Peer Gynt. Koreografsko doživetje Edwarda Cluga.

Umetniški vodja Baleta SNG Maribor Edward Clug je znova poskrbel za novo koreografsko doživetje, ko se je poglobil v dramski opus Henrika Ibsena (1828-1906), v pisateljevo dramsko, v verze skovano poetiko o norveškem junaku, ki ga je zgradil na ljudskih izročilih in zgodbah daljnega severa svoje domovine, v dramo Peer Gynt, in koreografijo zasnoval po svojem libretu. Koreograf Edward Clug, ki je med drugim tudi eden vidnih in zaželenih evropskih koreografov, ki posega že onstran velikih luž, je o svojem novem delu zapisal (gledališki list Opere in baleta SNG Maribor), da sta tako Ibsen kot Edvard Grieg (1843-1907) vsak v svojem avtorskem bistvu iznašla svojega Peera Gynta:  "Moj namen je premostiti ovire obeh in ustvarjati pot do svojega," in je zgradil novi dramski lok, most povezav zgodbe in glasbe, plesnega ekspresionizma in sodobnih plesnih izhodišč, koreografski most med nadrealizmom Ibsenove sodobne dramatike in časom glasbene Griegove romantike, rekla bi, da je Clug na novo oživel že zgrajeni umetniški stik obeh norveških velikanov, ki se je zgodil v Rimu leta 1867 ob praizvedbi Ibsenove drame ob Griegovi glasbeni spremljavi.

Skladatelj Grieg je na prošnjo pisatelja Ibsena ustvaril svoj glasbeni opus Peer Gynt, sestavljen iz več glasbenih kompozicij, ki se velikokrat v simfoničnih oblikah tudi samostojno izvajajo. Za izvedbo svojega koreografskega Peera Gynta je Clug po lastnem izboru glasbene zakladnice mojstrovega opusa postavil svoj glasbeni nabor, dopolnjen z zvočnimi posnetki narave, v gledališkem listu pa do potankosti  razčlenil glasbene segmente, ki spremljajo in barvajo posamezne koreografske poslikave. 

Razlika med romantiko Griega in realizmom Ibsena, ki se ga naslavlja kot očeta sodobne dramske kompozicije, je očitna, skovana pa verjetno že na osnovnih temeljih njunega družinskega tihožitja in poznejšega soočanja z življenjem v času dozorevanja. Ibsen izhaja iz mogočne norveške družine, njegov oče trgovec pa je doživel finančni zlom, zato se je družina preselila na vaško posestvo. Mladi Ibsen, ki si je služil denar tudi v tovarni kot delavec, ni sprejemal svojega preprostega norveškega rojaka, zato se je napotil v svet ter največ deloval v Italiji  in Nemčiji, pa vendar če sodimo po njegovem Peeru Gyntu, bil vseskozi vezan na svojo rodno grudo. Glasbenik Edvard Grieg je rasel v meščanskem okolju, v družini glasbenikov, njegova prva učiteljica je bila mati, za  poznejše študije pridobil primerne štipendije, na konservatoriju pa se posvečal klavirju, se družil tudi z drugimi pianisti in skladatelji romantike, svojo domovino pa videl kot naravno lepoto jezer, meglic in tihožitja, kar se da čutiti tudi v njegovi kompozicijski melodiki. Tako Ibsenova zgodba kot skladateljeva glasbena poslikava enakega življenjskega okolja in istega glavnega junaka sta Clugu očitno dali umetniški vzlet, da je svojo novo koreografsko stvaritev Peer Gynt bogato gradil na dramskih poljanah nadrealizma, prepojenimi z naravo človeških čustvenih oblik v prispodobah pravljičnih zagat in humornih začimb. In če je Griegov Peer Gynt simbol glasbene melodike in naravnih lepot severa, je Ibsenov junak sebičnež, ozkosrčen, nikoli dozorel moški, ki leta in išče idealno ljubezen, to materino varno zavetje, ko potuje po iluzijah sveta, medtem ko duševno in vitalno propada.

