Lani 18. julija je Maria Pagés razvnela avditorij s svojo predstavo Flamenco and poetry, danes, 16. julija, pa bo v večeru flamenka na odru ljubljanskih Križank zavela avtorski projekt iz leta 2008, Avtoportret / Autorretrato, skupaj s svojo plesno skupino šestih plesalcev, in med njimi znova tudi lanska izvrstna vokalista Ana Ramón in Juan de Mairena.
Že drugič prihajate v Ljubljano in to po enem letu, kako to?
Ljubljano imam rada, še pomembneje je, da Ljubljana ljubi mene, saj je bil lanski sprejem našega nastopa čudovito doživetje. Sledilo je ponovno povabilo direktorja festivala gospoda Darka Brleka, in ko so želje na obeh straneh, potem je le še stvar dogovorov okoli datuma, mojih prostih terminov, in tako sem danes znova tu. Ponovnemu povabilu sem se prav rada odzvala.
Žal nikoli nimam veliko časa, stalno na poti in je bolj malo prostih trenutkov na voljo. Mestno jedro sem si na hitro ogledala že lani, tudi včeraj mi je uspelo zaviti v Center. V Ljubljani se počutim kot doma, resnično kot doma. Čutim sproščenost ljudi, ki jih srečujem, začuti se življenjska radost. To je prijeten občutek, ki ga redko doživiš po drugih mestih, kjer so največkrat prisotne napetosti v ljudeh in zraku. V Ljubljani pa je povsem drugače, je občutek sproščenega vzdušja, zato rada zaidem v mestno središče, za kaj več pa že zmanjka časa.
Ste zavili v kakšen domač gostilniški kot in zaužili kaj posebnega, vredno spomina?
Ja, v starem delu mesta tik ob Robbovem vodnjaku je poseben kotiček slovenskih specialitet , ki prihajajo iz severnovzhodnega dela Slovenije, iz Prekmurja.
So tudi ribje specialitete na jedilniku?
Tudi, vendar prevladuje meso in druge specialitete ravninskih krajev. Pa se vrniva k plesu. Plesna zvrst flamenka, ki jo uprizarjate, je vaš lasten poetični izraz, vsaj sodeč po tem, kar smo videli lani. Kaj pa bi lahko dejali za nocojšnjo uprizoritev Avtoportret?
Menim, da vsak umetnik, navsezadnje tudi vsak človek, pride do točke, ko analizira svoj delo, ko nastopi faza spraševanja, ko obstane in se vpraša, kdo je, kaj želi od življenja in kako naprej. Saj tudi slikarji po določenih časovnih obdobjih ustvarjajo svoje avtoportrete, ki predstavljajo njihovo soočanje s samim seboj. Pred leti sem bila povabljena v New Yorku, v Baryshnikov Arts Center, in Mihail Barišnikov je deloma pripomogel k realizaciji mojega plesnega Avtoportreta, v tej smeri sem sicer tudi že sama razmišljala. Nekega dne me je poklical in zelo osebno vprašal: "Maria žena, Maria plesalka, Maria umetnica, kako pa naprej?" To me je napeljalo k razmišljanju, in tako je nastala ta nocojšnja predstava, portret soočenja s seboj, s svojim delom in vizijo želja, sicer pa svoj umetniški opus že od leta 2008 delim na obdobje pred Avtoportretom in po njem.
To so predstave: Dunas (2009), Mirada (2010) in Utopia (2011), tudi nove ideje in nove stvaritve v nastajanju.
Kako bi opredelili flamenko, je to vaša ustvarjalna esenca ali življenjski stil?
Flamenko je velika umetnost, in bolj ko ga spoznavam, bolj sem v to prepričana. Začel se je kot narodni stil, sčasoma pa postal popularen, je tradicionalen in daje energijo, potrebno za preživetje. Skozi čas je postal tudi vse bolj odprt za druge umetniške vplive. Flamenko je po svojem točno določenem stilu in po svoji tradiciji konservativen, vendar ob tem, ko širi svoja umetniška obzorja v soočanju s časom, pa zračen in sodoben, je umetnost življenja. In verjetno ravno zavoljo svojih vsebinskih kontrastov je flamenko izziv za ustvarjalce, ko združuje tradicijo in se odpira novim trendom. Flamenko je del mojega življenja in hkrati moje delo, ko bivam, živim in ustvarjam s svojim delom, za katerega sem se šolala, kar znam in rada počnem, in mi daje kruh.
Moj lasten dom je moj zaželen kraj miru in relaksacije. Sem redkokdaj več dni zaporedoma doma, stalno na poti, kar imam sicer rada, vendar pa velikokrat hrepenim po svojem domu. Ko lahko par noči prespim v svoji postelji, je to doživetje in je moja najljubša sprostitev.
Pogovor sva morali zaključiti, ker so že čakali drugi novinarji, no, dejala je še, da ne poučuje flamenka, mogoče kdaj in občasno, saj bi ji poučevanje vzelo preveč ustvarjalnega časa, tudi dela z lastno skupino in seveda energije. "Imam srečo, da imam veliko podporo v svojem partnerju, ki službuje in poučuje na Univerzi v Rabatu, s katerim tudi veliko debatiram, čeprav se pač pogosto ne vidiva. Dobro je imeti človeka ob sebi, ki mu zaupaš, s katerim se lahko pogovarjaš, izmenjuješ mnenja in ti daje življenjsko ravnotežje, skratka se razumeš, potem pa gre vse veliko lažje v življenju," je še razložila na koncu pogovora.
