Odlična plesna zveza med Paxtonom in Konjarjem

V Španskih borcih je sredi aprila gostoval sloviti ameriški plesni sodobnik Steve Paxton (1939), ustvarjalec in pionir sodobnega plesa sedemdesetih, utemeljitelj kontaktne plesne improvizacije, kjer, kot pravi, solista ni, tudi če le eden pleše, saj pleše s tlemi, z glasbo, s svojo mislijo. Je koreograf svojega prostora in je performar svoje scenske izpovednosti.

V Španskih borcih so organizirali predavanje in pogovor s Poaxtonom, uprizorili tudi njegovo na novo postavljeno plesno predstavo Bound / Vez, zgodovinsko stvaritev, ki jo je predal štirideset let mlajšemu plesalcu Juriju Konjarju.

Steve Paxton je intenzivno plesno pot začel v New Yorku, kjer je med letoma 1961 in 1964 plesal v skupini slavnega Mercea Cunninghama. Ključno pa je bilo njegovo sodelovanje s takrat radikalnim plesnim kolektivom Judson Danca v obdobju plesnega postmodernizma. Kot soustanovitelj kolektiva Grand Union v sedemdesetih je zanetil kontaktno improvizacijo, ki je prek njegovih učencev prispela do Evrope in do naših delavnic, eden teh je bil tudi Američan Mark Tompkins, ki živi in dela v Franciji.
Kontaktna improvizacija je spontani plesno-gibalni proces navzoče skupine, ki se nenehno giblje v medsebojnih fizičnih dotikih, lahko je to duet, tercet ali so raznolike skupinske oblike, ki nastajajo v trenutku dotika, dotikov, in se razpredajo ali pletejo kot čipkaste koprene določenih stanj in oblik. Dotiki in občutki so resnični, dvigajo zavest, sproščajo, kot bi navzoča telesa izmenjavala in se oplajala s fizično energijo ter plemenitila občutke. Vidno polje lahko odpira pot, usmerja, preusmerja, ni pa nujno, kajti obilje gibanja in plesa se dogaja tudi z zavezanimi očmi. Tako vsak navzoči v skupini sprejema, oddaja, soustvarja in ustvarja gibalni tok v prostoru.

Pred kar nekaj leti smo v Ljubljani imeli podoben "dance session" s plesalci iz Celovca v organizaciji JSKD RS, in na začetku novega miljeja na   delavnicah naše Parižanke Eče Dvornik, sicer pa smo se Slovenci že aktivno vključevali v improvizacijo in novodobne plesno-gibalne trende. Na enega teh nakazuje tudi plesni dogodek v Mestni galeriji Ljubljana decembra 1972, ko so plesalke plesne skupine Žive Kraigher na razstavi norveškega grafika Mortensena improvizirale na gibalne podobe umetnikovih črno-belih poslikav, zaključile pa s skupinsko improvizacijo kontaktov in prepletov kot trenutni odsev dogajanja na razstavi, teh grafično-plesnih "sessionov" je bilo kar pet. 
Koreograf in plesalec Steve Paxton je raziskovalec prostorskega gibanja, sam pa pravi, da gre predvsem za iskanje duha, ki išče gib. Ob pogledu na kratek segment njegove predstave Goldbergove variacije, zabeležene na youtubeu, bi rekla, da je v sebi povzdignil duha, ki je znal udejanjiti lastni gib. Njegov ples v duetu z istoimensko Bachovo kompozicijo je ves čas v kontaktu z glasbenim duhom, pa čeprav menijo, da je že v sedemdesetih opustil ustaljene plesne forme, se njegovo telo vidi kot izurjeni dom duha gibanja, ki ob vsakem gibu in pogledu izpolni plesni prostor, ko mu preprosto verjameš …, ni mešetarjenja, ni manipulacije …

Svoje delo Bound / Vez je postavil leta 1982. V prenovi z Jurijem Konjarjem pa predstavil lani na berlinskem festivalu Tanz im August. Jurij Konjar je naš znani plesalec in koreograf, diplomant bruseljske akademije P.A.R.T.S, ko pa se je srečal s Paxtonovo stvaritvijo Goldbergove variacije, duetom za plesalca in glasbo, se je odločil tesneje sodelovati z njim kot umetnikom in učiteljem. Kot rezultat njune prve povezave je nastala nova obnova predstave Goldbergove variacije v Konjarjevi izvedbi, lani pa še Vez / Bound. Paxton je v pogovoru ob koncu predstave, ki ga je vodila Jedrt Jež, dejal, da je pristna ostala le glasba, torej celotni prvotni originalni posnetek s sosledji in pavzami, ustvarjalni gib in dogajanje na odru pa je Konjarjev odsev na njegovo stvaritev. Pohvalil je Konjarja in mu čestital za variacijsko izvedbo Bound / Vez, v kateri se skuša poglabljati v njegov ustvarjalni opus in ga prenesti v svoj čas, kjer še vedno odseva duh vojn, mogoče tudi stanje vojaka v Vietnamu.
Na odru je vidno postavljena kulisa "smb" barve, kamuflažnega potiskanega platna z odtenki razlitih vzorcev rjave in olivne barve, ki je svoj čas bila namenjena za izdelavo jugoslovanskih vojaških oblačil in šotorov, danes pa je že dobrodošel modni vzorec – stil.

Vojak Konjar zastrtega pogleda s temnimi očali ima okoli vratu obešeno kartonsko škatlo, ki dobi še obliko hišice, prekrite z enakim "smb" motivom, dovolj zgovorna predstava vojaka, ki je na vojnem pohodu, vedno na poti po poljanah vojne, kjer tudi domuje; škatla je bila tudi Paxtonov rekvizit, vendar drugače motiviran. Na vojaka in njegove trenutke tresenja, tresljajev nakažeta videoprojekcija vojne "mašinerije" in odločno korakanje. Najbolj čuten, obenem statičen trenutek vojakove nostalgije se predstavi ob zibelki, ko ta v tišini sede v gugalniku zaguga nevidno ter oddaljeno, vendar v mislih tako blizu. Konjar je dobro umestil svoj ustvarjalni gib in razmišljanja v zastavljeni proces ter ga vezal na okolje in prostor, le da se je nekoliko preveč in nejasno ubadal z dolgimi deskami, mogoče možno prispodobo Sizifovega dela. Aktiviral je dobro premišljena gibalna sosledja, s katerimi je jadral po odru v stilu vojaških manevrov, tudi kot nastopajoči post festum opazen vsepovsod, ter zaključil z "izstrelitvijo" samega sebe z odra v temo, vezan z vrvico zataknjeno na lučko na oprijeti črni kapi z vezno nitjo … !?

Težko je podati jasno oceno o neki stvaritvi, ki temelji na preteklem in ne videnim, ko se postavlja vprašanje o nadgradnji, premostitvi časa in originalnosti, oceni se lahko le sedanji trenutek, in v tem je Konjar bil dovolj jasen. Steve Paxton je dejal, da je nekaj njegovega opusa ostalo zabeleženega in shranjenega, veliko pa ga je izginilo, kot se je največkrat dogajalo v tem obdobju, ki ni bilo posneto z novo tehnologijo, ker je pač ni bilo, in kjer govorijo slike, opisi.

Na koncu pogovora je Iztok Kovač pripomnil, da je bila predstava v Berlinu dobro sprejeta, da ga je pritegnila in zato je ustvarjalce izbral ter povabil, da pa je bila v Španskih borcih še intenzivnejša; sodeč po aplavzu tudi dobro sprejeta.

View Gallery 8 Photos