Raper Zlatko s sodobnim plesom. V špancih veselo, tržno in zabavno

Za uvod v novo sezono je zaigrala Bežigrajska godba na pihala. (Foto: Tamas Tuza)

Začetek gledališke sezone so v Španskih borcih oznanili s finančno domiselnim projektom Izvoz-Uvoz in izbranim programom plesnega festivala Spring Forward/Plesna Vesna v organizaciji evropske mednarodne mreže mladih plesnih ustvarjalcev Aerowaves. Na večernem terminu sta stekla dva plesna projekta, in sicer predstava Basse Danse v koreografiji Adrienn Hód in duet Španca Carlesa Casallachsa Por sal y samba.

Godba na pihala …
Veselo in pestro vabilo v novo gledališko sezono pa se je začelo že nekaj ur prej, ob sončni 17. uri, pred gledališko stavbo s Pihalnim orkestrom Bežigrad in dirigentom Viktorjem Kerstnikom, potem pa so sledile pesmi upora s celega sveta, ki jih je udarno zapel ženski pevski zbor Kombinat, za njimi pa je že "repal" Zlatko, in je steklo plesno vabilo ter skupinska variacija na betonu pred stavbo, v nadaljevanju pa še po stopnišču ter čez ograjo v preddverju stavbe s profesionalno skupino EnKnapGroup, za vse tiste, ki so se na večernem zraku veselili še naprej, in po dobrem (zastojn) golažu še koncert Fake Orchestra. Ni kaj, tržno, zabavno in veselo so začeli to gledališko sezono 2012/2013 v Kulturnem centru mladih Španski borci pod umetniškim vodstvom Iztoka Kovača.
… ženski pevski zbor Kombinat …
Koreografinja Adrienn Hód je diplomirala na plesni akademiji v Budimpešti, poleg ustvarjanja lastnih plesnih del in koreografij poučuje tudi plesne tehnike, improvizacijo in kompozicijo. Leta 2007 je ustanovila svojo plesno skupino s stalno zasedbo Hodworkers. Adrienn Hód je bila večkrat nominirana za nagrado Rudolfa Labana in jo končno prejela za Basse danse kot najboljšo madžarsko predstavo 2012. Njena koreografija z naslovom Basse dansa je prostorsko razgibana, upoštevajoč premice in diagonale pravokotnega prostora, in je tudi dovolj dinamična ter plesno zgovorna. Koreografski jezik se izkaže kot plastična prelivajoča se oblika, ki polzi od ene plesne figure k drugi, ko zaobjame, preusmerja in združuje dva usklajena plesna para, dve plesalki in dva plesalca: Emese Cuhorka, Júlia Garai, Marko Torrice, Csaba Molnár. Gibalne zamrznitve, trenutki pavz pred pospeški v razgaljeni  prostor, dodajo še čar časa in premisleka.  Koreografija pa pridobi dodatni plus, ko izveš, da je celotna kompozicija grajena na improvizaciji – strukturirani, in si sosledja logično, domiselno in poetično sledijo. No, tu in tam pa se le vprašaš, čemu je komolec zakril obraz …!? Za takšno obliko improvizacije, kjer se skupina med seboj v toliki meri čuti, da se ples gleda kot  prelivajočo se simfonijo, in njihov ples je to tudi bil, je potrebno veliko skupnega dela in truda. Predstava je tekla 40 minut, žal pa je sorazmerno s časom upadala prav dinamika izvedbe, in je puhtela moč gibalnega izraza, ki bi gledalce držala v napetosti in v primežu koncentracije; rekla bi, da je linearni izvedbi botrovalo  postpočitniško stanje.
… Basse Dance …

Ko pa ob koncu predstave obsediš in premišljuješ, postane predvsem vprašljiv naslov koreografije. Basse danse se imenuje plesna oblika zgodnje renesanse (14. – 15. st.), ko so skladatelji bili hkrati plesalci in koreografi in so po postavljenih korakih natančno pisali svoja notna sosledja … Tu in tam se koreografinja le poigra s starodavno držo rok ali celo plesalce razporedi po prostoru po namišljeni dvorni plesni skici, in se tudi plesalec ob koncu  v svojem solističnem nastopu poigrava s koraki in ritmom. Več pa ni bilo videti, in če je zadišalo po zgodovinskem času, je to bila bolj prispodoba nekega dvornega plesa in ne prisluh basse danse. Še bolj pa je vprašljiva elektronska simulacija srednjeveške glasbene oblike, ki je v živo spremljala uprizoritev, sicer prijetna izvedba glasbenega šopka različnih obdobij in novodobnih skladb: glasba v živo in vokal Zoltana Mizseia. Razkorak nastopa med točno opredeljenim naslovom in poljubno sodobno koreografijo pod tim naslovom, pa čeprav ji je za umetniški navdih lahko služila zgodnja renesansa. In prav je, da spoznavamo zgodovino umetnosti, ki lahko nadgradi in dopolnjuje moderni čas, kar je brez dvoma bilo prisotno tudi v tej uprizoritvi skupine Hodworks. Ne pričakuje se kopija zgodovinskega časa ali konceptualno cefranje plesnega prostora, niti postmodernistično zrcaljenje omenjenega obdobja, pa vendar bi dobro zastavljena uprizoritev Adrienne Hód lahko imela katerikoli poljuben naslov, pri tem ne bi ničesar izgubila, lahko pa le pridobila.
… Porsalysamba. (Foto: arhiv ŠB)
Španec Carles Casallaches ima za seboj raznoliko plesno šolanje, od latinskih in standardnih plesov, do jazza, pantomime in klasičnega baleta. Končal je študije sodobnega plesa na Kraljevi akademiji v Madridu, trenutno pa je v 3. letniku študija koreografije na akademiji SNDO v Amsterdamu. Ta njegov širok spekter poznavanja plesnega izrazoslovja je bil prijetno razprostrt tudi v koreografiji Por sal y samba/Za sol in sambo, ki jo je v duetu zaplesal s partnerko Claro Burdet Saito. V ospredju uprizoritve je vzdušje napornih treningov športnih plesnih parov, prelivanja potu in sadističnih stanj, ko se napake popravljajo in popravljajo, ko popuščajo živci in nastopajo prenapetosti, vse  dotlej, dokler ne steče salonski plesni korak in se duet ne zlije z ritmom glasbe. V dvajsetminutni ambivalenci stilne lepote in sado-mazo agresije naj bi se ples počasi sesuval v ničevnost osebnostnih stanj. Eno je seveda zastavljen koreografski okvir, drugo pa sama izvedba, ki je bila kar nedorečena in pomanjkljiva. Carles Casallaches je imel vse potrebne atribute plesalca južnoameriških plesov, njegova partnerka se je trudila, vendar ni dosegla tiste žlahtnosti, ki plesnemu paru odpira tekmovalni prostor. Mogoče je tudi zavoljo njene neopredeljenosti do tega plesnega prostora predstava izgubljala na moči, sestavljena plesna zaporedja pa so se profano luščila v osebnostnih stanjih; talna prerivanja, ki so si kar naprej sledila, so na koncu izzvenela kot  neke vrste časovnega mašila.

View Gallery 5 Photos