Mir in spokojnost predstave Meguri

V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma Ljubljana je gostovala znana buto plesna skupina Sankai Juku, skupina sodobnega japonskega plesa, ki se je od leta 1945 porajal na pogoriščih radioaktivnega pepela, ko so ZDA odvrgle atomski bombi na japonski mesti Hirošima in Nagasaki. Začelo se je z legendarnim koreografom Tatsumijem Hijikato (19281986) in simboličnim barvanjem teles z belo barvo v spomin na beli pepel, tudi belino kot duhovni simbol vesoljnih razsežnosti. Ob Hijikati je bil tudi drugi pionir japonske gibalne sodobnosti, legendarni  plesalec Kazuo Ono (19062010). 

Pri nas se je v japonski buto študijsko ter ustvarjalno kot prva poglabljala plesalka in koreografinja Tanja Zgonc, red. prof.  AGRFT, v svoji zadnji predstavi Sanje Tulkuma iz leta 2013 pa sugestivno barvala človeška duhovna stanja ter preobrazbe, predstavila in zaplesala v liku Tulkuma.  Leta 2014 smo bili v okviru festivala ImulsTanz na Dunaju priča buto poetiki, likovno oblikovani gibalni sugestiji ali buto plesu gladkih belih skulptur Dance on the Grave / DEAD 1; koreograf Ko Murobushi (19472015). V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je beli buto doživel novi preobrat po Hirošimi z novo buto generacijo, ki se je uprla amerikanizaciji japonske kulture ter zasnovala nove, sodobno plesne pristope, tudi začela z verzijo sodobnega japonskega buto gledališča.
Koreograf in vodja skupine Sankai Juku Ushio Amagatsu, sicer učenec obeh buto legend Tatsumija in Ona, je eden od japonskih plesnih sodobnikov, ki se usmerja v nove buto tokove in ustvarja v okvirih buto gledališča, šolan pa na tokijski univerzi za klasični in sodobni ples. Prve plesalce Sankai Juku skupine je Amagatsu izbiral že leta 1975, ko je pripravil niz delavnic, da bi lahko med kandidati izbral plesalce za svojo skupino, preizkus med tridesetimi so opravili le trije moški in moški plesalci so tudi stalni člani njegove plesne skupine (gledališki list). Z njegovim zadnjim delom Meguri, Prekipevanje morja, zemeljski mir (premiera 2015), ki je nastal po njegovi zasnovi, koreografiji in v režiji, so  28. in 29. februarja gostovali v Gallusovi dvorani CD Ljubljana, skupaj z njim pa zaplesali: Semimaru, Toru Iwashita, Sho Takeuchi, Akihito Ichihara, Dai Matsuoka, Norihito Ishii in Shunsuke Momoki. Ime skupine Sankai Juki pomeni v prevodu delavnico gora in morja, kar ne označuje le topografije japonskega otoka, ampak tudi značilne življenjske tokove in primerno gibalno izrazoslovje.
Meguri je ime pismenke, ki označuje obrat, na splošno pa tokovne spremembe, kot so npr. letni časi, ko se tudi prekipevanje morja lahko razume kot življenjske tokove, ki jih lahko utiša le zemeljski mir, kar vpliva na poglobljeni meditativni tok predstave, ki je eno samo popotovanje, seveda v gledališki obliki po odrski ravnini. Tla odra so bela in prekrita z drobnim peskom, ki zaznamuje sledi korakov, v sredini pa odrski pristan, obdan s pravokotnim okvirjem, ki ima odprto stranico v smeri avditorija, je kot oder v malem, notranjost njegovega središča pa obsijana glede na dogajanje in porajanje plesnih tokov znotraj tega, ko lahko odseva sij rumene svetlobe ali pa modrina morja (luč Satoko Koizumi). Zadnjo steno krasi scenografska sivina morskih lilij (Roshi), odtisi reliefov fosilnih morskih lilij iz paleozoika, kot neke vrste zgodovinska  zaznava, tudi protiutež scenski belini ter modrini in yin plesni energiji; so tisočletni pečati zemeljskih obdobij. Plesalci so odeti v bele toge, največkrat široke krilate oblike, ki spominjajo na samurajska oblačila po filmskih vizijah.
