Pregled baletnega leta: bleščeče povprečje brez izstopajočih vrhuncev

Leto 2010 ni pokazalo ničesar pretresljivo slabega, vendar so izostali tudi res veliki presežki.

Začetek in konec baletnega leta sta bila v znamenju klasike. Koprodukcijo klasičnega baleta Bajadera sta izvedla združena baletna ansambla z nekaterimi gosti, klasično Giselle pa so na oder postavili v Mariboru. Pomlad je bila bolj sodobna, saj je v Mariboru umetniški vodja Edward Clug predstavil noviteto Watching Others, v Ljubljani je bil v Kinu Šiška premierno izveden Urbano Balet (koreografija Sanje Nešković Peršin in Kjare Starič), že krepko v poletje pa je segel Samorog na dvorišču ljubljanskega gradu in baletni koncert na Prešernovem trgu. Poleg premier obeh baletnih ansamblov so bili odmevnejši še baletni koncerti tretjega baletnega stebra – Društva baletnih umetnikov Slovenije.

Večna Giselle v izvedbi mariborskega baletnega ansambla; na fotografiji Tijuana Križman Hudernik in Matjaž Marin.
Kljub nezavidljivemu položaju, v katerem so baletniki, je vsakoletni koncert DBUS pokazatelj ne le številčnosti baletnih ustvarjalcev, temveč tudi njihove kreativnosti. Pohvalno je izobraževalno poslanstvo, ki ga z nastopi po vsej Sloveniji opravlja DBUS. Na leto imajo prek 20 različnih nastopov po vsej Sloveniji, večinoma pred skorajda polnimi dvoranami. Mogoče bi bil že čas, da tudi DBUS pripravi svojo baletno predstavo, ki bi omogočila mladim plesalcem soočenje z daljšimi plesnimi deli, hkrati pa prevetrila tudi koreografske začetnike, ki poleg miniatur na vsakoletnem večeru DBUS zlepa ne pridejo do celovečerne koreografije. Gala večer baletnih koreografij na slovensko glasbo je v letošnji izvedbi žal pokazal precejšno izpetost te odrske oblike, in v dobro prihajajočih koreografskih talentov pa tudi plesalcev bi bilo smiselno razmišljati ambiciozneje.
Ena od produkcij Društva baletnih umetnikov; na fotografiji Dana Petretič in Siniša Bukinac.
Če preletimo stanje v obeh profesionalnih baletnih ansamblih, potem Maribor ostaja na preverjeni poti. Po dve do tri premiere letno, kjer je ena klasična, dve pa sodobni. Umetniški vodja Edward Clug je v sodelovanju s skladateljem Milkom Lazarjem dodobra izrabil ustaljene obrazce. Izrazni naboj baletnega ansambla je v tem trenutku glavni mariborski kapital, saj trenutna koreografska hiperprodukcija umetniškega vodje ne najde vedno zadostnega vsebinskega pokritja. Pogostejše sodelovanje z drugimi sodobno plesnimi koreografi bi verjetno prineslo bolj presenetljive rezultate, predvsem pa plesalcem postavilo nove plesne izzive.
Gledati druge v koreografiji Edwarda Cluga in izvedbi mariborskega baletnega ansambla.

