Draga Nevenka, pozdrav, in leta se kar obračajo. Gledam nazaj in gledam naprej in ti si še vedno tako živahno in bogato napolnila program letošnjih 22. Mladih levov. Novi preformerji prinašajo nove energije ali po domače, od kod črpaš zamisli za vsakoletno edicijo zdaj že res legendarnega poletnega festivala?
Lep pozdrav tudi tebi, Barbara, tudi ti še naprej uspešno skrbiš za promocijo plesa vseh zvrsti in žanrov pri nas. Res je, Mladi levi so nekakšno okno v svet sodobne scenske umetnosti, vedno znova nam uspe pripeljati umetnike, ki zaznamujejo mednarodne odre s svojo angažiranostjo, aktualnostjo, svežino idej in ki hkrati že uvajajo neke nove tendence. V začetkih festivala je bil to vsekakor sodobni avtorski ples, pozneje pa na primer sodobni cirkus ali razni participatorni projekti, ki so danes v velikem razmahu. Zadnja leta pa je predvsem zaznamovalo dokumentarno gledališče, za katerega je značilen raziskovalno novinarski način pridobivanja materiala za predstave. Program skupaj sestavljava z dolgoletno sodelavko Mojco Jug, obiskujeva mednarodne festivale, platforme, gledava videe, nekaterim umetnikom slediva tudi po več let, da jih na koncu lahko pripeljeva k nam. Z določenimi umetniki ustvarjamo tudi večletna sodelovanja, jih znova povabimo in jim tako lahko še bolj poglobljeno sledimo v različnih fazah njihovega razvoja. Letos je kar nekaj takih umetnikov (Antonio Tagliarini, Kate McIntosh, Ursula Martinez, Maria Lucia Cruz Correia, Tanja Radež …).
Kaj te vodi vsako leto, čemu daješ prednost in kako najdeš temo, ki zaznamuje festival?
Za Mlade leve je značilno, da ne želimo določati tem vnaprej, saj se nam je to vedno zdelo nekako pretenciozno, kot da bi želeli biti pomembnejši znanilci, opazovalci ali analitiki družbe, kot so sami umetniki. Gledališče je ‘takojšnja’ oblika umetnosti, stvarna in konkretna. Temo določajo umetniki sami, če smo le dovolj odprti, ‘na preži’, da to pravočasno zaznamo − tisto nekaj, kar je v zraku, kar reflektira svet. Obstaja moment, ko začenjajo izbrane predstave komunicirati med seboj in se tema sama izriše. Včasih je to opozorilo na stanje v družbi, drugič pogled na znotraj, poziv k razmisleku ali celo k akciji.
Kaj kljub temu letos navdihuje izbrane umetnike?
Letošnji festival skuša redefinirati odnos družbe do materialnega, do stvari, do strojev, predmetov pa tudi narave skozi prizmo, ki smo jo poimenovali čustveni materializem. Živimo v času vznesenega potrošništva: ‘gomilamo’, trošimo in razmetavamo s stvarmi kot tudi z odnosi do soljudi. V času, ko nas predmeti nagovarjajo bolj kot ljudje, ko nas goreči zvonik stare cerkve gane bolj kot žrtve pohlepa, ki umirajo na našem pragu, se zdi, da zamira osnovno človeško čustvo – sočutje. Umetniki se očitno vedno bolj poslužujejo drugačnih orodij, da bi se nas dotaknili, praskajo po površini stvari in odstirajo razne plasti družbe in odnosov v njej. Festival skuša bit nekakšen odgovor na stanje apatije, morda predmetnost ni več samo metafora, temveč akcija sama. Danes zjutraj je na primer na družbenih medijih zakrožila prekrasna akcija, ko sta dva profesorja na mehiško-ameriški meji skozi ograjo postavila umetniško inštalacijo – živo roza gugalnice, na kateri se z obeh strani meje na istih deskah gugajo otroci. Kako lepa in ganljiva ideja, ki govori o tem, da lahko politika še tako postavlja ovire in ločuje, a ljudje vedno znova najdejo način komuniciranja onkraj meja.
Včasih slišim, da je tista tradicionalna oblika festivala nekako preživeta formula. Se to tudi tebi dozdeva, da ni dovolj dati na program predstavo, ki si jo občinstvo ogleda in jo ‘odnese’ ali pa tudi ne domov? Kaj danes pritegne občinstvo?
