Poletni baletni seminar v Zagrebu. Črvički v želodcu in enkratna umetniška izkušnja.

Poletne počitnice so nekaj, kar si vsi šolarji, dijaki in študentje močno želijo, saj lahko takrat dajo svoje možgane za dobra dva meseca na ‘off’ in se prepustijo brezdelju, če si niso tega užitka pokvarili s popravnimi izpiti. Za baletne (in ne samo baletne) plesalce to seveda ne drži. Zanje je tako dolgo obdobje brez vsakodnevnih baletnih treningov absolutno preveč, če hočejo v septembru začeti normalno delati v profesionalnih baletnih šolah ali gledališčih. Zato se jih večina odloči za obisk kakšne od poletnih baletnih šol, seveda po svojih željah in (predvsem finančnih) zmožnostih.

Sama se z baletno pedagogiko ukvarjam že petnajst let. Občasno vodim treninge v ljubljanskem baletnem ansamblu, poučevala sem v šoli Mojce Horvat, v Pirueti, zadnji dve leti pa baletno tehniko prenašam na plesalce v plesni šoli Kazina, kamor me je povabila Silvestra Perčič, vodja Kazine s široko vizijo, ki se zaveda, da morajo jazz, modern in show dance plesalci za doseganje dobrih rezultatov obvladati tudi osnove klasičnega baleta. Nedavno sem začela voditi tudi svoje baletne treninge v dvorani Plesnega centra Mimi in obiskovati našo novo, minulo jesen ustanovljeno Akademijo Alma Mater Europea, smer Balet, kjer želim svoje pridobljeno znanje še utrditi in razširiti, saj v tem delu res uživam in ga želim opravljati, dokler mi bo to dopuščalo moje telo.

Spomladi me je prijetno  presenetilo vabilo Aleksandra Lukjanova, umetniškega vodje International Masterclass Croatia, da se kot pedagoginja pridružim njihovi poletni baletni šoli v Zagrebu, ki je potekala zadnja dva tedna v mesecu juliju. O šoli sem slišala precej dobrih komentarjev od slovenskih plesalcev, ki so se je udeležili v prejšnjih letih. Pa tudi sicer Aleksandra Lukjanova poznam kot odličnega profesionalnega baletnega plesalca, s katerim sva bila celo kolega v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu, kjer sem preplesala šest najlepših aktivnih sezon svoje plesne kariere. Povabilo sem z navdušenjem sprejela in se začela pripravljati na različne treninge, ki so me čakali na seminarju. Aleksandr me je predvidel za delo z najmlajšo in srednjo skupino plesalcev, za katere sem zjutraj vodila klasični baletni trening. Nato sem bila zadolžena za klasični repertoar najmlajših v obliki svoje lastne koreografije, saj so ta dekleta za izvajanje klasičnih variacij še premlada. Sledila je ura karakternih plesov –  tudi pri tem je Saša prepustil izbiro in koreografijo meni, poleg tega naj bi vodila še klasični repertoar (variacije na špicah) za srednjo starostno skupino deklet. Moram priznati, da sem imela precejšnjo tremo, saj kljub dolgoletnim izkušnjam še nikoli nisem poučevala toliko različnih stvari hkrati – en klas je namreč sledil drugemu. Tako sem se že v Ljubljani temeljito pripravila, predvsem glede izbora glasbe in svojih koreografij, saj karakternih plesov še nisem poučevala in sem morala pošteno pobrskati po spominu ter seveda YouTubeu.

Ko sem Sašo prosila za napotke oziroma smernice, kaj pričakuje od mene, so bila njegova navodila jasna: otroci morajo biti srečni, morajo uživati, vse otroke obravnavamo enakovredno ne glede na stopnjo njihovega plesnega znanja, težavnostno stopnjo postavimo glede na otroke z več znanja, vendar trening kljub temu prilagodimo, da je izvedljiv tudi za preostale. S povedanim sem se popolnoma strinjala, saj je po mojih izkušnjah velika razlika med poletno plesno šolo, kjer morajo vsi otroci delati enakovredno, se zabavati, a vendar napredovati v svojem znanju, ter redno baletno šolo, kjer morajo biti kriteriji drugačni, saj tam izobražujejo otroke za poklic baletnega plesalca, zato morajo biti pravila in selekcija strožji.

