Slikarja Božidarja Jakca so inspirirale tudi balerine

Zgodil se je pomemben dogodek na dan 30. januarja v Informacijskem središču Opere Ljubljana, ko sta si v roke segla gospodarstvo in umetnost ter skupaj doprinesla k zgodovinskem trenutku slovenske umetnosti, k razstavi  Balet,  zajetih plesnih trenutkov balerine Lidie Wisiak na risbah slikarja Božidarja Jakca. Razstava Balet je umetniški dogodek v objemu slovenskega ekspresionizma dveh naših mednarodno uveljavljenih umetnikov: ikone slovenskega slikarskega ekspresionizma Božidarja Jakca (1899-1989) in naše mednarodno uveljavljene primabalerine Lidie Wisiak (1906-1993). Zgodilo pa se ob 60. obletnici BTC družbe, ko je predsednik uprave BTC Jože Mermal svečano predal risbe ravnatelju SNG Opere in baleta Ljubljana Petru Sotošku Štularju, ki je v zahvalo dejal, da verjame, da bodo Jakčeve risbe še dolgo opravljale vlogo promotorja baletne umetnosti. Mapo razstavljenih risb je z delom Jakčeve zapuščine dobil galerist Boštjan Pirc, ki je  tudi posredoval, da se umetnikova zapuščina javno obelodani in se na ogled postavi tam, kjer je nastajala, v okrilje baletne umetnosti.

Slikar Božidar Jakac, kot je prisotne v svojem strokovnem nagovoru seznanil akademik Milček Komelj, je bil umetnik širokega umetniškega razpona. Ukvarjal se je tudi z glasbo in je svoje risbe velikokrat posvečal glasbenikom, še posebej pa se rad posvečal študijam živega gibanja. Tako je poleg razstavljenih risb Lidie Wisiak ustvaril več risb primabalerine Rut Vavpotič (1908-1996), hčerke slikarja Vavpotiča in baletne solistke evropskih odrov, kakor tudi drugih plesalcev, bilo jih je kar 100. Med njegovimi plesnimi skicami se najde tudi baletni učitelj Čeh Vaclav Vlček, ki je leta 1918 postavil prvi slovenski balet v takratnem Narodnem gledališču Ljubljana. In Mala Wisiakova je bila med prvimi deklicami, ki se je takrat vpisala v baletno šolo ljubljanskega gledališča. Leta 1922 je Wisiakova imela že svoj prvi samostojni večer, ki ga je postavil njen učitelj Vlček. Dve leti pozneje pa sta se napotila v Nemčijo po poteh takratnega nemškega plesnega ekspresionizma v šole plesne sodobnosti Jacquesa Dalcrozea, Mary Wigman, Valerije Kratine … Gospa Lidia Wisiak je v svojih intervjujih povedala, da je v sodobnih plesnih šolah pridobila na ritmu in izrazu ter se spoznala z improvizacijo. Njena profesionalna želja in usmeritev pa sta vseskozi bili usmerjeni v klasično baletno umetnost. Vlček, kot je nekoč dejala, je venomer iskal nove izzive. Želje Lidije Wisiakove so prevladale, tako sta se z Vlčkom leta 1926 napotila v Pariz. Na ljubljanski balet v času svojih evropskih poti nista pozabila, saj sta se skoraj vsako leto s svojimi baletnimi večeri predstavljala tako Ljubljani kot Mariboru. V gledališki sezoni 1927/28 je Vlček sprejel ponudbo in tako znova postal umetniški vodja ljubljanskega baleta, Lidia Wisiak pa kot primabalerina nastavljena v ljubljanskem baletnem ansamblu. To je tudi leto, ko so nastajale Jakčeve risbe razstavljene na razstavi Balet, in ko je slikar skiciral še mnoge druge plesalke med takratnimi baletnimi vajami. Svojih 100 plesnih risb je Jakac posodil Vlčku v študijske namene v Parizu, ta pa jih ni nikoli vrnil. Tik pred drugo svetovno vojno je Vlček odpotoval v Južno Ameriko in njune poti se očitno niso več križale, risbe pa neznano kje obstale. Umetnik se je, kot je zapisal gospod Komelj, "zelo rad ujezil, ker mu baletni učitelj Vlček ni vrnil izposojenih baletnih skic, po katerih bi nastale večje slike, četudi bi jih najverjetneje ne izdelal, ker je v svojem dinamičnem ustvarjalnem pišu samega sebe nenehno prehiteval …"  Že v mladosti je Jakca, slikarja in glasbenika, fasciniral ustvarjalni ples, je o slikarjevem plesnem zanosu zapisal umetnostni zgodovinar Kumelj in dodal: "Ustvarjalni ples je dojemal kot vzneseno muziko gibov in v njem razbiral "nihanje duše" in dematerializacijo telesa oziroma gibov, ki ga simbolizira plesni zanos."  Tako dojemanje plesa je bilo značilno za njegovo celotno ekspresionistično generacijo, je še poudaril Kumelj, ko je ta v plesu videla premagovanje težnosti in zmago duhovnega zanosa. Da je bil Jakac tudi sam vneti plesalec, je tudi razkril Milček Kumelj, in to družbenih plesov,  "/…/ a vendar nikoli ni plesal, ker je, kadar se je znašel v takem ali drugačnem plesnem okolju, ples samo risal, le izjemoma pa tudi naslikal, tako kot na veliki sliki plesa v ljubljanski Kazini," je še pojasnil zgodovinar.

