Parados. Odrski dokumentarec o zavesti našega časa

V produkciji Fičo baleta in v sodelovanju z zavodom Bunker Ljubljana je 29. maja na odru Stare elektrarne – Elektro Ljubljana doživela premierni vzpon nova predstava sodobnega plesa Parados v koreografiji Gorana Bogdanovskega, ki je vodil kreativni proces skupine gibalcev, performarjev  in naturščkov v starosti od 21 do 41 let, ki so s kreacijami in izvedbo pripomogli k zanimivi uprizoritvi. Nastopili so, in prej še nekaj let plesno ter ustvarjalno zoreli na tematsko zasnovanih treningih pod skupnim imenovalcem Fičo Trening: Manca Dorrer, Miha Pribošič, Tea Vidmar, Janes Moličnik, Manca Kaliman, Samo Židan, Ana Kandare, Jakob Tomše, Tina Koščak, Sašo Rutar, Katja Kordiš, Priya Balan, Irena Kim. Asistentka kreativnega procesa je bila plesalka in koreografinja Lea Jurišič. Predstava je predzadnji majski dan in v  začetku junija (5. in 6.) ob treh ponovitvah še kar naprej življenjsko bodrila in razveseljevala.

Beseda Parados izhaja iz starogrškega jezika, je beseda, ki oznanja vstopno pesem zbora v starogrški drami, v današnjem pojmovanju bi to bila uvertura v procesni tok dogajanja.   

Gordan Bogdanovski se v svojem novem koreografskem delu poglablja in raziskuje pomene, vzroke ter posledice vstopov in izstopov skupin ali posameznikov na plesni oder – sceno, seveda v logični povezavi s plesno tematiko in zastavljeno dramaturgijo, tudi zato naslov Parados.  Kako in kdaj naj nastopi aktivni vhod oziroma izhod izvajalcev na odrsko sceno in kako naj se ti postavijo v že obstoječo scensko skico ali pa  se transformirajo v neko drugo scensko opcijo, je bila tematika snovanja gibalnega tkiva in raziskovanj. Iz enostavne oblike že avtomatičnega dejanja, ki spremlja vsak začetek uprizoritve ali vhoda na sceno, je skupina devetih izvajalcev pod taktirko Gorana Bogdanovskega in ob asistenci Lee Jurišič ustvarila živahni vrvež dnevnega dogajanja današnje združbe v pestrih poslikavah življenjskih izkušenj in starostnih različic.

Še več – iz sedanjosti se skupina poda v slikanje zgodovinskega obdobja starogrških skulptur, ko odeti v bela platnena ogrinjala (kostumi Maja Modrijan in Kulturno ekološko društvo Smetumet) spominjajo na muzejske kipe in se statično razporejajo po prostoru ob primerno zastavljeni glasbeni spremljavi. Na sceni se stekajo kadri odrezavih boginj in prispodobe statičnih moči prastarih bogov, asociacije zgodovinske preteklosti in obstoječe sedanjosti; kar je nekoč bilo razpoznavno, ni nič manj tudi danes ne glede, ali so to izklesani spomini na bogove ali oprijemljivi živi osebki. Za ton in izbor glasbe se je potrudil Goran Bogdanovski, ki je skupaj z Igorjem Remeto prispeval k prostorskem in svetlobnem oblikovanju; za video je poskrbela Maša Nunković, zgovorno grafično oblikovanje je delo Roka Klemenčiča,  fotografija pa Petra Uhana. 

Na sceni se uprizarjajo drobci vsakdana in povezujejo v smislu filmskega kadriranja, ko se sosledja zlivajo, prelivajo, si pestro sledijo, ko  v trenutku lahko prevlada športno vzdušje, se predstavi hula-hup obroč ali animacija z  žogami, s stoli, tudi steče umišljeni govor, latovščina s prizvokom neznanega azijskega območja, in seveda tesno oprijeti dueti ljubezenskih izlivov ter nič manj zabavna prerivanja in slikovita  drobljenja gruče …

Oder se pestro polni z dogajanjem na vseh ravneh, v linijah, po kvadraturi, kjer ni praznega teka in je življenje izpolnjeno z navlako užitkov ter zabav, vseskozi prostodušno in zabavno, tudi ko se skandirajo kratice političnih strežb ali osebnih zablod in birokratskega šifriranja. Vsak član skupine ima svoj solistični izliv, ki je pristno metaforično zasnovan, tako da marsikateri opazovalec lahko uzre svojo zrcalno podobo in prepozna lastno situacijo. Vse, kar ustvarjalci oblikujejo in izpovedujejo ali atraktivno v gibalnih sosledjih izpišejo, so mozaični drobci njihovih osebnih izpovedi. 

Predstava Parados se gleda kot odrski dokumentarec o zavesti našega časa, je svetleč utrinek vznikel v delavnih procesih Fičo baleta in njihovih plesno gibalnih treningov, ki imajo široko zastavljen socialno spodbudni cilj, da vsakomur omogočijo začutiti lastno telo in predihati   gibalno čutne planjave zatrtosti. Predvsem pa je to domači nizkoproračunski umetniški (plesni) dokumentarec. In Slovenci vedno znova izpovedujejo, da zelo radi plešejo, aksiom te trditve je tudi  Parados Gorana Bogdanovskega.

 

 

View Gallery 8 Photos