Orientalski ples se, tako kot vse plesne zvrsti na svetu razvija in širi svoj repertoar gibov, pa tudi rekvizitov. Obstaja nekaj tradicionalnih rekvizitov, ki izvirajo iz folklore ter nekaj modernih, ki nimajo nobene tradicionalne povezave z arabskim svetom in kulturo.
TRADICIONALNI PLESNI REKVIZITI
Najstarejši plesni rekvizit orientalskega plesa so zagotovo prstne činele. Predhodnice današnjih činelic segajo tisočletja nazaj v čas faraonov. Takrat so plesalci uporabljali nekakšne polkrožne lesene prijemalke, ki so jih držali v dlaneh in udarjali z eno ob drugo. Najstarejše do sedaj znane prstne činelice, kot jih poznamo danes, pa so stare približno 2500 let. Izdelano so bile iz bakra. Popotniki, ki so se v 18. In 19. stoletju srečali z egipčanskimi plesalkami, opisujejo njihov ples s činelicami kot ples z medeninastimi kastanjetami. Prve egipčanske plesalke, tako ‘awalim’ v Kairu, kot ‘ghawazee’ na podeželju so vedno uporabljale prstne činelice kot spremljavo svojemu plesu.
Tudi prve plesalke zlate dobe orientalskega plesa v Egiptu (med 1930 in 1960) so še vedno plesale s činelicami. Kasneje z razvojem plesa in glasbe so igranje činelic prevzeli glasbeniki, plesalke orientalskega plesa pa jih večinoma niso več igrale. Danes v Egiptu na činelice igra samo še Khairiya Mazin in nekatere plesalke na podeželju, medtem ko so le-te popolnoma izginile iz Kairskih plesnih odrov.
Drugi najstarejši rekvizit je svečnik, v arabskem svetu znan kot ‘shamadan’. Ta ples, imenovan ‘raqasat el shamadan’, se je v Egiptu pojavil konec 19. stoletja. Ne ve se natanko, kdo je bila prva plesalka, ki je plesala s svečnikom, a ena prvih je bila zagotovo Shafiqa al Qibtiya. Ples s svečnikom je v Egiptu že več kot 100 let pomemben del poročne procesije imenovale Zaffa. Še danes je tako, sicer pa ples s svečnikom največkrat vidimo na odru egipčanske folklore.
Melaya je kos blaga, v katerega so se, ko so zapustile hišo, zavijale tako Egipčanke, kot druge Arabke. V Egiptu so jo prenehale uporabljati v drugi polovici 20. stoletja. Ples žensk, zavitih v melayo, lahko vidimo v starih črno-belih egipčanskih filmih. Po navadi so zavite v melayo naredile kakšen preprost plesni korak ali pa so se zibale na mestu. Vse to pa se je spremenilo v šestdesetih letih 20. stoletja, ko je ples z melayo na oder postavil starosta egipčanske folklore Mahmoud Reda. Postavljal je koreografijo o koketnih dekletih iz Aleksandrije in plesalkam dodal melayo, da se z njo med plesom poigrajo. Na žalost je kasneje prišlo do napačne interpretacije tega plesa na Zahodu, ker so Egipčani ta ples v dialektu poimenovali Eskandarani, kar pomeni aleksandrijski. Večina neegipčanskih plesalk je namreč mislila, da je ples z melayo poseben ples iz Aleksandrije, a ni tako.
Palica je v orientalski ples prišla iz južnega Egipta. Navdih za ples s palico prihaja iz moške borilne veščine Tahtib. Tahtib je ena najstarejših borilnih veščin na svetu (stara več kot 5000 let). Iz Tahtiba se je počasi razvijal ples s palico, ki v različnih delih južnega Egipta nosi različna imena, mi pa ga poznamo pod skupnim imenom Raks el Assaya (dobesedno Ples palice). Ples s palico je sicer v glavnem domena moških, saj tradicionalno gledano, ženske niso nikoli plesale s palico. To pa ne velja za članice najbolj slavne tradicionalne ženske plesne skupine iz Luxorja, Banat Mazin. Njhov nastop je vedno vključeval ples s palico, kot neke vrste oponašanje moške borilne veščine Tahtib. Tako Tahtib, kot tudi Raks el Assaya sta bila postavljena na oder in postala del egipčanske odrske folklore. Iz egipčanske odrske folklore pa je ta ples našel svoj prostor tudi v raks sharkiju ali orientalskem plesu. Raks el Assaya se pleše kot del klasične plesne rutine, ali pa kot samostojen ples na južnoegipčansko glasbo.