Ljubljanski baletni ansambel je sezono končal z dvema pomembnima novicama. Prvo bi lahko zdaj že z dobršno mero cinizma označili kot že dodobra prežvečeno vest, saj se je obnova matične hiše še enkrat podaljšala. Po trenutnih predvidevanjih naj bi se po treh letih brezdomstva predvidoma februarja 2011 celotno gledališče vselilo v prenovljeno hišo. Upajmo na najboljše. Druga novica je bila bolj nepričakovana, saj se je dokaj nepričakovano zamenjal umetniški vodja. Novi ravnatelj gledališča Mitja Bervar je vodenje baletnega ansambla prvič zaupal tujemu strokovnjaku. Njegove reference so nesporne, tako da je prvotno presenečenje v baletnih krogih hitro zamenjalo pričakovanje prvih potez novega umetniškega vodje. Irek Mukhamedov je svojo kariero začel kot solist v Bolšoju, nastopal je po svetovnih odrih, v  Londonu je po zaključku plesne kariere nadaljeval svojo pot kot vodja različnih baletnih ansamblov in koreograf. Za svojo pomočnico je izbral Darinko Lavrič Simčič, ki je bila dolgoletna umetniška vodja baleta v Ljubljani. Kombinacija strokovnosti in neobremenjenosti z lokalnimi posebnostmi (Irek Mukhamedov) ter dobro poznavanje sposobnosti in potencialov članov baletnega ansambla (Lavrič Simčičeva) obeta veliko.
Ljubljanski in mariborski plesalci so se združili v Bajaderi.
Pričakujemo lahko zanimive predstave, mogoče tudi kakšne mednarodne koprodukcije, predvsem pa kontinuirano delo z baletnim ansamblom. Pred novim umetniškim vodjem je glavni izziv v vzpostavljanju enotnega baletnega korpusa, kjer bo prostora tudi za vznik novih baletnih solistov, predvsem med moškimi. Maribor je tu prav gotovo v prednosti.
V celoti iztekajoče leto ni pokazalo ničesar pretresljivo slabega, vendar so izostali tudi res veliki presežki. Občutek imam, da baletna scena ostaja pri preverjenih obrazcih, ne prestopa samopostavljenih mej, ne poskuša iskati kje dlje. Plesno znanje, tehnika, izraznost plesalcev so na zelo visoki ravni, toda to sicer visoko povprečje je žal tudi cilj. Verjetno je ostajanje v všečni sredini posledica relativne odsotnosti perspektive baletnih plesalcev, saj poleg zaposlitve v enem od obeh baletnih ansamblov, pedagoškega dela in projektnega dela v sodobnih plesnih predstavah, ne ostaja veliko možnosti za osnovno preživetje. Že odločitev za delo na področju sodobnega plesa oziroma baleta je dejanje, ki zahteva dobršno mero poguma, vztrajnosti pa tudi organizacijskih sposobnosti. Kakšna izguba energije, potrata časa in zanemarjanja talenta zgolj za preživetje!
Urbanobalet je uspešnica ljubljanskega baleta v koreografiji Sanje Neškovič Peršin in Kjare Starič.
Leto 2010 pa prav zagotovo zasluži posebno omembo zvestega baletnega občinstva, saj so baletne predstave bolj kot katera druga zvrst dobro obiskane in po intenzivnosti ter dolžini aplavzov sodeč vedno toplo sprejete. Vsem, ki v baletu režejo vedno skromnejši kos že tako tankega kruha, bi polne dvorane morale spremeniti pogled. Ali pa za začetek vzbuditi vsaj malo dvoma o obrobnem mestu baleta, njegovi zaprašenosti ali celo odvečnosti. 
Plesna in baletna kritičarka Klavdija Zupan bo bdela nad baletnimi dogodki tudi v letu 2011.
V prihajajočem letu se lahko baletno občinstvo nadeja novih baletih poslastic, saj v Ljubljani načrtujejo postavitev romantičnega baleta Silfide ter baletni večer, v katerem se bo prvič predstavil novi umetniški vodja tudi v koreografski vlogi. Maribor bo premierno izvedel koprodukcijo z graškim baletom, kjer bosta za koreografijo poskrbela umetniški vodja Maribora in Gradca. Oba ansambla pa bosta prav gotovo občinstvo razveseljevala s ponovitvami iz minulih sezon, tako da bo zagotovo dovolj zanimivih predstav.
Kot običajno je v leto pred nami projicirano vse dobro, pametno in uspešno. Obrnimo Pandorino skrinjico in iz nje izpustimo najprej upanje, slabo pa zaprimo za nedoločen čas!

View Gallery 7 Photos