Očitno državna prvenstva v športno tekmovalnem plesu ne morejo miniti brez škandalov, za katere se po ustaljeni praksi izve dan, dva po njihovih zaključkih. Tokrat se je zamešalo tik pred začetkom sobotnega državnega prvenstva v latinskoameriških plesih v Laškem, ko je nekaj minut pred uradnim začetkom predsednik Plesne zveze Slovenije Drago Šulek sporočil organizatorju Dušanu Vodlanu, da ne bo odprl letošnjega prvenstva, ker je sodnik na tekmi. Sicer je ustaljena praksa, da to naredi, ali predsednik PZS ali pa župan mesta, kjer se odvija prvenstvo.
Čeprav je od zbora sekcije ST in LA ter skupščine PZS minilo že kar nekaj časa, je težko spregledati dejstvo, da je plesna kritičarka in novinarka Barbra Drnač dobro napovedala, ko je v svojem komentarju dejala, da se bo stara plesna garda obdala z betonsko trdnjavo. Tega jaz nisem nikoli napisal niti izjavil, a za »staro gardo« je bil to edini način, da so pozornost odvrnili od mojih predlogov in pobud, in me na ta način napadli in diskreditirali. S tem so pod vprašaj postavili vsa moja dosedanja prizadevanja v smeri prepotrebnih sprememb. To so storili na zelo podel, aroganten in predrzen način in s predhodnim natančnim medsebojnim dogovorom. Kot vedno so se oglašali isti ljudje. Takšno vzvišenost in samo pomembnost ter samozadostnost so si lahko privoščili le oni, ki na takšen način delujejo od vsega začetka. V preteklosti so se lotevali drugih, tokrat so se lotili mene, torej nas, ki opozarjamo na razne nepravilnosti. Drugače misleče so tudi tokrat na svojstven način prekinjali. Vsi ostali, razen redkih izjem, so potuhnjeno opazovali dogajanje in se nasmihali, misleč, saj nam nič ne morejo. In karavana bo spet utirala svojo zamišljeno pot.
Vse skupaj je še dodaten pokazatelj, da kar sem zapisal v zadnjem letu in na kar sem opozarjal že v preteklosti, bolj sodi v Cervantesovega Don Kihota, kjer se španski literarni junak iz Manche bori z Mlini na veter. Pri nas jih vsaj za zdaj kot zgradb ni, marsikaj, na žalost tudi delovanje nekaterih najodgovornejših v slovenskem športnem plesu, pa nas spominja prav na to. Kdo so ti, vsakdo dobro ve, samo jokava Silvestra ne.
Ne gre več za športni ples in tekmovalce, ki so le kolateralna škoda vsega dogajanja zadnjih let, kot se je zgodilo tudi na zadnji skupščini, temveč za ljudi, ki se obnašajo v stilu »deli in vladaj«.
In smo znova pri Cervantesu in mlinih na veter. Tekmovalci in ostali, ki se razdajamo za ples na nekih drugih osnovah kot oni in si prizadevamo za reformo PZS in kriterijev sojenja, po navadi dobimo po desnem licu in kot so nas podučili tudi na zadnji skupščini, naj bi bil zdaj čas, da nastavimo še levo lice. Don Kihot je s svojo oprodo Sančem Panso na ta način preživel vse življenje. V celotni zgodbi se za omenjena junaka ni menil skoraj nihče, in tudi tu je podobnost z domačim okoljem skorajda identična, še dobro, da ostaja vsaj nekaj zanesenjakov, ki jim preprosto ni vseeno in so zadržali svojo čast, ki v končnem pogledu vedno šteje več kot vsak denar ali drugi privilegiji za katere se ljudje na funkcijah edino še potegujejo. Oblast je očitno prevelika slast. Njim ne gre za športni ples in plesalce, njim gre le za svojo osebno korist in izključno za vpliv. In na ta račun so pripravljeni tudi uničiti posameznike v končni fazi pa jim je očitno malo mar tudi za slovenski športni ples.
Seveda pa vsi ti ljudje ne bi mogli funkcionirati brez prodanih duš in njim pripadajočih vojščakov. Le poslušni in priliznjeni ljudje se smejo zadrževati pri gospodarjevih nogah. Vsi ti ljudje skupaj s svojimi podrepniki delajo že vrsto let stihijsko in brez prave vsebine in predvsem ne operativno.
In kot sem na skupščini povedal vam še enkrat povem, da jaz nisem osladen kot nekateri, in še manj priliznjen, imam pa svoje mnenje o vsaki stvari, razmišljam s svojo glavo in brez proti argumentov me ne boste nikoli prepričali v nasprotno.