Predstava poteka v sedmih fazah, prizorih ali koreografskih skicah, ob starodavnem meditativnem obujanju števila sedem, ki se navaja kot število duhovnih preobrazb ali stopenj dozorelosti zemeljskega popotnika v danem mu življenju, preden ne preide ‘na ono stran’ vesoljnih razsežnosti. Plesno dogajanje se začne s prvim prizorom, ki nosi naslov Klic daljave, ko tuzemski popotnik dozdevno zasliši klic, njegovo belo oblačilo pa krasi zeleni vložek pod belim krilom. Počasi tečejo njegovi koraki, je hoja apostola, ki jo odseva mir in krasijo meditativni vzgibi, ko se premišljajoče ustavi ter nadaljuje pot, vse dokler ne prispe do ovalne posode, v katero se postavi in izgine.
Celotna predstava se zdi kot en sam krogotok prihajanj, srečanj in odhajanj. V drugi sliki (Preobrazba na morskem dnu) je središče osvetljeno z modrino napol zajetega bazena, na modri površini ležijo štirje plesalci z okončinami navzgor, ki štrlijo, plapolajo in se prelivajo v nevidnih zračnih tokovih, tudi porajajoče utripajo v duhu novega izvora, življenja v zibelki morja, tudi novega soočanja z zemeljsko silo težnosti. In ko se njihova plesna energija spaja še z drugimi tremi plesalci, se preliva po okviru odrskega pristana ter izliva na središčno modrino, teče tretja skica (Dve površji), nato pa si sledijo še preostale faze v koreografski skicirki gibalnih poti in sosledij, ki imajo natančno zarisano pot in izpisane značilne oblike gibov (Slutnja-spokojnost-drhtenje; Gozd fosilov, Tkanje, Vrnitev), ko se pot znova začne s tiste strani, ki jo je kandidat zapustil, in ko se iz višin spusti novi ovalni krožnik za novega/starega popotnika. Glasba je primerno pomirjajoča, zaznata se tudi barva in duh novega časa ob vzhodnih glasbenih tokovih ter ritmih avtorjev: Takashija Kaka, Yas-Kaza in Yoichira Yoshikawe.
Japonski buto je ples notranjih vzgibov, ki se transformirajo v zunanjo estetiko gibalnih form, se plastično gnetejo v plesu hrbtišča, v drobcih  prstnih vibracij, telesnih tresljajev in poglobljenih pogledov; je ples notranjih občutij in misli, neke vrste telesni trans, kar dodatno navdihuje in poglablja plesno formo (če imate v Gallusovi dvorani sedež blizu odra, sicer si mora vsak sam poustvariti tovrstno vizijo).
Medsebojni odnosi na poteh in križiščih nastopajočih buto plesalcev so se tkali in odsevali v prefinjeni gibalni estetiki ter okroglinah rok, ko so se telesne oblike likovnih vizij prepletale v svilenem gibalnem siju, tudi ob srečanjih upognjenih teles zakritih pogledov pod težo dane poti; v sceni ‘rdečih jezikov’ pa se izpostavi še nazorni vpogled, kako se ti domnevno hladijo in napajajo v modrini bazena. Okrogline nevidnih stikov ter objemov rok se dozdevajo kot nosilci, tkalci miru, ki posegajo v širine in višine, se usmerjajo k molitvam za mir, ko navzven širijo duhovni mir notranjih globin.
… (Foto: Akira Ogata)
Koreograf Amagutsu, kot se omenja, z buto plesom artikulira telesne govorice, s katerimi želi poiskati jasnino duha in ustvariti trajno spokojnost, kar je odsevalo tudi v celostni viziji njegove predstave Meguri, Prekipevanje morja, zemeljski mir. No, gledalci Gallusove dvorane niso tako čustveno reagirali, kot bi si želel veliki umetnik Kazuo Ono, ki je plesal še kot stoletnik. Ono je svoj čas dejal, da je zanj največja vrednota, če nekdo, ki gleda njegov ples, joka, ni pomembno, če ne razume, kaj on, plesalec, počne, samo da izraža svoje čutno dojemanje, svojo reakcijo na ples; saj je čustveni odsev tudi značilna reakcija na vsesplošno dojemanje umetnosti plesa. Gledalci so ob koncu z močjo aplavza pozdravili buto skupino Sankai Juku in njihovo najnovejšo uprizoritev; avditoriju pa je kar vladal svojstveni mir, še zlasti ob samem koncu, preden se je aplavz sploh sprožil.

View Gallery 13 Photos