‘Profi’ v standardu Domen Krapež. Še vedno rad treniram in to me izjemno veseli!

Domen Krapež in Nataša Karabej plešeta skupaj pet let, zasebno pa sta par sedem let (foto: arhiv Domna Krapeža)

Pogovor s profesionalnim plesalcem standardnih plesov, pedagogom, razpetim med Azijo in Evropo.

Dragi Domen, hvala za tale zoom intervju. Kje sem te našla?
Kar doma v Bad Homburgu.
Pa nam za uvod povej, kakšno je stanje pri vas v Nemčiji na polju športnega plesa?
Trenutno so vsi plesni studii zaprti, in to že od oktobra. So pa dovoljeni treningi za plesalce, ki so člani državne reprezentance, in ti lahko trenirajo v studiu in so odprti samo zanje. Ampak je tudi pogoj, da je par iz istega gospodinjstva, ki trenira s trenerjem. Tekme pa tako ali tako ni bilo nobene že vse leto, od lanskega septembra je vse odpovedano. Pred nekaj dnevi je znova uvedena policijska ura in ob 22.00 je vse zaprto. V Nemčiji je o ukrepih do nedavnega odločal vsak predel zase in v vsakem predelu so bila drugačna pravila. Zdaj je končno urejeno, da veljajo enaka pravila za vsa okrožja. Jaz se poskušam čim bolj izolirati od vsega, kar bi motilo mojo koncentracijo.

Leto dni je, odkar smo nekako v nenavadnem stanju, ne samo mi, ampak kar ves svet. Kako se ti oziroma vidva s tvojo Natašo, soplesalko in partnerico v zasebnem življenju, spopadata z izzivi, ki jih prinaša pandemijski čas?
Na začetku 2020 sva bila praktično že za vse leto ‘zabukirana, niti enega vikenda nisva imela prostega. Bila sva druga v Londonu, začela se je azijska tura, in ko sva bila ravno v Tokiu, so začeli odpovedovati vse tekme. In potem je sledilo obdobje, ko sva začela odpovedovati vse letalske karte za prve mesece. Vrnila sva se nazaj v Nemčijo, lahko rečem, da sva po dolgem času opazila letne čase. Ko potuješ, tega niti ne opaziš. V sedemnajstih letih plesne kariere sem bil celo zimo v Evropi. Najin fokus je bil prej trikotnik Evropa, Azija, Amerika, in pred nekaj leti je Amerika odpadla zavoljo dokumentov. Sem sicer rezident Hongkonga in povsod imava delovne vize urejene. Z minulim letom, lahko rečem, da sva z Natašo tudi zadihala, ko ni bilo treba vsak vikend nekam potovati. Natašini starši imajo plesno šolo in imava lahko treninge ter sva zato v boljši situaciji kot ostali. Zelo sva trenirala, se umirila in posvečala določenim stvarem, ki jim nisva nikoli posvetila dovolj časa. Zdaj se počasi nakazuje, da se bodo začela tekmovanja. Blackpool je napovedal tekmo konec avgusta. Rada bi se udeležila vseh pomembnih tekem in osvojila prvo mesto, saj sva do zdaj bila na vseh tekmah druga. Čutiva, da je prišel najin čas. Vsakič, ko stopiš na parket, bi rad zmagal.

Življenje se je obrnilo na glavo, kajne?
Ja, res je. Recimo poučeval sem v Šanghaju na univerzi Economy Accounting, kjer se zavedajo, da če je nekdo dober v poslovnem svetu, mora pridobiti tudi komunikacijske veščine, in ples je za to idealen. Organizirali smo celo tekmo in trudimo se, da bi se povezali še z ostalimi univerzami. Ampak najprej mora miniti pandemija. Pravkar sva bila povabljena na Japonsko, kjer bo tekma 14. junija, a nama nekako ne diši dvotedenska karantena. In omenjeni Blackpool, verjamem, da se bo zgodil. Kar se tiče rezultatov, nama je veliko pomenila zmaga v šov kategoriji, na vseh glavnih tekmah pa sva bila druga, no, sva podprvaka, mogoče se to bolje sliši (smeh).