Festivali so zelo različni, danes že marsičemu rečemo festival. Mene privlačijo tisti, ki znajo stvari postaviti v družbeni kontekst, ki so umetniško relevantni in ki znajo ustvariti nekakšno praznično vzdušje, tudi za druženje. Festivali, ki znajo ustvariti začasne skupnosti svobodne misli, igrivosti, lahko tudi upora, pa tudi zavedanja, da lahko stvari spreminjamo samo skupaj. Mladi levi so to vedno znali in mislim, da to občinstvo ceni. Občuti, da celotna ekipa festivala, vključno s številnimi prostovoljci, dihamo s festivalom. Ljudje so radi del te skupnosti, kjer se počutijo dobrodošli, in to vzdušje skupaj soustvarjamo.
Kaj letos še posebej priporočaš za ogled? Česa ne smemo zamuditi in zakaj?
Tovrstno vprašanje mi je vedno najtežje, saj je jasno, da priporočam vse. Program je izjemno nabit, v enem večeru si lahko ogledaš tudi po tri predstave, določene se tudi ponovijo. Že na sami otvoritvi so kar štirje umetniški dogodki, med njimi ena od vzhajajočih zvezd – italijanski režiser Alessandro Serra, ki prihaja s Sardinije, dežele karnevalov, vroče krvi, vina in teme, tak je tudi njegov Macbettu z izjemno in zelo fizično moško zasedbo. Otvoritvena je tudi estonska predstava Delavnica, ki bo gotovo kmalu hit evropskih festivalov. Skozi bizarno in duhovito učenje uporabe stvari in različnih postopkov podaja zgodbe, v katerih se lahko podučimo od tega, kako se zabija žebelj, do tega, kako pokazati sočutje, kot pravijo: človek se ne rodi, temveč se tega nauči. Odprtje bo obeležila še premiera performansa in razstava dua Eclipse, šlo bo za nekakšen simbolni krst, učlovečenje divjega, tujega, neznanega, ki mu ni dovoljeno priti na kopno, dokler ni iniciirano v našo kulturo. Članici Eclipse letos praznujeta 20. obletnico delovanja. Sicer praznujemo še eno obletnico, in sicer Stare elektrarne, ki smo jo odprli pred 15 leti ravno s festivalom Mladi levi. Za to obeleženje bo umetnica Urša Vidic na novo opremila zid elektrarne, ki gleda na Kotnikovo. Ta zid že dve leti postaja nekakšna zunanja galerija, ki želi naše gledališče bolje povezati z okolico. Morda najbolj pričakovana zvezda festivala je libanonski umetnik Walid Raad, ki bo nastopil kar šestkrat. Walid je bolj poznan v svetu sodobne vizualne umetnosti, njegov performans je predstava, ki se giblje med dokumentarnim in fikcijo in je hkrati tudi sprehod skozi razstavo artefaktov, skozi dinamiko, anomalije in pasti umetniških trgov. Walid Raad je izjemen umetnik, pa tudi aktivist.
Nekatere današnje plesna zvezde so se prav na Mladih levih predstavile skoraj prvič. Recimo Ivo Dimchev, njega se najbolj spomnim, ker je vsakoletna zvezda velikega ImPulsTanza. Si ponosna še na koga? In kdo recimo z letošnjega programa bi lahko postal ‘velik’?
Res je, Mladi levi so v mednarodnem svetu poznani tudi kot nekakšna odskočna deska v svet festivalov, teh, ki so pri nas gostovali na začetku kariere in so zdaj stalnica velikih festivalov, je kar nekaj, recimo Milo Rau, Philippe Quesne, Rimini Protokoll, če omenim le nekatere od njih, pa na primer Muzej prekinjeni ljubezni, ki je bil izven Hrvaške prvič prikazan ravno na Mladih levih, ima že dve stalni postavitvi, razstava Olinke Vištice in Dražena Grubišića pa potuje že več ko deset let po vseh celinah sveta.