V Zagreb sem prišla v nedeljo zvečer, polna črvičkov v želodcu in razmišljanja o prihodnjem dnevu, v  ponedeljek pa smo začeli s seminarjem. Ta dan je Aleksandr prevzel ‘moj’ jutranji trening, tako da sem si lahko otroke ogledala, ocenila njihovo znanje in se pripravila na klasične ter karakterne variacije, ki so sledile. Kot vedno so takoj ob vstopu v baletno dvorano moji želodčni črvički izginili, misli so se zbistrile, saj je to področje mojega delovanja, prostor, v katerem se počutim domače, kjer mi stvari preprosto samodejno stečejo. Otroci so bili sprva malo zadržani, vendar smo hitro prebili led in ustvarili toplo, zabavno, vendar delovno vzdušje, kar je po mojem najpomembneje za doseganje dobrih rezultatov.
Za organizacijo pred in med seminarjem je skrbela Maja Lukjanov, Aleksandrova življenjska sopotnica, ki je svoje delo opravljala zagnano in  neutrudno. Vsi, ki smo imeli kakorkoli opraviti z organizacijo seminarjev in podobnih dogodkov, vemo, koliko truda je treba, preden se seminar pripravi in dejansko izvede. Maja je vse odlično pripravila, med celim seminarjem ni bilo zaslediti nobenih pritožb, slabe volje. V prostorih seminarja je  bila prisotna vsako jutro ob 8. uri, pregledala, če vse ‘štima’, prižgala klime v dvoranah, da smo začeli delati v normalnih razmerah. Staršem je bila ves čas na voljo za vprašanja, osebno ali po e-mailu. Če se je kjerkoli kaj zataknilo, smo samo zaklicali: ”Maja!” in stvari so se hitro uredile. Otroke je po 15. uri pospremila v hostel, kjer so imeli kosilo, po katerem so bili prosti. Kot posebnost je Maja organizirala večere z vsakim pedagogom posebej. Na teh smo govorili o svojo poklicni poti, izpostavili kakšne smešne, zanimive dogodke, pozneje pa odgovarjali na vprašanja otrok in staršev. Na mojem večeru smo se zabavali, klepetali, da se je pogovor zavlekel na skoraj dve uri, ki sta kar prehitro minili. V nedeljo, ko so imeli otroci prost dan, je Maja organizirala ogled Plitvičkih jezer. Naj predstavim pedagoge, ki so poleg mene poučevali na letošnjem seminarju.

Aleksandr Lukjanov je vodil baletni trening za najstarejšo skupino, na najvišji tehnični ravni ter tehniko za moške plesalce. Njegov trening je zasnovan na podlagi metodike Vaganova, vaje so sestavljene zanimivo, raznoliko, tehnična raven je bila precej zahtevna, pa vendar prilagojena zmožnostim udeležencev seminarja. Fantje so s Sašo po treningu ‘pilili’ najtežje baletne tehnične elemente (vrtenja, skoke …). Sašin pristop k treningom je resen, profesionalen, kljub temu pa občasno vnese kakšen sproščen moment, s katerim razbije resno vzdušje. Fantje so trdo delali, poslušali korekcije, in moram priznati, da je bil napredek po dveh tednih očiten. Aleksandr Lukjanov prihaja iz Kijeva v Ukrajini, kjer je svojo baletno tehniko izpopolnjeval pod vodstvom velikih imen ruskega (takrat sovjetskega) baleta. Kot prvi solist je bil zaposlen v HNK Zagreb, Nothern Ballet v Manchestru in teatru Ševčenko v Kijevu. Kot gostujoči solist je plesal tudi v svetovnih teatrih Bolšoj in Mariinski ter kot član skupine International Ballet Stars Berlin’ prepotoval velik del Evrope in sveta. Trenutno je umetniški vodja in pedagog pri IMC ter organizira Masterclasse na Hrvaškem in drugje po svetu.

