Navdušili. Kanadski jazzerji odličnih linij in kondicije

Kanadski plesni ansambel Jazz balet iz Montreala je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma 11. februarja predstavil tri koreografska dela treh različnih avtorjev. Ta mednarodno priznani ansambel BJM – Les Ballets Jazz de Montréal so leta 1972 ustanovili Geneviéve Salbaing, Eva von Gencsy in Eddy Toussaint, od leta 1998 pa je njihov umetniški vodja Louis Robitaille. Da je to ansambel širokega plesnega razpona, je potrdila tudi tokratna izvedba treh različnih koreografij, treh zvrsti sodobne plesne estetike. Ansambel goji tako klasične baletne prvine kot druge plesne sloge in izvaja dela svetovno prepoznavnih koreografskih imen. Pravijo, da so ena najbolj priljubljenih kanadskih plesnih skupin in so kulturni ambasadorji kanadske pokrajine Quebeck ter Kanade. V 40 sezonah so izvedli več kot dva tisoč predstav, v 65 državah pa se predstavili kar dvema milijonoma gledalcev.

Prva koreografija se v sedmih minutah izpiše kot skoncentrirana umetniška vizija španskega koreografa Cayetanoa Sotoa Zero in On / Osredinjanje iz leta 2010 v izvrstni izvedbi dueta Céline Cassone in Kevina Delaneya. Na dvignjenem podestu odra, osvetljenem s poševnimi reflektorji (luč Ceyetano Soto, Daniel Ranger) se zgodi nenavaden duet linij in oblik, in kot bi oživela slikarjeva skicirka, zaplapola v živo lepota telesnega prelivanja in se skladajo arhitekturna ravnotežja. Ona in on sta do skrajnosti skoncentrirana drug na drugega, zajeta v magnetizmu sledenja, zaobjeta v zračnih objemih, nikakor pa zlepljena, čeprav ves čas drug z drugim in v vsaki sekundi v tesnem stiku, tudi brez emocij zlita v melodičnem toku plesne estetike, v popolnosti koreografskega fraziranja. Zero in On je živa umetniška slika, je to, kar imenujemo plesna prostorska risba, koreografija zaobjeta na manjši površini, da se ne bi izgubljala kompaktna struktura gibanja dveh teles ob nepotrebnih korakih na večjem tlorisu. Koreografiji Zero in On na glasbo Philipa Glassa gre v prid tudi časovna usklajenost ali "timing" izvedbe, ki je ravno pravšnji, da se lahko uživa v estetskih oblikah sedemminutnega napoja koreografa Sotoa, ki že od leta 2006 osvaja mednarodne odre.
 