S tvojo soplesalko in partnerico v zasebnem življenju, Natašo Karabej, plešeta standardne plese in sta profesionalca v plesni zvezi WDC. Kakšna je bila pot do tu?
Po zmagi na državnem prvenstvu v latinu in kombinaciji med starejšimi mladinci ter potem že med člani sem pri osemnajstih šel živet v Italijo in plesal tako latin kot standard. Pri 22-ih sem bil v finalu Blackpoola in ni bilo dovolj financ in ne časa, da bi treniral oboje. Ker sem bil v Italiji, v deželi standarda, je bila odločitev zelo preprosta. Pri 25-ih sem šel že med profesionalce, kar je bila zame ena najboljših odločitev v življenju.

Kaj meniš, kje je športni ples na svetovni ravni?
Različno od države, v kateri plešemo. Na Japonskem so dvorane nabito polne, na Tajvanu in na Kitajskem pride na ogled tekme okoli 5000 ljudi, dvorane so po več dni nabito polne, razprodane. V Ameriki je kategorija PRO AM velika, je poseben biznis in poteka na drugačen način. V Evropi je londonski Albert Hall vedno razprodan, enako tudi Blackpool. Tako da …

Meniš, da k temu pripomorejo tudi plesni šovi na televizijah, čeprav tega ne bi mogla trditi za Slovenijo?
Nekaj že, če se tega lotiš na pravi način. Mene so vabili v italijansko različico Zvezde plešejo, a nisem bil pripravljen ostati v Rimu toliko časa. Vem, da je v Nemčiji šov pripomogel k prepoznavnosti plesnih klubov. In če se spomnim sebe, sem začel plesati zaradi filma Poletje v školjki.

In kako doživljaš našo, slovensko sceno? Poslušam večkrat očitke, da ste uspešni plesalci šli v svet in pozabili na razvoj slovenskega plesa. Kaj praviš?
Čisto podrobno ne poznam razmer, vem, da ni prevelikega števila parov. Želim si, da bi plesalci imeli čim boljše pogoje za delo, da bi Plesna zveza funkcionirala, da bi pomagala plesalcem. Ampak tako je bilo tudi takrat, ko sem jaz plesal, in se ni nič spremenilo. Sami se nismo mogli preživeti, jaz sem šel v Italijo, ker sem imel možnost trenirati z najboljšimi možnimi pari, to je bil moj cilj. Stara garda bi nas morala pustiti zraven in bi se verjetno kaj spremenilo. Ampak sama politična situacija v Plesni zvezi me ne zanima. Bom zdaj raje nehal.

In kdaj bo torej poroka, saj sta z Natašo že sedem let par, od tega plešeta pet let skupaj?
Poroka seveda bo, ampak po koroni, nekje prihodnje leto v tem obdobju. Imava veliko prijateljev z različnih koncev sveta in rad bi povabil vse, kar je zdaj nemogoče zaradi potovanj. Poroko bi rad naredil v Sloveniji.
Torej te vleče nazaj v Slovenijo?
Ljubljana mi je všeč, manjše aktivno mesto, ki ni preveliko. Veliko pa je dogajanja. Odločitev bo padla v letu ali dveh. Zdaj bom še vedno največ časa poskušal preživeti v Nemčiji in Aziji. Natašini starši namreč predajajo plesno šolo njej in bratu, tako bosta prevzela vodenje šole. In pa kot sem že omenil osvojiti vsa prva mesta, da bi bil zaključek kariere tak, kot se spodobi.

(foto: arhiv Domna Krapeža)

Kdaj je Domen najbolj srečen, zadovoljen?
Srečen sem, ko lahko potujem in ko sem lahko doma (smeh). Zadovoljen sem, ker še vedno rad treniram, ni muka, kljub množici tekmovanj in nastopov. K sreči nimam poškodb in to je pri mojih štiridesetih letih odlično.
Hvala za tvoje misli in upam, da se vidimo v živo, ko prideš na obisk. Ostani zdrav in vesel!