski prostor, lahkotno poskakovala in lovila dolge balanse na konicah prstov, kot pravo bajeslovno bitje. Prav tako lahkotni so bili visoki skoki Smilevskega, plesalca zanesljive tehnike, odličnih predispozicij ter predanega partnerja svoji izbranki, zaradi katere je zapustil svojo zaročenko Effi in prerezal z dotedanjim življenjem. Točka, ki nas je navdušila in otvorila večer na polno.
Solista sta v drugem delu večera očarala še z enim klasičnim pas de deuxom iz baleta Plameni Pariza, ki predstavlja popolno nasprotje prvega, saj izrazito sloni na najtežjih tehničnih elementih, zato ga lahko izvajata le dobro podkovana solista. Kosyreva in Smilevsky sta tudi tukaj pokazala svojo vrhunskost in zasluženo prejela vzklikanja ‘bravo’ že med samim duetom. Moj poklon obema.
Kristina Kretova in Igor Tsvirko sta kot tretjo točko večera zablestela s poznanim grand pas de deuxom iz baleta Gusar. Kot ostali nastopajoči sta tudi onadva sledila originalni (tokrat Petipajevi) koreografiji, nam duet prikazala odlično skozi vse zahtevne tehnične izzive ter ob tem delovala lahkotno in sigurno. Tsvirko, ki je v prvem delu dueta svojo partnerko v pozi 4. arabesque nosil visoko v zraku po celem odru, nas je v codi navdušil s svojimi ‘kozli’ manege, saj se je ob njihovi izvedbi dobesedno zaustavil v zraku. Kretova je svojih zadnjih 32 fouettess odvrtela zanesljivo, pa čeprav sem med enojnimi obrati pričakovala tudi kakšnega dvojnega, kar je v današnjem času ob splošnem tehničnem napredku postala že kar stalnica prvih balerin ob zaključkih duetov.
V drugem delu večera smo oba solista lahko videl še v prečudovitem duetu Spartaka in Frigije iz baleta Spartak, verjetno najznamenitejšem odlomku te Grigorovičeve mojstrovine, kjer nas popolnoma prevzame že sama mojstrska glasba Hačaturjana. Tenkočutne melodije se prelivajo od nežnega piana, skozi crescendo v mogočni forte in spet nazaj ter nas ujamejo v vrtinec silnih čustev zaljubljencev, njuno večno pripadnost in pritajeni strah izgubiti drug drugega. Kretova in Tsyrko sta zahtevni duet odplesala brez napak, z velikim čustvenim nabojem, čeprav morem priznati, da sem kot gledalka bolj ‘padla noter’ ob gledanju celotne predstave, saj smo jo imeli priložnost videti nedavno v izvedbi fenomenalnega baleta iz Kazahstana. Duet Spartaka in Frigije namreč kljub veliki zahtevnosti ne predstavlja tipičnega dueta, ki ga mladi plesalci izvajajo na baletnih tekmovanjih in predstavljajo zaključeno simfonično celoto, sama zgodba pa je ob tem sekundarnega pomena. Duet iz Spartaka je prav nasprotno močno povezan s fabulo in čustvi celotne predstave, da ga težko iztrgamo iz nje. Kljub temu sta svoj izziv protagonista opravila na visokem nivoju.
Ksenia Ovsyanick in Dinu Tamazaicaru, ki kot solista delujeta v berlinskem baletu, nam tokrat nista pripravila tipične klasične poslastice, temveč neo-klasično točko z naslovom Androgyn na glasbo Maxa Richterja in v koreografiji Alexandra Abdukarimova. On v črnem in ona v belem kot jin in jang predstavljata dopolnjujoči si nasprotji, ki ju medsebojna privlačnost povezuje popolno celoto. Točko začneta prepletena s svojima telesoma v statični poziciji, njun ples se dinamično razvija, postaneta dva individuuma, ki se odmikata, iščeta in manipulirata eden z drugim, dokler se zopet ne najdeta in združita v začetni poziciji enega organizma. Subtilna točka, kjer solista združujeta klasično tehniko s sodobnejšim izrazom, v katerem prevzameta z izrazito plastičnim gibanjem.
Ksenia Ovsyanick se nam je edina od nastopajočih v tem večeru predstavila tudi kot koreografinja in nam otvorila drugi del večera z lastno točko Folia za katero so ji glasbeni navdih ponudili trije avtorji: Diego Ortiz, Krzystof Penderecki, György Ligeti. Njihova dela je avtorsko priredil A. C. Pelz in ustvaril poetično glasbeno celoto. Folio vsekakor prestavlja najbolj sodobno točko večera, ki je tudi edina izvedena v mehkih baletnih copatih. V vseh ostalih nastopih so se dekleta povzpela na konice prstov, pa najsi je šlo za čisto klasiko ali točko v bolj v neo-klasičnem stilu. Ovsyanickova je vsekakor prepričala s svojim koreografskim talentom, točka je gibalno zanimiva, dinamična, Ksenia odlično uporablja odrski prostor, in čuti, kar nam s telesom pripoveduje.