Natalia Horsnell prihaja iz Avstralije, kjer je začela svoje baletno izobraževanje. Pri štirinajstih letih je prišla v New York, kjer je sodelovala  z Ajkun Ballet Company, od tam jo je pot vodila v München, kjer se je pod vodstvom Konstanze Vernon izpopolnjevala v Heins Bosl school in že kot študentka nastopala na odru Bayerische Staatsbaleta. Po končanem šolanju se je zaposlila v zagrebškem baletu, hitro napredovala v demi in pozneje v prvo solistko, kjer trenutno pleše prav vse vodilne vloge klasičnega kot tudi sodobnejšega repertoarja. Za svoje umetniške dosežke je v letu 2013/14 prejela nagrado ‘Ana Roje’. Osebno sem Natalijo videla plesati v vodilni vlogi Ane Karenine v istoimenskem, fenomenalnem baletu Lea Mujiča in popolnoma me je prevzela – s svojo tehniko, lepoto, predvsem pa z umetniško širino, neverjetno izraznostjo in zrelostjo. Zdaj me je očarala tudi kot pedagoginja. Poučevala je baletni trening, vaje na ‘špicah’ in repertoar za srednjo ter starejšo skupino. Natalija je pri svojem delu visoko profesionalna, poleg tega polna humorja, dobre volje in pozitivne energije. Ker je aktivna in tehnično dovršena plesalka, plesne elemente na špicah učenkam občasno tudi sama pokaže, kar je dodana vrednost njenim treningom. Na zaključnem nastopu so dekleta pokazala izjemno težki variaciji Belega laboda iz Labodjega jezera in Sladkorne vile iz Hrestača. Prav vsa dekleta so variacije izpeljala do konca, kar samo po sebi pove dovolj.

Aleksandr želi vsako leto seminar nekoliko osvežiti, da ni nikoli popolnoma enak prejšnjemu. Letos je tako kot posebno gostjo povabil g. Anne Maher, umetniško vodjo  baletne skupine Ballet Ireland iz Dublina. Anne Maher je ena od vodilnih oseb v Irskem baletu, za seboj ima več kot 30 let dolgo bogato baletno kariero. Leta 1980 je osvojila nagrado pokojne princese Grace iz Monaka in tako nadaljevala šolanje v prestižni  L’Acadamie de Danse Classique v Monte Carlu pod vodstvom Marike Besobrasove. Pozneje je plesala v British Ballet Theatre (Anglija) in kot prva solistka gostovala po vsej Evropi z Wiener Ballet Theater (Dunaj, Avstrija). Anne se je leta 1997 vrnila na Irsko, se pridružila Balletu Ireland, uspešnem nacionalnem teatru, ki veliko gostuje predvsem izven irskih meja. Poleg tega je ustanoviteljica in predsednica irskega baletnega foruma, organizacije, ki na Irskem nudi ‘masterclasse’, intenzivne tečaje, in z informacijami pomaga mladim plesalcem. Z Anne sva se osebno spoznali zdaj, v Zagrebu. Je odlična baletna mojstrica, delala je z najstarejšo skupino (klasični repertoar, dueti, variacije, tehnika na špicah), kjer je zahtevala predanost, disciplino, vendar na prijazen način in na visoki profesionalni ravni. Zasebno je Anne izjemno prijetna oseba, obožuje angleški humor (kot jaz), tako da sva se odlično ujeli in preživeli nekaj super zabavnih trenutkov v Zagrebu, polnih smeha in dobre volje.

Za moderno sodobne treninge je skrbel Sven Copony, plesalec klasičnega baleta in hkrati učitelj modernega plesa. S klasičnim baletom se je začel ukvarjati precej pozno, šele pri 17. letih, pa vendar je kmalu dobil štipendijo pri Hochschule für Musik und Theater v Münchnu, kjer je diplomiral in se kmalu nato zaposlil v HNK Zagreb. Vzporedno s klasičnim baletom so ga privlačile tudi sodobnejše plesne smeri, v katerih se je izpopolnjeval poleg rednega dela v gledališču. V zagrebškem plesnem centru občasno vodi treninge, ki so kombinacija Franklinove metode, človeške kinetike, metode Feldenkreis in klasičnega baleta, odrske deske pa je zamenjal za redno poučevanje na šoli za klasični balet in sodobni ples v Zagrebu. Njegove sodobne plesne stvaritve lahko vidimo na raznih baletnih tekmovanjih na različnih koncih sveta. Tudi za Svena moram reči, da je izjemno topla oseba, umetniško navdahnjena, ki živi za ples in si želi ustvarjati, kreirati. Na seminarju je vodil sodobno plesno tehniko za najmlajše, srednje in najstarejše plesalce. Ogledala sem si njegove treninge in zaključni nastop. Presenetilo me je, kako je znal baletne plesalce pripraviti k improvizaciji, ustvarjalnosti, saj so (smo) baletni plesalci v tem pogledu večkrat precej zadržani. Plesalci so po Svenovih napotkih ustvarili svoje gibe, kombinacije, poleg tega so izvedli tudi precizno skoreografirano točko, kjer so morali pokazati tehniko, izraznost in enakost ter sodelovanje v skupini. Sven je znal s svojim pristopom, ki je izredno človeški in preprost, hkrati pa zahteva močno fizično pripravljenost, izvleči iz plesalcev njihove sodobne potenciale, tako v tehniki kot tudi v čustveni izraznosti. In kar je najpomembneje – otroci so uživali.