Svojega Peera Gynta je Clug skoval po verzih Ibsena in poveličal v odnosu do matere, je sin, ki od nje beži in jo išče, jo potrebuje, in je moško slo, ki se odseva v viziji mogočnega Jelena (Sytze Jan Luske) in njegovega prodornega rika, ki zavibrira zemeljska tla, ko priklenjen nanje vabljivo pričakuje svoje košute. Jelen se na sceni tudi zgrne nad Peera, in takrat se nekako začne junakova poslikava njegovega zorenja.  Jelen, ta prepotrebni človeški pomočnik daljnega severa, postane njegov sel in čuvaj, poleg Smrti, Peerove rešiteljice, pomočnice in poslednje življenjske zvodnice.

Peer Gynt Edwarda Cluga je koreografska dramska oblika sodobnega baleta, ki poteka v dveh dejanjih z vmesnim odmorom, ko se v prvem dejanju predstavi glavnega junaka ter njegovo pristno okolje in ga v prvi sliki zasačimo v naročju matere Ase (Tanja Baronik), ki ga okara, ker se njegova ljubezen poroči, on pa bi s to poroko lahko povzdignil njun obubožani stan. To je bilo dovolj, da moška borbenost in samoljubje vzkipita in stečeta v boj za svojo ljubico, nevesto Ingrid, jo ugrabi, zapelje in odvrže, kljub njenem rotenju in čustvih, ki jo oblivajo ter jih v vlogi in v plesu nadgradi Tijuana  Križman Hudernik. Njen ženin Matis Moen (Matjaž Marin) pa dogajanje le opazuje in stoično prenaša, kot moški zatrtih ali nedejavnih čustvenih poljan. V tem prvem dejanju se Gyntova pot vrti po krožni tirnici ustaljenega bivanja, po krogu življenja in smrti danega okolja, ko išče ljubezen, se spopada z narodom grč in zemeljskih korenin Troli, z žensko dvoličnostjo matere narave v vsej njeni lepoti in pogubni grozi, ki pokaže tudi svoje drugo obličje, s travnato zelen  dolgolasko Zelen (Tatiana Svetlična) in njenim očetom velikanom, Poglavarjem trolov (Vadim Kurgajev). V tem Gyntovem spoznavanju lastnega okolja mu pot prestreže tudi spolzka trojka mladenk prepletenih las in prepredenih misli, treh Gorjank, ki se kot pojoče meduze smukajo okoli njega (Klavdija Stanišić, Blaga Stojčeva in Hristina Stojčeva), in  ga navihana Smrt (Gaj Žmavec) reši pod kovaškim tnalom Kovača Aslag (Sergiu Moga), ko se prvič sreča s Solveig (Evgenija Koškina) in njeno mlajšo sestro Malo Helgo (Alena Medič), ki ga tudi skuša rešiti pred giljotino pobesnele množice, in mu Jelen naznani materino smrt.

V drugem dejanju Peer Gynt kot bogataš potuje po svetu in se znajde v puščavi Maroka, kjer ga beduini oropajo, prej pa ga še zapelje Anitra (Asami Nakashima), hči beduinskega kralja. Širino praznega odra v prispodobi puščave pa obarvajo značilni vzorci vzhodnjaških, arabskih preprog. Njegov svet sanjskih želja ga popelje do zdravnika Begriffenfeldta (Sergiu Moga) in se znajde v norišnici med štirimi zabavnimi norci  (Tatiana Svetlična, Mirjana Šrot, Matjaž Marin in Tiberiu Marta).Znova  rešen in onemogel končno najde pot do svoje ljubezni Solveig, ko utrujeno zatopi glavo v njeno ostarelo krilo, prej se še potrudi in zbeži Smrti ter njenemu vabilu v odprto in po njegovih merah izklesano krsto;  medtem pa svatje veselo vzklikajo nevesti Ingrid in ženinu Matisu Moenu. Torej Peer Gynt večni sanjač končno najde svoj spokojni mir v zavetju toplega ženskega krila.