Potem je na letošnjem festivalu več tovrstnih povratnikov, na primer Kate McIntosh, ki prihaja z izjemno taktilno predstavo In Many Hands, kjer vabi občinstvo v nekakšen laboratorij ustvarjanja skupnosti, genialno, čutno in preprosto. Antonio Tagliarni, ki je pred leti navduševal v duetu z Miguelom Perreiro, zadnja leta pa ustvarja z izjemno igralko Dario de Florian, tokrat prihaja z intimno in subtilno predstavo, v kateri z Dario kombinirata otroške spomine s spomini na Antonionia in Monico Vitti ter dokumentacijo o nastajanju filma Rdeča puščava. Povratnica je tudi priljubljena Ursula Martinez, ki bo nastopila s svojo mamo, gre za remake predstave izpred 20 let, ko je z njima nastopil tudi njen oče. To je predstava o času in minljivosti, ki se ji lahko smeješ in jokaš hkrati. Sicer pa so zame vsi ‘veliki’. Lepo bodočnost napovedujem predstavi Is this a room? Skupine Half Straddle in v režiji Tine Satter, drama je dobeseden transkript zaslišanja FBI Reality Winner na njenem domu, preden jo zaprejo, priznala je ‘žvižgaštvo’ – online mediju The Intercept, saj naj bi posredovala tajne informacije o ruskem vmešavanju v ameriške volitve. Aktualna in izjemno dobro odigrana predstava, ki pošteno dregne v vse večje vmešavanje močnih držav v politiko drugih in s tem vzpostavlja resno vprašanje o tem, kaj pomeni danes etično. Zapiramo in kaznujemo ljudi, ki opozarjajo na globalno kriminalna dejanja, če vzamemo samo primer pregona Assangea, medtem ko največji roparji pod krinko ‘varovanja nacionalnih interesov’ ostajajo nekaznovani ali pa so za svoja surova in odvratna dejanja celo čaščeni.
Pred 22-imi leti so bili Mladi levi edini festival, nekakšen znanilec konca poletja in nove sezone. Že nekaj let je kar gneča v teh datumih. Čutite manko občinstva zavoljo tega ali imate vi zveste gledalce, ki sledijo Levom?
Res pa je, tudi mnogi drugi akterji so ugotovili ugodnost termina in se gnetejo okoli nas, kar me zelo zabava, saj so me pred dobrimi 20 leti vsi svarili, naj ne delamo festivala konec poletja, saj takrat ja nikogar ni, ki bi hodil v teater. No, ta gneča dogodkov na nas ne vpliva, temveč samo dokazuje, da je Ljubljana mesto, kjer se dogaja. Mladi levi pa imajo že od začetka izjemno zvesto, a hkrati tudi novo občinstvo. Lepo je videti, da ga obiskujejo stare in nove generacije ljubiteljev sodobnega gledališča. No pa tudi nad časom res nihče ne more imeti monopola, za vse je isti.
Mogoče je tudi zamisel brez vstopnine tista, ki nagovarja k ogledu?
Morda, a občinstvo smo imeli tudi, ko je bilo plačljivo. Čemur se želimo izogniti, je festival, ki ga obiskuje le nekakšna premožnejša elita. Veliko nam je do tega, da so predstave dostopne vsem. Seveda pa to ne pomeni, da je zastonj, spodbujamo namreč prostovoljne prispevke in donacije, s čimer nas občinstvo nagradi in pokaže priznanje.
Festival producira zavod Bunker s pomočjo partnerjev. Je dandanašnji težko najti enako misleče sogovornike in kaj ‘ponujaš’, da so nekateri še vedno z vami?
Partnerstva se gradijo skozi različne oblike sodelovanja, počasi, vztrajno, gradijo se na medsebojnem spoštovanju, zanesljivosti, tu ne gre za sistem daj-dam, niti za to, da smo vsi enako misleči, temveč zavedanje, da počnemo skupaj nekaj, kar ima smisel, nekaj, kar je skupno dobro, pa tudi po tem, da se vedno na novo izumljamo, da kaj tvegamo, da obdržimo vse, kar je ‘fajn’ in da smo vedno odprti za novo, drugačno. Vsekakor pa je izziv, kako gledališče približati tistim, ki mislijo drugače, ki niso del istih socialnih krogov, a bi lahko bili.
Kakšen je letošnji ‘budget’ festivala?
‘Budget’ je zadnja leta približno isti, okrog 150.000 evrov, kar pomeni, da realno pada, saj se je vse okoli nas izjemno podražilo. Če smo morda pred časom, ko je bila poleti Ljubljana prazna, kaj prispevali k raznovrstni kulturni ponudbi mesta in se veselili turistov, zdaj čutimo tudi posledice porasta turizma: recimo samo nastanitve so se podražile za več kot 50 odstotkov, kar pomeni, da je žal za program denarja vedno manj.
Hvala za pogovor in se vidimo med 24. in 31. avgustom na Levih!
