Neobvladljiva statika dolgoveznosti ženevskega baleta

Pravljična komedija poletnih zmešnjav v najkrajši noči leta, v kresni noči, ki je nastajala pod peresom velikega angleškega dramatika Williama Shakespearja (1564-1616) in je dan ugledala ob koncu 16. stoletja, je skoraj tristo let pozneje doživela še svojo baletno praizvedbo, točneje leta 1876 v koreografiji baletnega mojstra Mariusa Petipaja. Glasbo za balet je prispeval nemški skladatelj Felix Mendelssohn Bartholdy. V Ljubljano je na veliki oder Cankarjevega doma balet Sen Kresne noči prispel iz Velikega gledališča iz Ženeve, kjer gostujeta tako ženevska opera kot baletni ansambel. Balet Velikega gledališča iz Ženeve / Ballet du Grand Théatre de Genéve od leta 2003 vodi direktor Philippe Cohen, ki  baletni ansambel pelje po poteh ustvarjanja in k novim drznejšim programom, hkrati pa odpira platformo sodelovanja z mladimi koreografi.  Švicarska varianta baleta Sen kresne noči je bila premierno uprizorjena v Ženevi oktobra 2013 v koreografiji Michela Kelemenisa, scenografijo in kostume je prispeval Nicolas Musin, ki je skupaj z Jean-Marcom Skatchkom oblikoval še odrske luči.

Glasba Felixa Mendelssohna v nekoliko skrajšani obliki je ob posnetku orkestra Basel Sinfonietta spremljala baletno izvedbo (dirigent Robert Reimer  Reginald le Reun). Shakespeare je to svojo večplastno komedijo, pravljično in mistično obarvano, ki v šopku kresne noči združi mitološki svet, tudi zemeljsko slo po takih in "onakih" slasteh, povezal še z antičnimi veljaki, namenil pa poročnemu slavju dveh plemkinj, ki sta podpirali njegovo gledališko skupino. Torej shakespearska noč kresnic in vročičnih zmešnjav ali Sen kresne noči je hudomušno, čarobno in sila zabavno zasoljena komedija z mnogimi bitji onstran in tostran nevidne zavese. V ospredju ljubezenskih zgodb in vilinskih bitji je tudi trojka atenskih rokodelcev, ki se skušajo v gledališču amaterske igre, da bi v počastitev poroke atenskega vojvode Tezeja s kraljico Amazonk Hipolito  zaigrali tragično zgodbo o Piramu in Tisbi. Da pa bi našli tihožitje za svoje poglobljene priprave, se napotijo v gozd na predvečer kresne noči, no, njihova tragikomična igra na koncu koncev vzbudi pri gledalcih nepredvidljivi smeh.
Kako spraviti čarobno noč, ljubezen in nevidni svet gozdnih bitji v plesni objem, je gotovo za koreografa izziv, za sodobnega pa še povrh romantična glasba skladatelja Mendelssohna. Koreograf Michel Kelemenis je v uri in dvajsetih minutah postavil svojo koreografsko varianto baleta Sen kresne noči, ki jo je gradil v igrivosti naravnih gibov, v nevidni vihravosti poletne noči, v tekanju in poskokih vilinskih ter zemeljskih bitji, tudi rahlo kostumsko nakazanih insektov, ter ob množici duhovnih sil, ki vrtinčijo nočno gozdno vzdušje. Naravni in otroško igrivi gibi, ki velikokrat  predstavljajo bazo za plesne pedagoške prijeme najmlajših, dobijo novo dimenzijo v skupinskih izvedbah izurjenih plesalcev, izgubijo pa svoj igrivi čar. Nekaj vlog je koreograf zadržal, nekaj preuredil, kar je za ples lahko zanimivo in niti ne toliko pomembno. Tako se junaka antične drame  Piram / Paul Girad in Tsiba / Loris Bonani tudi še vrtinčita po plesni zgodbi te sanjske noči, trije rokodelci dobijo novo sodobnejšo podobo,  tokrat so to trije zmikavti: Natan Bouzy, Aurélien Dougé in Armando Gonzalez, koreograf jim ni dal več dramske svobode, niti časovne možnosti, da bi lahko še zabavneje razprostrli svoje vloge, sicer so prisotni in opazni, tu in tam pa tudi nasmejejo v fantazijskih belih kostumih. Poleg že omenjenih na odru pleše še odlična skupina izurjenih plesalcev neverjetne kondicije, saj kar naprej preletavajo oder v večkratnih repeticijah: Céline Allain, Fernanda Barbosa, Louise Bille, Ornella Capece, Andie Masazza, Virginie Nopper, Angela Rebelo, Sara Shigenari, Vladimir Ippolitov, Xavier Juyon in Nahuel Vega
Balet se začne s fanfarami Mendelssohnove uverture kot skrivnostni klic noči, na odru pa čarobno zasije veliko lebdeče rdeče pero, likovno čista in pravljična scena tudi tokrat potrdi stari rek: Malo je več. To viseče pero, na katerem leži Kupid, Vilinski kralj / Joseph Aitken, ki v zabavo strelja puščice ljubezni — leteče rdeče trakove, amorjeve strelice, v likovni estetiki pa domišljijsko simbolizira mistiko sončnega zahoda in prihoda nočnih sanjskih oblakov. Prva puščica, ki jo to noč Kupid zapiči v tla, prebudi čarobno zel, ta izloči čarobni ljubezenski napoj, in kdor si z njim pomane oči, se zaljubi v prvo osebo, ki jo zagleda. Kupid se sanjsko spusti na nočna tla in še sam postane žrtev lastne puščice, se zaljubi v eno od vil, jo preganja in jo končno tudi pridobi za svojo vilinsko kraljico / Yu Otagaki. Sceno v določenem trenutku zalije soj letečih rdečih puščic, ki sproži vsesplošno ljubezensko zmešnjavo in poplesavanje skupinskih formacij z rdečimi trakovi – puščicami. V čarobni luči in na rdečem "peresnem velikanu" se pravljična zgodba zaključi, ko glavna junaka zatoneta v nov sen tik pred zoro, poprej pa še sledi lirična ljubezenska scena potopljena v lepote plesne erotike, kjer zaplešeta tuzemna – Modra ljubimca / Sarawanee Tanatanit, Geoffrey Van Dyck in Rožnata ljubimca / Daniela Zaghini, Nathanaël Marie, in se priključi še vilinski par plemiške krvi, končno združena kralj in kraljica. V fluidnem snovanju ljubezenskih napojev je Kelemenis poetično pesnil plesno vihravost duetov, tudi vel njihove poti ter križišča po odru, sceno pa krepil in multipliciral z novimi pari novih plesnih dimenzij.