Znano je tudi prijateljevanje Novomeščana Božidarja Jakca s Pio in Pinom Mlakarjemin njihovo zgodovinsko poletje 1933, ko so vsi trije prehodili kraje ob reki Cetini z natovorjenim osličkom in s šotorom, kjer je Mlakar dobil inspiracijo za svoj balet Vrag na vasi, Jakac pa narisal vrsto risb na temo ljudskih plesov.  
Ob pogledu na skice razstave Balet narisane z risarsko kredo so se spomini fotografij iz časa plesnega ekspresionizma, tudi predstave našega izraznega plesa, kar vrstili, ko pa so Jakčeve risbe tako živo plesale v razstavljenem prostoru in v gledalčevem zornem kotu. Slikar je  sila  živo zaobjel plesalkino telo v trenutkih njenega plesnega vzgona na prstih ali v statiki nizke druge pozicije, ko so stopala zlepljena na baletna tla, v pravilno postavljenih arabeskah, v ostrini baletne pete pozicij, v stranskih nagibih telesnega loka, v mehkobnih toplinah odprtih rok teh podaljšanih plesnih kril … Orisi telesnega nemira so senčeni, ki v nemirnem trepetu izrisanih linij razgalijo razpoznavne gibalne karakteristike in voljnost plesalkinega telesa, gibalno ekspresijo Lidie Wisiak. Na eni od risb pa je jasno prepoznaven tudi plesalkin portret. Da je slikar Božidar Jakac bil sila nadarjen opazovalec, nedvomno kažejo tudi razstavljene risbe na razstavi Balet, ko je v svoji slikarski ekspresiji čuteče živo in povsem verodostojno upodobil ustvarjalni duh, zaobjet v materializirani telesni dinamiki, podvržen silam zemeljske teže; ko telo na risbi statično stoji v okvirju obešene slike, pa vendarle v nemiru slikarskih silnic, se dojame njegov leteči vzgon, plesalkin potencial in moč njenega pogleda, oplojenega v iluzijah čutnih dimenzij hrepenenja. 
Razstava Balet je umetniški dogodek, ki se ga ne sme zamuditi, je slovenski kulturni čin prijateljevanja ter sodelovanja umetnosti in gospodarstva. In ko se poraja umetniški duh, se poraja tudi ustvarjalnost, ki je nedvomno dobrodošla v vseh časih in na vseh področjih življenjskega delovanja.