Plesne legende v živo in v objektivu Toneta Stojka

Fotograf in videast Tone Stojko že več kot štiri desetletja ustvarja vrhunske posnetke, gledališke in plesne fotografije, s katerimi se je zapisal med pomembne ustvarjalce umetniške fotografije pri nas. V svojem obširnem fotografskem opusu in opusu video posnetkov je ovekovečil okoli 1500 gledaliških in plesnih predstav ter nekaj deset tisoč portretov. Tako je postal neprecenljiv kronist našega časa, in še posebej odrske umetnosti v Sloveniji na prelomu milenija. Letošnjo pomlad je v Galeriji Jakopič razstavil petinsedemdeset barvnih fotografij, ujetih trenutkov prelivajočih se ženskih aktov – fotografij zabrisanih figur.

Njegova ideja o fotografijah zabrisanih figur se je porodila nekje leta 1974, tako ta razstavni ciklus ženske telesne poetike v gibu in igri plesa zajema novejše ustvarjalčevo obdobje in sega vse do časov sedemdesetih. In ker je to svojo razstavo posvetil telesu v gibanju, je Stojko želel, da ples zaobjame tudi prostor Galerije Jakopič in se realno umesti med razstavljene eksponate.
Na odprtju je zaplesala in ustregla njegovi želji Maša Kagao Knez, hčerka Jasne Knez, ki ji je Tone Stojko posvetil velik del svojega ustvarjalnega opusa in z njo skupaj dozoreval v umetniških niansah fotografskih oblik telesa v gibanju.

Začetki sedemdesetih predstavljajo čas razcveta sodobnega, scenskega, ustvarjalnega, skratka umetniškega plesa na Slovenskem, ki ga je s svojim pedagoškim delom posejala plesalka, koreografinja, pedagoginja in v določenem času tudi plesna kritičarka Živa Kraigher ( 1920-2011). Tista leta so ure plesnega ustvarjanja potekale na Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje Ljubljana (danes Konservatorij za glasbo in balet), in sicer na njihovem oddelku za izrazni ples, ki ga je do svoje upokojitve vodila Živa Kraigher in je ob plesnem dozorevanju svojih učenk leta 1973 ustanovila prvo slovensko plesno društvo Studio za svobodni ples, namenjeno plesni domišljiji nove generacije plesalk, ki so zrasle ob njej in ki jih je Tone Stojko neutrudno spremljal s svojim fotografskim objektivom ne le v času njihovih šolskih ali študijskih let, ampak tudi na poletnih sipinah, na plesnih seminarjih in na novo oranih poljanah plesnega profesionalizma.

Naša učiteljica Živa Kraigher je preminula 19. maja, in Tone Stojko je želel zaključek svoje zgodovinske razstave posvetiti tudi njenemu spominu. Zato je pripravil okoli 40-minutni video posnetek iz leta 1994 in ga poimenoval Sprehod z Živo. Video je posnet ob snidenju Živinih učenk s svojo učiteljico ob praznovanju njene 70-letnice. In Tone je med našim klepetom nevpadljivo snemal, medtem ko smo se spominjali plesnih dogodivščin in spregovorili o svojem življenju, moderatorka Neja Kos pa je z vprašanji in komentarji spodbujala živahnost pogovorov.

Štiri leta smo potrebovali, da ujamemo trenutek Živinega časa in jo pripravimo na to snidenje. Spomnim se, da smo svojo Živo skušali velikokrat najti, pa kaj ko velikokrat ni bila dosegljiva. Ob izidu njenih dveh knjig leta 2002 v obsegu 800 strani Ljudje in kraji na Pivškem med NOB (1941.1945) pa smo le dojeli, zakaj po svoji upokojitvi v drugi polovici sedemdesetih ni imela časa za plesna druženja in je lovila trenutke počitka v zelenju bovških trat in gozdov. Med NOB je kot aktivistka s partizanskim imenom Ksenija pomagala vzpostaviti slovensko oblast na Primorskem. Dejala je, da je vzljubila te ljudi in se je čutila dolžno opisati njihovo zgodovino, da bi se lahko vsaj malo oddolžila za tisto, kar so ji vsestransko dajali med vojno.
No, nič drugače ni bilo niti, ko smo iskali termin za snidenje ob njeni 80-letnici (to smo obhajali  skupaj s  85-letnico ob  prvem Festivalu  Živa v CD,  festivalu plesne ustvarjalnosti mladih v organizaciji JSKD RS, ki je po njej dobil tudi ime) in se lansko leto trudili da njeno 90- letnico praznujemo vsaj v istem letu,  naše lansko  snidenje pa je preprečila  bolezen. V tem času  je naša učiteljica zaključevala že drugo  knjigo, knjigo o svojem plesnem delovanju in o svojih učenkah. In ko se je že zdelo, da se bomo dobili v toplih pomladnih dneh,  je Živa Kraigher končala svojo  življenjsko pot. Bila je srečna, ker je uspela dokončati svojo zgodovinsko knjigo o plesu;  v četrtek, 12. maja, je  zaprla računalnik in naznanila, da je knjiga pripravljena, v petek pa je odšla v bolnico, njeno srce je iskalo počitek in s svojo odločitvijo, da ne sprejme dodatnih posegov zdravljenja, mu je ta počitek tudi dala.