Na odru je bilo zaslediti še zaveso, ki odkriva in zakriva to ali ono stran, poudarjene odtenke zemeljske zelene in rjave barvitosti s kostumi in na video posnetkih, ter še nenavadno procesijo črnih sijočih skulptur mehkih oblin, ki so se premikale po odru kot dozdevne sence nočnih objemov ali sanjskih oblakov zasanjanih ljubimcev. Karkoli so že predstavljale te scenske skulpture, so nepričakovano vdrle na oder in kmalu tudi izginile skupaj z ljubimci.  
Michel Klemenis je odprl prostor plesu, burkam kresne noči pa dodal svojo sodobno preobleko tudi z nekaj  inovativnimi pristopi, kot so npr. lebdeči vilinski koraki, zaporedja kratkih letečih preskokov, kot bi mala bitja skakljaje preletavala prostor, plesalci pa za trenutek obviseli v zraku.  Koreograf se je ob vsebinskem bogastvu te pravljično motivirane Shakespearjeve komedije vendarle preveč dosledno naslanjal na glasbene motive in jim sledil v pospeških gibalnih hitrosti, ki jih sicer narekujejo vzburjeni srčni utripi in vročična frfotanja. Zdi pa se, kot bi ob tako zastavljenem plesnem tempu primanjkovalo novih gibalnih in dramatičnih vsebin, kajti v koreografiji so se prevečkrat ponavljala istovetna sosledja plesnih sosledji, kar je v končni fazi pripeljalo do linearne razpotegnjenosti uprizoritve, ob prehitrih menjavah plesnih skic pa se je zameglila vsebina, tudi vsebnost nastopajočih likov. In ko je na gledališki sceni nečesa le preveč, pri tem pa dramaturška linija ni jasno začrtana, potem predstavi zavlada neobvladljiva statika dolgoveznosti, kar se je zgodilo ženevskem baletu Sen kresne noči v uprizoritvi na velikem odru Gallusove dvorane v Ljubljani.

Baletna predstava Sen kresne noči Michela Klemenisa je za voljo popularne Mendelssohnove glasbe, tudi pravljične scenografije in vsekakor dovršene plesne estetike nedvomno naletela na dober odmev pri naših gledalcih, željnih pristnih plesnih uprizoritev, kar je potrdil tudi odmev aplavza v polni Gallusovi dvorani na ta ljubljanski majski večer.
 

View Gallery 7 Photos