Vsem vam, ki ste na skupščini tako vehementno kričali name in se samo hvalili, da je PZS najbolj organizirana in transparentna panožna zveza v OKS, kar je še en lari fari oz. pravljica, sporočam, da sem uspešen človek, ki ve kaj hoče in zna svoje cilje tudi uresničiti. Pri tem se ne obremenjujem s tem, ali so cilji povezani z delom, športom, družino, dopustom ali z osebnimi cilji. Uspešen sem zato, ker znam zadovoljiti svoje ambicije in cilje, ki si jih zastavim. Na uspešnost ne gledam le skozi direktorje velikih poslovnih združb ali velikih predsednikov raznih organizacij, temveč se zavedam, da se uspešnost skriva v veliko manjših stvareh.
Seveda pa me krivice, napačne informacije ali pa zlonamerne govorice prizadenejo, a hkrati tudi okrepijo. Pri tem je pri meni pomembno dvoje: da se borim za resnico in da imam sam pri sebi mirno vest. Da vem, da jaz in moji somišljeniki oziroma sobojevniki nismo naredili nič narobe, da smo vedno delovali v dobro kluba oziroma slovenskega športnega plesa, da nismo nikomur storili krivice ali pa kogar koli namerno prikrajšali.
Ker sem v plesu že skoraj celo življenje in je le-ta moj način življenja, bi si zmeraj očital, če kot član IO sekcije ST in LA, ne bi poskušal nekaterih stvari v našem plesu premakniti na bolje. Kar je vsem, ki me poznajo, popolnoma razumljivo, saj nisem človek, ki bi nepravilnosti in krivice mirno in neprizadeto gledal. Dolga leta sem opozarjal, predlagal, upal in se boril za ples in plesalce v Sloveniji, a imam neposlušnih in nedojemljivih vodilnih pri PZS nekako dovolj. Osebno se bom odmaknil od večine dogajanj znotraj PZS in se osredotočil le nase in na vodenje našega kluba v vlogi športnega direktorja kot doslej, s točno določenimi nalogami in cilji. Razmišljam izključno o razvoju kluba in o tem kako bomo še boljši, kako bomo opravičili zaupanje več kot 150-im rednim članom in ogromnega števila drugih, ki se občasno in redno udeležujejo naših plesnih tečajev in drugih programov. Razmišljam o tem, kako bomo pridobili nove prostore za našo dejavnost, saj jih čakamo že več kot 25 let. Razmišljam o tem kako bomo programsko zapolnili nove prostore, razmišljam o novih projektih, o novih predstavitvah naše dejavnosti, o izobraževanjih naših učiteljev, in o drugih novitetah znotraj naše osnovne dejavnosti, o IDSF tekmovanju Krško Open…. Skratka, z drugimi se ne bom več ukvarjal, za to enostavno nimam časa, ob neprizemljenih ljudeh pa se ne ustavljam več.
Prepotrebno energijo za takšno delovanje bom še naprej črpal v dejavnostih, ki mi omogočajo izklop iz vsakodnevnih težav. Vsakdo potrebuje in mora najti način sprostitve – saj lahko le s čisto glavo poiščeš prave rešitve. Zato se bom še naprej ukvarjal predvsem z magičnimi kretnjami in poglobljenimi in ozaveščenimi dihalnimi tehnikami, ki me notranje umirjajo, športom, ki me sprosti in mi prečisti misli. Sem ljubitelj raznovrstne rekreacije, ki zajema predvsem potovanja, pohodništvo, kolesarjenje, nordijsko hojo, fitnes vadbo, plavanje ter ples. Ta raznolikost se odraža tudi pri vodenju našega kluba ter pri kreiranju zanimivih atraktivnih projektov za naše člane in obiskovalce naših programov.
Od sodelavcev ne pričakujem, da bodo ravno taki, kot sem jaz. Pričakujem pa, da bodo predani, zvesti moji prehojeni poti, našemu klubu, da bodo znali razmišljati s svojo glavo, da bodo opazovali okolje, spremljali spremembe, me opozorili na napake in znali predlagati rešitve. Pomembno je, da razmišljamo odprto, da se ne omejujemo, da si znamo izmenjati različne poglede in poiskati najoptimalnejše rešitve. Ne maram pa ljudi, ki so že po naravi častilci kapitalističnih »vrednot«, ki vse vidijo negativno in jim je le do denarja in privilegijev. So nepopravljivi nergači, ki ne slišijo in ne vidijo, oz. slišijo in vidijo, le tisto kar sami hočejo. So veliki oddajniki in nikakršni sprejemniki. Predvsem pa ne maram senilnih ljudi, ne glede na njihovo starost, saj so preveč pasivni in so v današnjem času žal prisotni povsod. Že po pravilu so na vodilnih položajih raznih organizacij. Svojih položajev in vplivov se držijo kot klopi. Če gledamo še bolj široko, potrebujemo v bistvu takojšnji poslovni in družbeni preporod.