Na zaključnem koncertu, zadnjo soboto, smo vsi pedagogi pokazali svoje delo, razen Anne Maher, ki je bila z nami samo prvi teden. Morda bi bila namesto koncerta boljša definicija Dan oprtih vrat, saj je Saša želel, da v skrajšani obliki pedagogi predstavimo vse svoje delo, ne samo kot nastop, temveč da starši vidijo, kako smo prišli do teh rezultatov, na kakšen način otroke poučujemo, kako se otroci odzivajo. Osebno sem vodila jutranji baletni trening in potem z najmlajšimi pokazala dve klasični in dve karakterni koreografiji, ki smo jih pripravili v dveh tednih. Z rezultatom sem bila izjemno zadovoljna, saj smo imeli na voljo le 30 in 40 minut za vsak predmet dnevno, drugače bi bil celoten program za otroke, stare od 9 do12 let prenaporen. Otroci so delali navdušeno, ponavljali nove dele koreografije doma in prišli prihodnji dan popolnoma pripravljeni. Vključila sem tudi korake, ki jih še niso poznali, in pa njihove prve mini ‘lifte’ (stik med dekletom in fantom), kar je sprva sprožilo nezaustavljivo hihitanje deklet in okamenelost fantov, pozneje je izpadlo prav super. Slovenske barve so zastopali: iz Maribora Ana Klajderič, Ana Marija Šavli, Nuša Urnaut in Tamara Jojić pa Gita Šaravanja, ki je sicer iz Splita, a obiskuje mariborski konservatorij. Iz Ljubljane pa Tomaž Roblek, Ela Kovač, Lara Ekar Grlj in Miha Florjanc Lukan.

Toliko pohval, komplimentov predvsem od staršev za svoje delo, pristop, koreografije še nisem dobila v življenju. ‘Kako so otroci navdušeni nad mano, kako so napredovali, kako doma govorijo o meni, kako so jim všeč moje koreografije …’, skratka moj ego je zrasel za kakšna dva metra in baterije sem si prav gotovo napolnila do prihodnjega poletja. Vsekakor je bilo zame najpomembneje to, da sem s takšnim odzivom dobila neko osebno potrdilo, da delam prav, da je moj pristop pravilen in prinaša dobre rezultate, da otroci radi plešejo moje koreografije, in to je vredno več kot vse drugo. Celoten seminar je v meni pustil spoznanje, da je vse – moje dolgoletno delo, predanost klasičnem baletu, želja po poznavanju pravilne baletne metodike – obrodilo sadove. Dobila sem ponovni zagon izobraževati se naprej, delati še več, saj ima klasični balet posebno vrednost, ki jo cenijo ljudje po vsem svetu. Vedno bodo otroci, ki si bodo želeli plesati klasični balet, občinstvo, ki si bo želelo ogledati klasične baletne pravljice, zato je naša naloga, da ga ohranjamo in ga v originalni oziroma času primerni izpopolnjeni obliki prenašamo naprej na mlajše generacije. Po zaključnem nastopu so seveda sledila fotografiranja, otroci so želeli spomin na vsakega pedagoga, bila so objemanja, zahvale, kot na primer ”upam, da se vidimo naslednje leto”, skratka ena prelepa umetniška izkušnja, ki mi bo za vedno ostala v spominu.
Po končanem seminarju se mi je Aleksandr Lukjanov osebno zahvalil, mi povedal, da je izjemno zadovoljen z mojim delom in odzivom otrok ter staršev in da me vabi k sodelovanju tudi prihodnje poletje v Zagrebu, morda pa se vidimo tudi pri drugih projektih, ki jih imata z Majo v načrtu v prihodnosti. Ker mojega pedagoškega in koreografskega dela prej ni poznal in me je na seminar povabil bolj na podlagi svojega občutka, mi priznanje iz njegovih ust pomeni toliko več. Aleksandr, Maja in ekipa so že na poti v Dublin, kjer kmalu začenjajo svojo dvotedensko delavnico International Masterclass Croatia. Želim jim veliko uspehov.
Naj za koncu samo še dodam – Hvala, Zagreb, hvala Saša in Maja, hvala, otroci, starši, pedagogi … Bilo je nepozabno. Upam, da se vidimo prihodnje leto.

View Gallery 11 Photos