Druga petintridesetminutna predstava kanadske skupine BJM Night Box (v priloženem prevodu Okrov noči) je delo ameriškega koreografa kitajske narodnosti in korenin Wena Weia Wanga, ki se je plesno uril že na Kitajskem, leta 1991 pa pridružil kanadski plesni skupini Judith Marcuse Dance Company. Koreograf Wang že od leta 2003 deluje kot umetniški vodja zasedbe Wen Wei Dance. Wang je svojo koreografijo Night Box premierno predstavil leta 2012 v Pensilvaniji / ZDA. V zaporedju glasbenih del (Amute, Olaf Bender, The Steals&Grafiti Giorgio Magnanensi, Max Richter, Paul Rogers, Victoria R. Seeking) se zavrti koreografov urbani svet – najprej obdan z video posnetki mestnih velikank, potem se premesti še pod reflektorje in v zatemnjene prostore obdanih s sivino zidov, torej po skladovnicah nočnega življenja. Projekcija, ki opredeli prostor nočnega dogajanja, se v  trenutku in nepričakovano prikaže na plesnem prizorišču, pa tudi v kratkem nedorečeno izgine.
Skupina dvanajstih plesalcev BJM deluje kot kompaktna istovetna skupina, ki jo zaznamuje plesni tok prostorsko razvejanih segmentov in jazz korakov. Ta prvi del gibalnega aktiviranja gruče je tudi najbolj prepričljiv in prostorsko strukturiran del predstave; ko je gruča eno, se obrača, oznanja, razvršča po prostoru, vse dokler je nočni tok ne odnese in razprši. Dobro strukturiran je tudi jazz moškega plesnega kvarteta, ki obudi  pristnejše gibalne oblike, pozneje pa se koreografija gnete v vrtincih jazz baleta in v modernejših plesnih kombinacijah že prevečkrat videnih na plesnih podijih. Koreografski presežek Night Box se pravzaprav izkaže v skupinskih strukturah, pričakovali pa bi jasneje izraženo plesno dramaturgijo, ne le linearnega nizanja kombinacij in prepletov v parih, tercetih in skupinah vse do zadnjega konca, ko na sceni ostaneta samo on in ona. In čemu, bi sledilo vprašanje? Sicer nekoliko drugače gledano, se Night Box glede na konstrukcijo in repetiranje gibalnega materiala lahko dojame tudi kot prikaz zamejenega življenja urbanih mest; navkljub drugemu zornemu kotu pa je še vseeno to časovno predozirana koreografija, čeprav v izvrstni izvedbi plesalcev BJM.
Koreografska uprizoritev Harry izraelsko-ameriškega koreografa Baraka Marshalla je bila premierno predstavljena leta 2012 v Franciji in je tretji sklop produkcije BJM, sledila pa kot zadnji del tridelnega programa po vmesnem odmoru. Osebek z imenom Harry v koreografiji Baraka Marshalla je vedno znova preminuli ali na novo oživljeni junak človeške zgodovine predstavljen v koreografski prispodobi nenehnega umiranja in obujanja v življenje, kot alegorija vojn in morije človeškega rodu domnevno grajena po vzoru judovskih kabaretov, ki so s svojim značilnim humorjem in spevnostjo polnili gledališča vzhodne Evrope pred vdorom nacizma, še posebej na Češkem in Poljskem. Ko so nekateri srečneži tistih temačnih dni utegnili prebegniti čez ocean, so v Novem svetu začeli z novimi programi, tudi z muzikalom. Marshallovih štirideset koreografskih minut ni zasnova ne muzikala in ne kabareta, je razigrana plesna melodija dvanajstih plesalcev, ves čas v vihravem naravnem in hudomušnem gibanju, kjer jih za trenutek zaustavi le belo pokrivalo, s katerim vedno znova prekrivajo svojega padlega Harryja. V plesni množici padajo tudi drugi v sceni rdečih balonskih pokalic. V kratkem zastoju, posvečenem spominu padlemu, se nad njim usuje tudi kaka solzica, na kar se on ponovno v veselju in smehu obuja v novo življenje. Ali ni na vseh bojiščih sveta vedno toliko padlih in jih tudi vsaj toliko preživi, da lahko ljudski rod vedno znova sprejme nov nastopajoči čas in nadaljuje svoj veseljaški življenjski ciklus do ponovnega (dobrega-slabega) konca?! Koreografija je zanimiva zavoljo strukture, ki znova na plan postavlja in preoblikuje narodne motive, še posebej pa oplemeniti lepoto delovnih rok – vzgibov. Kaka minuta manj pa bi vseeno pripomogla k še bolj dorečeni celovitost. Pestrost posnete glasbe še dodatno povzdigne vzdušje na odru in v avditoriju, ko se razlegajo zvoki: Balkan Beat Box, Madžarskega kvarteta, Gorana Bregoviča, Dejana Petrovića, tudi glas Marie Callas vtisne dodatne občutke, in z njimi še Tommy Dorsey, Taraf Ionel Budisteanu, The Andrews Sisters, Anatol Stefanet, Sidney Bechet, Warshaw Village Band in Wayne Newton. Kakopak, plesni "drmež" v izobilju ritma! 
Jazz Balet iz Montreala je slovenskim ljubiteljem plesne estetike, ki se pri nas čedalje bolj prekriva s konceptualizmom gibalne zamegljenosti,  prinesel lep plesni večer čistih gibalnih linij v čisti izvedbi svojih plesalcev odlične kondicije. V obeh zadnjih koreografijah, Night Box in Harry, je nastopilo dvanajst njihovih plesalcev: Daniel Alwell, Céline Cassone, Christian Denice, Youri de Wilde, Kevin Delaney, Alexander Hille, Kiera Hill, Graham Kaplan, Morgane Le Tiec, Guillaume Michaud, Andrea Pena in Tara Williamson.

View Gallery 4 Photos