Še naprej se bom ravnal in deloval po lastni intuiciji, ki mi takoj pove, kakšnega človeka imam pred seboj – zaupanja vrednega, predanega, željnega znanja….Izbiral bom dinamične ljudi, ki imajo v sebi energijo, ki so mi blizu. Namreč ključno je, biti vztrajen in načelen pri izvajanju svojih idej, predlogov in pobud, kakor tudi biti odziven in dojemljiv za dobre predloge drugih. Seveda so pomembni znanje in izkušnje, ki jih vsak človek nosi s seboj, ampak še bolj je pomembno, kako se odziva na težave, kako reagira v kočljivih situacijah, kako razmišlja… Za vsako družbo so značilni tako dobri kot slabi časi. In prav za vsak problem obstaja rešitev. Res pa je, da se vseh problemov ne da rešiti čez noč, še posebno ne tistih, ki se zgodijo kot posledica nepremišljenih dejanj skozi daljše obdobje (vaša vladavina traja že trideset let, kot sami trdite). Zavedati se namreč moramo, da se redko katere težave pojavijo čez noč, po navadi se že dlje časa nakazujejo, samo znake je treba zaznati. Če jih spregledamo, ali če jih nekdo načrtno zakriva, se moramo zavedati, da bodo na dan prišle še močnejše. To se nam sedaj dogaja v PZS. Kljub temu sem optimist, le potrpljenja nam ne sme zmanjkati. Ponovno moramo združiti ljudi z odličnimi referencami, veliko zagnanostjo ter realnimi projekti – boste videli uspeh ne bo izostal, povrnilo se bo zaupanje.
Zato bom še vedno opozarjal na nepravilnosti in na nepoštenost znotraj športnega plesa in PZS, vendar le po lastni inerciji in kolikor bom našel energije za to znotraj sebe.
Še enkrat bom povedal, da so poti slovenskega športnega plesa, na žalost, že tako utečene, da jih preprosto ni mogoče kar čez noč spreminjati. Ne glede na ideje in vsebino, ne glede na nujnost sprememb ali kaj drugega. PZS bi morala biti bolj vpletena v realno življenje klubov, društev in ne nazadnje združenj, ki jih povezuje.
Vseskozi se izkazuje, da ni pravih kandidatov oziroma ni kritične mase, ki bi bila sposobna plesni voz zapeljati nekam naprej v boljše čase. Zagotovo ima vsakdo svoje razloge, vendar nehote dobim vtis, da je skupni imenovalec prevelika odgovornost, ki bi naj bila skoraj izključno vezana na pridobivanje denarja, saj menim, da bi le s takšno organiziranostjo premaknili stvari na bolje. Razmišljam o nekakšnem plesnem poolu.
Prav tako je zanemarjena tista prava vsebina, ki zanima realno športno življenje na terenu. Večkrat se sliši, da je PZS prepogosto vzvišena, nekje v oblakih, osnovne celice (klubi) na lokalni ravni pa se mučijo, da kaj ustvarijo. Zaskrbljujoče je, da se nekaterih pomembnih prvin sploh ne dotaknemo.
Nehote človek dobi vtis, da v slovenskem športnem plesu ni pravih povezav. Natančneje, da vsakdo dela stvari po svoje. Klub-društvo, združenja, sekcije, zveza, vsi so seveda samostojni in razumljivo s svojimi nalogami, vendar tudi ko je potrebno, ni vtisa enotnosti, ni skupnega nastopa, ki bi vsaj na zunaj kazal, da v posameznih primerih mislijo in delujejo skupaj. Nihče me ne more prepričati, da se v slovenskem športnem plesu ne da pogovarjati, dogovoriti in na koncu tudi skupaj načrtovati. Kratkoročno in dolgoročno. In vrh in prava gonilna sila vsebin mora biti PZS s svojim predsednikom, ki mora imeti vizijo razvoja delovanja članic in pripraviti reformo PZS in reformo kriterijev sojenja, ki je že rak rana svetovnega in seveda tudi slovenskega športnega plesa. Treba je začeti razmišljati o smiselnosti vztrajanja na okopih, ki posledično škoduje športnemu plesu in športnikom, zaradi katerih vsi skupaj delujemo.
Svetovni športni ples in s tem tudi slovenski, je trenutno v nezavidljivi situaciji, na vas pa je, da zadeve, ki ste jih pripeljali na ta nivo, pomagate spraviti na višjega. Če tega ne zmorete, se raje umaknite in prepustite to delo mlajšim. Končno, na mladih svet stoji. Spremembe povzroči moč večih, ki se združijo v eno. Verjamem, da bi slovenskemu plesu naredili veliko uslugo, če bi malo »razpregli« krila in spustili bliže neobremenjene ljudi s svežimi idejami, ter predvsem dovolili reformo slovenskega plesa.
Zaradi sebe, saj je ples del mojega vsakdana, zaradi vseh tistih, ki imajo ples resnično radi in živijo za športni ples, pravim vsem: glave gor. Jaz sem ponosen na sebe in na vse okoli mene, še posebej na svojo družino, ki prav tako živi s plesom in za ples. Zato s ponosom držim glavo gor in grem naprej.
S tem tudi nepreklicno odstopam, od članstva v Izvršnem odboru sekcije za ST in LA plese, saj ne želim več delovati v okolju, ki ne daje možnosti za napredek in spremembe.
Dušan Vodlan