Širni arabski svet v svojih tradicionalnih plesih uporablja tudi številne druge rekvizite kot so vrč, pladenj, sablje, noži, ipd., a le-ti običajno niso del orientalskega plesa oz. klasične orientalske rutine, temveč bolj odrske folklore.
MODERNI PLESNI REKVIZITI
Čeprav večina misli, da je tančica eden najstarejših rekvizitov v orientalskem plesu, pa temu ni tako. Obstajata dve teoriji o tem, kako naj bi tančica prišla v orientalski ples. Ena izmed teorij pravi, da naj bi naša ‘prababica’ orientalskega plesa, Badia Masabni, dobila navdih za tančico v filmu Rudolfa Valentina »Šejkov sin« (navdih iz Hollywooda). Druga teorija pa pravi, da je tančico uvedla Samia Gamal. V štiridesetih letih dvajsetega stoletja je Samia Gamal v Kairu obiskovala ure baleta pri ruski učiteljici, madame Ivanovi. Samia jo je prosila za nasvet, ker ni vedela, kaj naj med plesom počne s svojimi rokami. Egipčanski baladi, predhodnik orientalskega plesa namreč ni poznal gibov z rokami in plesnih korakov, ampak je bil osredotočen na boke. Gospa Ivanova je Samiji predlagala naj na začetku plesa drži v rokah tančico, tako bo videti bolj elegantna. Kakorkoli že, tančica je doživela izjemen uspeh med plesalkami in je še danes eden najbolj priljubljenih plesnih rekvizitov orientalskih plesalk.
Krila Isis štejemo med moderne rekvizite orientalskega plesa. Popularna so predvsem na Zahodu, plesalke v Egiptu in drugih arabskih deželah, pa jih le redko uporabljajo. Čeprav so krila sodobni plesni rekvizit, pa navdih zanje najverjetneje izhaja iz konca 19. stoletja. Takrat je ameriška plesalka in ena od soustvarjalk modernega plesa, Loie Fuller, prva zaplesala z unikatnim rekvizitom – neke vrste krili, narejenimi iz blaga in palic. Njen ples, imenovan tudi ‘Serpentine Dance’ je imel velik vpliv na razvoj modernega plesa in burleske. Krila so prišla na oder različnih ameriških kabarejev, se spreminjala v obliki in materialih ter pristala tudi v Las Vegasu. Ni znano, kdaj točno so se krila kot rekvizit pojavila v orientalskem plesu, a vsekakor je bila ena prvih orientalskih plesalk, ameriška plesalka Ayshe. Le-ta je krila uporabila v svoji orientalski plesni predstavi leta 1991. Od takrat dalje so jih začeli množično uporabljati tudi drugje po Ameriki in kasneje, tudi po svetu. Krila v orientalskem svetu sodijo v fantazijski stil in večkrat so jih povezovali s staroegipčansko krilato boginjo Isis. Tako je ta ples postal znan kot ples krilate boginje Isis.
Ples s pahljačami ali pahljačastimi tančicami, nikoli ni bil tradicionalni rekvizit Raqs Sharqija (arabska beseda za orientalski ples). Plesi s pahljačami izvirajo iz Kitajske in Japonske. Tam plešejo z navadnimi pahljačami, pa tudi s pahljačastimi tančicami imenovanimi ‘Mulan Fan‘. Ples s pahljačo je na zahodu že v 15. stoletju prevzel flamenko. Pahljače in ‘Mulan Fans’ pa so postale del modernega orientalskega plesa šele v zadnjih nekaj letih.
Kaj pa poi? Tudi poi je moderen rekvizit v orientalskem plesu in nima nikakršne povezave z arabsko tradicijo. Pa veste od kod poi izvira? Z Nove Zelandije. Ples s poi je namreč del maorske tradicije. S poi ponavadi plešejo maorske ženske, legenda pa pravi naj bi z njimi začeli moški, kot del treninga za krepitev rok. Tradicionalni poi se zelo razlikujejo od modernih. Ples s poi se je tradicionalno izvajal skupaj s petjem v skupini. Moderni poi so izdelani iz različnih materialov in priljubljeni med ljudmi po vsem svetu. Po navadi se izvajajo na posneto glasbo, največkrat v obliki solo nastopa. Zelo priljubljeni so postali tudi v modernem orientalskem plesu.
Navdiha očitna ne zmanjkuje, zato z zanimanjem zremo v prihodnost in čakamo, kateri plesni rekvizit bo orientalske plesalke navdihnil v prihodnosti.