Predpremiera video posnetka Sprehod z Živo se je predvajala v prvem delu zaključnega performansa ob zaprtju razstave Telo v igri in v spomin Živi Kraigher; uradni začetek je bil ob 18. uri tretjega julija. Drugi del pa si je Tone Stojko zamislil kot most plesnih povezav med generacijo, ki je ujeta na njegovih posnetkih, in mladimi plesnimi upi.
Zato smo Živine učenke  Jasna Knez, Neja Kos, Silva Ros in jaz, ki smo na svoj način še povezane s plesno sceno, stopile skupaj in iskale motive za zaključno plesno instalacijo ob zaprtju Stojkove razstave. Silvi Ros se je  porodila ideja! Galerijo Jakopič, ki je postavljena pod nivojem Slovenske ceste, je zaznala kot prostor Tonetovega hobija, podvodnega snemanja. Dramaturško je osmislila dogajanje v sceni Galerije in tako zaključni performans poimenovala po pesmi Janeza Bitenca Na dnu morja steklen je grad. Plesna instalacija v prostranosti Galerije je klicala po glasbeni liriki, zato je Silva povabila gimnazijko Kajo Šoštarič, ki se je malo pred tem izkazala na zaključnem koncertu svojega desetletnega šolanja na glasbilu violine. Mlada Kaja je instalacijo plesa in glasbe v likovnem Galerijskem prostoru začela s tihim petjem prve kitice Bitenčeve pesmi, potem pa je v glasbeni liriki violinskih strun in v prepletu kratkih glasbenih motivov spodbujala gibalne skice in ples nastopajočih.

Neja, Jasna in jaz naj bi predstavljale telo v gibanju – spomine – zrelost, mladi plesni rod pa novodobni plesni trend. Za predstavitev  novodobnega plesa in mladih upov sem predlagala svoja bivša učenca plesnega oddelka na Glasbeni šoli Trbovlje, ki sta se že zapisala slovenski plesni sceni, Nika Rajška, letošnjega maturanta SVŠGL Umetniške gimnazije za sodobni ples, in Kim Kern, ki  po zaključku te iste gimnazije nadaljuje svoje študijske in plesne poti v Kopru, skupaj pa sta nastopila tudi na slovesnosti ob letošnjem jubilejnem dnevu državnosti.

Čudni občutki me obdajajo, ko pišem o predstavi, v kateri tudi sama sodelujem, kot bi se znašla na drugi strani nevidne pregrade, ko misliš,  čutiš in izvajaš, vendar svojega izdelka ne vidiš … V tej skoraj četrturni plesni instalaciji nisem imela občutka, da sem del scene, zdelo se mi je, da skupini obiskovalcev, nekdanjih Živinih učenk, naših plesnih prijateljev, umetnikov, ki so nas vseskozi spremljali, igralcev, kiparjev in mimoidočih, pripovedujem zgodbo spominov, zato so moji gibi rok trepetali in plapolali okoli glave, se raztezali po zgodovinski rekonstrukciji antičnega zidu, ki  stoji pod temelji Galerije, in se zaustavljali na oblikah antičnih stebrov, ki krasijo galerijski prostor. Jasna se je po prostoru gibala kot veter spominov, je prihajala in odhajala, se znašla ob meni in Neji, in v trenutkih najinih zamrznjenih gibalnih podob. Neja se je odločila upodobiti prepoznavne gibalne motive znanih imen sodobne plesne scene (Marte Graham, Mete Vidmar-Drevo …), in tako poveže sedanjost z zgodovinskim časom. Svoj plesni prostor sta imela tudi Kim in Nik, s svojo koreografsko izvedbo sta tako zainteresirala gledalce, da so radovedno spraševali o njuni plesni bazi in se tudi pohvalno izražali.

Simbolično se je razstava končala, ko sta Kaja in Nik s panoja snela razstavljen eksponat, pred tem pa je Kaja predala svojo violino Kim; in v igri slučajev je tudi Kim končala svoje  glasbeno šolanje na tem instrumentu v Trbovljah ter tako brez težav zaigrala nekaj tonov v odhajanju s scene. 
V  naših kratkih skupnih pripravah, ki jih je Silva Ros spremljala in povezovala, ko se je odločila za vlogo režiserke in ni hotela plesati
(tako se je pred leti zaobljubila), je poskrbela tudi za kostumografinjo Aleksandro Šepec, ki je v danem času oblikovala našo kostumsko podobo, dolge črne obleke in črna mladostna krilca, tako kot so bile prvotne črno-bele Tonetove fotografije.
In kakšen je bil odziv gledalcev na ta predstavljeni enourni performans spominov, glasbe, gibalnih motivov in plesa? Če so bili vsi, ki so nam čestitali, vsaj malo iskreni ob svojem navdušenju in pohvalah, potem lahko komentiram, da smo bile prav prijetno presenečene. Nekdo je dejal, da se je vil most med ponotranjenim zrelim gibalnim izrazom in vizualno plesno lepoto, atrakcijo mladosti, drugi pa se je zahvaljeval za ta lepi večer …
Ta večer smo Jasna, Neja in jaz, skupaj s Silvo, ki je s plesno roko bdela nad celotnim dogajanjem, plesale in se gibale v spomin naši Živi in vsem, ki so nas ves čas spremljali in bili z nami, tudi v poklon razstavljenem opusu Toneta Stojka.

 

View Gallery 9 Photos