Dinu Tamazaicaru je večini slovenske baletne publike že dobro poznan iz preteklosti, saj je kot gost Društva baletnih umetnikov Slovenije večkrat nastopil na raznih gala koncertih. Publika je njegovo virtuoznost v klasičnih variacijah vedno toplo sprejela, predvsem pa je njihova srca osvojil v točki, ki mu je pisana na kožo in smo si jo lahko ogledali tudi tokrat – Les Bourgeois, glasba Jacques Brel, koreografija Ben Van Cauwenbergh. Sama se spominjam Dina v tej edinstveni točki izpred mnogo let, na zdajšnjem koncertu jo je odplesal enako dobro, vendar drugače, saj je bil takrat mladenič, danes pa je zrel moški, kar daje Dinovemu izrazu in pripovednosti točke drugačno noto. Vsekakor je Dinu zopet navdušil in pokazal nadgrajeno verzijo sebe, ki jo prinese življenje s svojimi vzponi in padci. Bravo, Dinu!
Pas de deux iz baleta Don Kihot zagotovo predstavlja nekakšen ‘evergreen’ biserov klasičnega baleta, saj ga pogosto izvajajo baletni solisti z močno baletno tehniko in iskrivim temperamentom, ki ga glasba Minkusa v svojih španskih melodijah enostavno zahteva. Originalno koreografijo je leta 1869 za Bolšoj teater ustvaril M. Petipa, leta 1900 pa po Petipajevi verziji postavil A. Gorsky, tako so današnje različice plod obeh mojstrov tistega časa. Tatyana Melnyk in Motomi Kyota, solista budimpeštanskega baleta, sta v svojih vlogah Kitri in Basila publiko dobesedno pustila brez daha s svojo brezhibno tehniko ter edinstvenostjo v izrazu in temperamentu. Kyota je svojo partnerico dvigoval z neverjetno lahkoto in brzino ter jo zadržal na eni sami roki v perfektnem balansu več sekund, kot da premaguje zakone fizike. Melnykova je med adagiom enostavno izpustila celotno frazo obvodke s partnerjem v pozi attitude derrière in obstala v pozi arabesque na špici v popolnem balansu sama, brez partnerjeve podpore celo večnost.
Luminious je naslov točke, ki sta nam jo Melnykova in Kyota pripravila za drugi del večera (koreografija Andras Luacs, glasba Max Richter) in pokazala, da mojstrsko obvladata tudi sodobnejši plesni pristop. V svojih belih oblačilih sta na oder prinesla svetlobo, ki ju je spremljala skozi celotni, tehnično zahtevni duet, v katerem partner vešče premika svojo partnerico iz ene duetne figure v drugo, jo dviguje, premika in ovija okrog sebe, med tem ko mu ona v gibanju enakovredno parira in prevzema pobudo. Aktivni duet mine kot blisk, saj je tempo menjajočih se gibov izreden, melodična glasba globoka in intenzivna. Ko izzveni njen zadnji ton, moški plesalec izgine v temno ozadje in ženska ostane sama v svoji belini v ospredju odra, mi pa se vprašamo: ‘Je bil to samo privid, ali sen?’ Prelepo!
O stoječih ovacijah po končanem večeru sem že poročala, zato naj se na koncu zahvalim g. Brleku, da je kljub oteženim okoliščinam izpeljal ta odličen večer s Svetlano Zakharovo in drugimi baletnimi prvaki različnih nacionalnosti, delujočih na različnih koncih sveta. Menim, da si ne smemo dopustiti, da to ali ono društvo / skupnost narekuje, katerega umetnika bomo v Sloveniji gostili in katerega ne. Morda bi se lahko s tem do neke mere strinjala, če bi umetniški program gostov vseboval aktualno politično vsebino, ki bi lahko s seboj prinesla negativne občutke in razburkala javnost. Ker pa je bil videni večer posvečen izključno baletni umetnosti brez kakršnekoli politične usmerjenosti, nam nudil bisere iz klasičnega repertoarja in sodobnejše točke, kjer nam govorijo le človekova notranja občutja, izražena skozi ples, resnično ne vidim razloga, da vi lahko z njim užalili kogarkoli. Morda nam ravno obratno govori o tem, kako umetnost zbližuje, ruši pregrade in vsaj nekoliko blaži rane, ki jih v nas režejo vojne s svojim uničevanjem in sovraštvom. Morda nam takšni večeri prinašajo iskrico upanja v morijah, ki trajajo in trajajo, in jim zaenkrat ne vidimo konca. Morda ohranjajo našo človeškost, ki si je ne smemo pustiti odvzeti. Kajti, le kdo smo brez nje? Smo sploh še ljudje?