Glavnega junaka Peera Gynta zapleše gost iz Srbije Miloš Isailović, plesalec čutnih in nadvse ekspresivnih gibalnih oblik, ki pa mu manjka notranje sugestije v scenah statike in opazovanja, ko telo zapusti prepotrebna koncentracija in nastopi osebnostna praznina. Nepozabna pa so njegova srečanja z materjo, ki zaživijo v bogatem koreografskem orisu, ko Peer v počepu in drobljenju korakov nestrpno priteče k materi, jo objema in se povzdiguje do njenega naročja, ali pa ga ona, tega svojega ljubega nepridiprava, otroka, kar dobrikavo našeška, ko dlan Tanje Baronik, zna za trenutek obstati in se tiho, prav nalahno spustiti na zadnjo plat junaka, da bi ga ljubkovalno kaznovala; je gibalni minimalizem, in je čudovito opevana naracija materinskih vezi. Smrt je humorno in vabljivo poslikana, je zabavno obličje usodnega Fausta, ki baranta s čustvi in rešuje svoje bodoče žrtve. Ženske se izpostavijo kot žrtve, pohotnice in spremljevalke glavnega junaka s kar nekaj značajskimi poslikavami: so naivne, zvite, preračunljive, med njimi najdeta mesto le dve idealizirani podobi, mati in Solveig, ki zvesto čaka svojega izvoljenca, medtem ko Mala Helga že napoveduje novi in bolj pogumni ženski rod. Posebni videz pa ima Zelen, ko ji zatilje zakriva poslikava maske in ko  zna biti tudi hrbtišče njena vodilna telesna stran, takrat je to nestabilna in zastrašujoča lutka karikirane hoje, torej oseba dveh obrazov, popačenega videza na eni strani, na drugi in ob premiku las pa sijoča podoba ženske lepote in miline, ki jo tenkočutno obarva v svoji plesni izvedbi Tetiana Svetlična. Jelen v prispodobi Sytzea Jana Luskea in v izvedbah njegove telesne, baletne eksotičnosti ter v figuraliki zavetih gibov na dveh berglah s kopiti vseskozi impozantno odseva značilen in prepoznaven gibalni sklad svoje živalske vrste. Nedvomno so vsi nastopajoči svojim vlogam in skupinskim poslikavami dodali maksimum plesne izraznosti in jih tudi figurativno dorekli. Koreograf Edward Clug je like junakov in njihove medsebojne odnose, duete, tercete, kvartete ter skupinske plesne manifestacije bogatil v pestrem in poglobljenem koreografskem jeziku, v specifiki in spektru plesnih struktur, njemu lastnem jeziku, vendar z novo izpovedno noto in dramsko zasnovo. 

Vizualna podoba predstave je ravno tako domišljena in vpeta v naravno okolje, ki ga je koreograf zarisal v svojo plesno zgodbo. Peer Gyntov dom je ogromna gruda zemlje, narod Trolov pa nagrbančen in obdan z zemeljskimi oteklinami ali naravnimi obtežitvami, ki izpostavljajo njihovo leseno okornost, ko vsaka neenotnost skupine zabava; saj drugače ne more niti biti, ko se te različno obtežene telesne mase lahko gibljejo le po fizikalnih zakonih, ko je za enega neki obrat šele inertni začetek, ga drugi lahko že končuje … Scena Marka Japlja živi z zgodbo, še posebej slikovito izpostavi krogotok življenjske ustaljenosti, ko po krožni stezi brzi življenje junaka ali s preprogami zaveje ono drugo stran toplejših južnih krajev, kjer se že znajo bogatiti, pa čeprav v stilu "dolgih prstov", in ko Anitra, v svoji orientalski plesni omami piči žrtev z zanosom kače. Scena preprog se zabavno začne s poskočnimi tulci, ovitih beduinov v preproge, zakritih trgovcev z lastnimi izdelki in zvitki. Kostumograf Leo Kulaš se znova izkaže kot vsestranski likovni mojster kostumskih oblik, tistih plesnih in onih pravljičnih; kiparska dela vtisnjena v sceno, in oblačila pa so nastajala pod prsti Iva Nemca in Milene Greifoner, za scensko oblikovanje luči in svetlobno sugestijo je bil zaslužen Tomaž Premzl. Simfonični orkester in Zbor Opere SNG Maribor pod vodstvom zborovodkinje Zsuzsa Budavari Novak in pod dirigentsko taktirko Simona Robinsona, s solistko na klavirju Majo Gombač pa je v odlični izvedbi glasbene simfonije dodal svoj pomembni delež k izvajanju koreografskih vsebin.
Koreografska stvaritev Peer Gynt Edwarda Cluga je nova slovenska dramatizacija znanega Ibsenovega dela, kjer se kompleksno prepletajo   in povezujejo gibalne, glasbene ter dramske oblike in ko v koreografovem umetniškem navdihu zaživijo toni in verzi v  ilustrativni barvitosti  plesne izpovedi.

View Gallery 8 Photos